Za MMC je pevka Nuša Derenda spregovorila o svojih otroških in mladostniških letih. Kot otrok je živela v Brežicah, v bližini katerih živi tudi zdaj. Tam se je hitro naučila srbohrvaščine, saj je živela v 'oficirskem' bloku, pred katerim se je družila z otroki, ki so prihajali z različnih koncev nekdanje Jugoslavije.

Spomini na tiste čase so lepi, pravi Nuša. Veliko se je vozila s kolesom, se kotalkala, skakala s kolebnico ... Nikoli se ni igrala s punčkami, saj je bila raje v družbi. Večino počitnic je preživljala v vaški okolici Brežic pri svoji stari mami. Hodili so se kopat in kolesarit, večkrat pa je pri sosedih pomagala tudi pri kmečkih opravilih. Na to jo spomni vonj: "Kadar zavoham vonj po podeželju, se vedno spomnim na te čase."

Nemško ni govorila, ampak pela
Derenda ni nikoli imela zastavljenega cilja, da bo nekoč pela na velikih odrih, ampak je to prišlo samo od sebe. "Enostavno sem rada pela," pravi. Meni, da imajo danes mladi pretirane želje in se ne zavedajo, da je pot dolga in da morajo iti skozi določena obdobja, kot je šla tudi sama. Njena pevska pot se je začela z nastopanjem pred prijatelji in družino. Domači so jo vedno spodbujali: "Nuška, nam boš kaj zapela? In jaz sem bila vedno pripravljena na to," se spominja. Prepevala je pesmi, ki se jih je naučila od staršev - od slovenskih ljudskih do tujih.

"Spominjam se obiska pri teti na podeželju, ko sem pela pesem Ein bisschen frieden, saj je ravno tisto leto Nicole zmagala na Evroviziji. Takrat nemščine nisem znala, saj se je nisem učila, zato mi je mama na list napisala, kako se besedilo izgovarja, in potem sem se pesmi naučila," je razložila Derenda, ki ni vedela, kako pomemben je bil ta nastop. Peti jo je slišal neki gospod, čigar sin je imel ansambel. In tako so v skupino povabili Nušo, ki je bila takrat v sedmem razredu osnovne šole.

Ličila, sušila in strigla
Po koncu osnovne šole je Nuša prišla v Ljubljano, kjer je obiskovala srednjo vzgojiteljsko šolo. Odhod od doma zanjo ni bil preveč stresen, saj ni bila tako zelo navezana na dom in starše. Najbolj jo je motil le njen dolenjski naglas: "Mislila sem si, kako lepo govorijo vsi tukaj, tako ljubljansko. Vendar sem se hitro sprijaznila s tem." Sicer je o poklicu vzgojiteljice razmišljala že v vrtcu, vendar je za šolanje ostajalo vedno manj časa. Nuša je veliko nastopala in vadila petje, obiskovala je tudi gledališko delavnico, se ukvarjala s športom in imela svoj mali 'frizerski salon'.

Kot punčka se je rada lišpala z maminimi ličili in meni, da bi se lahko našla tudi v poklicu frizerke ali vizažistke. V internatu na Taboru, kjer je prebivala v srednji šoli, so se pri njej naročale številne prijateljice in njen (takrat) fant. Urejala jim je pričeske, jih sušila in strigla. "Stranke so bile zadovoljne. Imela sem kar veliko povpraševanje in jaz sem to veliko raje počