Floristka Sabina Šegula je v zgodbo o krasitvi vatikanske bazilike vstopila po naključju leta 2011, nam je razložila v pogovoru tik pred odhodom v Rim: "Začelo se je po naključju, ko je Peter Ribič, sicer odličen organizator, dobil zamisel, da bi midva kot učitelja šla pogledat, kako krasijo v Vatikanu."

Tam so hitro prepoznali njuno kakovost, vsako leto bolj je poučevala vatikanske vrtnarje, na kaj morajo pri dekoracijah pozorni. "Čeprav ne znam italijansko," v smehu pravi in dodaja: "Ampak ko pokažeš vzorce, ko razlagaš o strukturi, teksturi in barvah, vseeno razumejo, o čem govoriš." Do leta 2018 se je že tako izkazala, da so ji pristojni za božič prvič zaupali celoten projekt: "Zaželeli so si, da bi jaz naredila tudi en predlog dizajna za dekoracijo."

Sodelovanje Šegule pri božičnih in velikonočnih krasitvah je tako postalo stalnica. Kako pa poteka? Vsako leto je odgovornost večja, pravi. Čeprav mora upoštevati protokol, ima pri veliki večini dela, na primer pri izbiri rož in njihovih barv – ob upoštevanju katoliške tradicije in simbolike rož, barv – precej proste roke. "Zelo mi že zaupajo," pravi in dodaja, da ji je prepuščeno vse od zasnove do postavitve in širše organizacije vmes. Med drugim se dogovarja z dobavitelji rož, ne zgolj slovenskimi, ampak tudi tujimi, skoraj do minute natančno načrtuje dostavo cvetja, nato pa usmerja tudi samo sestavljanje dekoracij.

"Ravno pred pogovorom z vami sem še enkrat klicala v Rim grosista, s katerim smo v navezi za alstroemerije, ki prihajajo iz Nizozemske, čeprav je bilo vse že dogovorjeno, pa sem vseeno še enkrat vse preverila," pravi. Kot razlaga, je Vatikan pač simbol dvatisočletne tradicije, zato vse spremembe potekajo zelo počasi: "Zelo malo se spreminja, jaz sem si v 10 letih dela zaslužila, da lahko kdaj kaj sugeriram. Je pa tako: zaupanje si je težko pridobiti, še hitreje pa ga je mogoče izgubiti, zato je ta odgovornost vsakič večja."

Kako poteka celoten postopek?

"Sam začetek, zasnova velikonočne dekoracije se začne takoj po tem, ko uspešno zaključimo božično dekoracijo, sploh pa letos, ker je velika noč zelo hitro, že konec marca," začne opis letošnjega postopka in dodaja, da je marec v floristiki že sam po sebi zelo močen mesec (zaradi mednarodnega dne žensk in materinskega dne), kar je pomenilo, da se je morala pravočasno dogovoriti z domačim dobaviteljem orhidej Ocean Orchids iz Prekmurja, da so ji prihrani potrebno število orhidej, ki jih je poleg tega treba tudi drugače tretirati, poudarja.

Glede prvih osnutkov so se z Vatikanom tako pogovarjali že decembra. Zamislila si je pokončne in ne kaskadnih orhidej kot v preteklosti, med pokončnimi pa imajo velike cvetove le v rožnati in beli barvi. "Zato sem jim predložila to barvno kombinacijo in so jo potrdili. Rožnata je barva Marije, bela pa seveda predstavlja brezmadežnost," pojasnjuje.

"Ko smo imeli ustno zagotovilo, da so te barve v redu, smo potem šli naprej. Glede na to, da, bom rekla, me poznajo tudi že nekje v mednarodnih vodah, sem dobila tudi kontakt od podjetja iz Nizozemske, ki bo tokrat sponzoriralo tudi alstroemerije v različnih rožnatih odtenkih," razlaga širino celotne organizacije.

Slovenske orhideje sofinancira ministrstvo, ostalo cvetje podjetja donirajo ali ga plača Vatikan sam

Kot pravi, določeno cvetje podjetja bodisi sponzorirajo bodisi ga Vatikan plača. Drugače pa je z orhidejami, ki jih sama že nekaj let postavlja v ospredje: "Slovenske orhideje so sofinancirane iz posebnega fonda prek veleposlaništva Republike Slovenije pri Svetem sedežu, ki zaprosi za sofinanciranje zunanje ministrstvo iz fonda, s katerim se podpira predstavitev slovenskega gospodarstva v tujini."

Ko je imela zastavljen osnovni skelet, je šla znova v "akcijo", tokrat prosit za sponzorstvo podjetje Smithers-Oasis iz Gradca, ki izdeluje cvetličarske gobe. "Oni sponzorirajo gobe, same podlage pa naredi njihova izpostava tukaj v Sloveniji. So res strokovnjaki in razvijajo vse nove artikle," pravi in dodatno pojasni: "Leta 2019 je padla prva ideja, da bi naredili neko posebno ravno podlago za dekoracijo. Jaz sem naredila osnutek, ki ga do takrat v svetu še ni bilo, namreč, da bi v aranžmaju načrtno lahko kombinirali neko lončnico in rezano cvetje. Oni so nato naredili prototip, in če ga ne bi, takšne dekoracije danes ne bi bilo mogoče narediti," pojasnjuje.

Dimenzije dekoracij so povečini vnaprej določene

Ko so bile osnove dogovorjene, je na milimetrski papir izrisala zasnovo dekoracije, načrte s pomočjo slovenskega veleposlaništva poslala Vatikanu in prek njih nato sporočala dodatne informacije, na primer, koliko cvetja morajo še naročiti in kakšnega.

"Pri sami dekoraciji so metri fiksni. Določene dekoracije imajo ob dolžini določeno tudi višino in širino, vmes pa lahko narediš tisto, kar pač narediš," pove Šegula in dodaja: "Ko poznaš tudi simboliko cvetja, ko upoštevaš vse te zadeve, potem lahko začneš tudi sam kreirati v teh merah določene dekoracije. Nekoliko bolj proste roke imamo pri dekoracijah okoli ambona, pa na tleh, okoli kripte ... Tam, kjer dimenzije niso tako striktno pomembne zaradi gibanja med samimi obredi."

Letos niso okrasili Berninijevih stebrov, saj te obnavljajo, je še povedala. V dekoraciji so bile še vrtnice v beli, bež, marelični in rožnati barvi, da "se barvni odtenki lepo zlivajo".

V ospredju rezane orhideje, a postopek je zelo zamuden

Podrobno nam je opisala tudi zahteven postopek "sestavljanja" dekoracij. Kot omenjeno, so tudi letos v ospredju orhideje, a ker se je odločila za ravno podlago, je potrebnih kar nekaj posebnih postopkov, da orhideje na veliko noč zares zažarijo. "Uporabili bomo te specialne podlage z odprtinami za lončnice za rožnate in nekaj belih orhidej v kombinaciji z rezanim cvetjem," je pojasnila pred dnevi, v soboto pa dodala: "V cvetličarski gobi so narejene štiri pokončne odprtine, ki so za lončke orhidej. Tako smo v te odprtine vstavili orhideje, okoli njih pa dodali rezano cvetje in zelenje." "Cvetličarske gobe so v celoti biorazgradljive. To je lep primer trajnostne dekoracije," je še poudarila.

A v središču so dekoracije z odrezanimi orhidejami, ki zahtevajo drugačen pristop: "Te orhideje namreč niso dovolj močne, da bi lahko normalno funkcionirale v cvetličarski gobi. To za nas pomeni, da moramo vse te orhideje, ki jih uporabimo kot rezano cvetje, spodrezati, namočiti v posebno kemikalijo, ki odpre vodne cevi v steblu in jih tudi razkuži pred morebitnimi bakterijami. Potem jih damo za 24 ur v vodo s hranili, nato pa vsako steblo posebej v svojo epruveto s podaljškom in nato v gobo."

"Tukaj je res ogromno dela, mnogi si ne morejo predstavljati. Ampak jaz sem vse to testirala doma in je to edina možnost," nam je razlagala pred odhodom v Vatikan in dodala, da ji bo samo ta postopek vzel kakšnih osem ur dela.

V Rim je v začetku tedna krenilo več kot 300 lončkov dvostebelnih orhidej

Zelo pomembne so tudi priprave in nato prevoz v Rim – vse rože morajo biti ves čas na ustrezni temperaturi, paziti je treba na razdaljo med lončki, ko jih pripravljajo na prevoz – tokrat je bila ta nekoliko večja, da se orhideje ne bi polomile. Pa še nekaj je izjemno pomembno, poudarja Šegula: "Namreč običajno je, da ko gredo orhideje v prodajo, morajo biti spodnji trije cvetovi maksimalno odprti, vse ostalo so popki. Mi pa želimo imeti vse popke odprte in zato je bilo treba te orhideje imeti dlje časa v rastlinjaku in na višji temperaturi. Tudi zaradi tega je transport nekoliko bolj zahteven." Na pot je v začetku tedna krenilo okoli 160 lončkov belih in 160 lončkov rožnatih dvostebelnih orhidej.

"V torek smo torej odšli na pot, orhideje s tovornjakom, mi pa najprej z avtomobilom do letališča v Trstu, potem pa z vlakom do Rima. Orhideje so prispele v Vatikan v sredo ob 9.00," je Šegula pojasnila včeraj.

Vatikan že tako dobro pozna, da po ulicah usmerja voznika

Precej zapletena je tudi logistika dostave rož v Vatikan, nam je opisala pred odhodom v Rim: "Točno ob 9. uri – no, malo karikiram, ampak zelo blizu te ure – mora biti tovornjak na posebnem vhodu. Namreč, mi, ki delamo, gremo čez vhod, namenjen delavcem, vendar skozi tisti vhod tovornjak zaradi višine ne more. Zato me vatikanski vrtnarji pripeljejo na ta poseben vhod za tovorna vozila, kjer jaz tovornjak počakam, z žandarji se dogovorimo, da mi dovolijo v kabino in potem se skupaj z voznikom pripeljeva do vrtnarije." "Zraven grem, da voznika usmerjam po enosmernih ulicah. Zdaj jih že zdelo dobro poznam," dodaja v smehu.

Levji delež organizacije vseh podrobnosti opravi Peter Ribič, ki skrbi za potne liste rastlin, kupi vozovnice za vlak, s katerim gredo do Rima, rezervira prenočitve, je ves čas v stiku z oblastmi, da pričakujejo tako tovornjake kot ekipo. "Po Vatikanu so ves čas kontrole, vsakih 150, 200 metrov. In ti se giblješ peš," poudarja Šegula, ki je po desetletju dela že povsem domača v vrtnariji oz. vatikanskih vrtovih: "To je res privilegij, vsak kotiček že poznam."

Peter vsako leto poskrbi tudi za organizacijo srečanja s slovenskim kardinalom – če je to mogoče –, poleg tega pa pomaga tudi pri sestavljanju dekoracij: "Prvi meter ali dva zastavim sama, potem se pa tako in tako ponavlja vzorec." Običajno je potrebnega tudi nekaj eksperimentiranja na samem kraju dogodka, dodaja.

Celotna dekoracija se je letos izdelala v vatikanski vrtnariji, "le orhideje smo dodali na koncu v baziliki, saj je njihovo cvetje delikatno in bi se pri transportu poškodovalo", nam je po končani krasitvi iz Rima sporočila Šegula in dodala, da so vsak dan delali od 7.30 in končali med 15. in 16. uro. Izjema je bila le velika sobota, ko so začeli že ob 6. uri. "Najprej so se dekoracije, ki so bile oštevilčene s tablicami, razstavile in prepeljale v baziliko, kjer smo jih ponovno sestavili," je pojasnila.

V ekipi je zadnja tri leta tudi njena kolegica Andreja Bartolj Bele: "Ona je učiteljica cvetličarstva na srednji šoli Grm, ki se izobražuje tudi pri meni, in bo letos, verjamem, da uspešno, v aprilu opravila že drugo stopnjo mednarodnega izpita in s tem pridobila naziv florista druge stopnje." Šegula, sicer doktorica agronomije, ima namreč tudi svojo zasebno izobraževalno akademijo, ki je vključena v dve mednarodni floristični mreži in v okviru katere izobražuje bodoče floriste.

Vse manj ljudi se odloča za poklic cvetličarja, skrbi jo, da bo zmanjkalo floristov

Teh – tako kot mnogih drugih poklicev – močno primanjkuje, nas opozori strokovnjakinja. "Mi opažamo, da bomo, če se bo tako nadaljevalo, v 10 letih ostali brez floristov." Kot pravi, to ni značilno zgolj za cvetličarje, saj so vsi t. i. "triletni" poklici postali manjvredni: "Vse, kar se dela z rokami, je manjvredno."

Po drugi strani pa je lahko v cvetličarni zaposlen že skoraj vsak: "Vsak, ki nekaj dela s cvetjem, se ima za cvetličarja. V cvetličarni lahko dela vsak, ki ima štiriletno, torej tehnično srednjo šolo." S tem pa se razvrednoti poklic, opozarja: "Potrošniki so s tem prikrajšani za kakovostno storitev. V cvetličarni bi moral imeti "servis", da bi ti nekdo znal povedati stvari, svetovati, pa tega ni več. Zato je na koncu res čisto vseeno, ali kupimo rože v cvetličarni ali v običajni trgovini. In zdaj pridemo do paradoksa: cvetličarji, ki sploh niso cvetličarji, se pritožujejo nad konkurenco v trgovskih centrih."

Tudi zato poziva pristojne, da poskrbijo za ohranitev tovrstnih poklicev: "Nekaj se bo moralo spremeniti. Resnično bi morali gledati, da očuvamo vse naše poklice, ne glede na to, ali je to zidar, ali je to pek, ali je to slaščičar, ali je to cvetličar, ali keramičar. Če se odločiš prenavljati kopalnico, ne dobiš mladega človeka, ki to obvlada, samo starejše mojstre."

"V javnem šolstvu smo preveč naravnani na neko povprečje"

Sama dobro pozna vse plati svojega poklica – tako ustroj izobraževalnega sistema kot prakso v cvetličarnah: "Sedem let sem delala v cvetličarni, potem sem bila poslovodja v največji cvetličarni v Ljubljani, v verigi Gardenia, potem me je pot zanesla v javno šolstvo, kjer sem bila 20 let – od srednješolskega do višješolskega nivoja ... Danes lahko ta znanja združujem tako, kot jaz želim ... V javnem šolstvu smo, se mi zdi, preveč naravnani na neko povprečje, ne išče tistih 'zvezdic', ki bi se jim lahko dalo nekaj več veljave, ki potem res izstopajo." Zdaj uči v okviru svoje šole, na mednarodni ravni, a na čisto drugačen način: "Ne med štirimi stenami! Jaz učim v naravi, dobesedno na vrtu se učimo cvetja, in ne iz knjig. In tam delamo tudi aranžmaje."

Florist je sicer poklic, ki v sebi združuje zelo raznoliko znanje in delo: poznati je treba naravoslovne vede, ob tem pa imeti tudi smisel za estetiko in umetniško žilico. "V bistvu cel paket," pravi Šegula v smehu in dodaja: "In če to znanje predajaš naprej, moraš biti še pedagog, psiholog in na koncu dober tržnik."

Uči tako dijake kot cvetličarje z dolgoletnimi izkušnjami in popolne začetnike

Njeni učenci niso samo cvetličarji, ki bi se radi dodatno izobrazili, ampak tudi popolni začetniki, pravi: "Imela sem ljudi, ki so se želeli prekvalificirati in ki niso imeli nobenega predznanja, imam cvetličarje, ki so delali 30 let v cvetličarni, pa so na mojih seminarjih prvič naredili pravilen šopek v spiralni tehniki – pa so 30 let že cvetličarji in prodajajo v cvetličarnah! Zelo različen krog ljudi je. Ravno zdaj, ko sem imela velikonočni tečaj, je prišla gospa, ki je krasiteljica cerkva in bi se rada naučila temeljnih znanj. In ji je šlo tako dobro, da sva se že pogovarjali, da bi lahko šla potem tudi na mednarodni izpit."

Vodi tudi dodatna praktična usposabljanja za dijake, poleg tega pa je mentorica za različna tekmovanja, še našteva. Poleg tega se – ob vsakoletnem krašenju bazilike sv. Petra – udeležuje tudi drugih večjih dogodkov po Evropi, poudarja: "To še zdaleč ni vse moje delo." Maja gre s študentko v Valencio na festival Corpus Christi, julija na svetovno tekmovanje v Francijo, kjer bodo iz tisoč vrtnic izdelovali dekoracije v jamah ... Kot še sklene, je njeno delo veliko širše od okraševanja v Vatikanu, je pa seveda tisto najbolj prestižno.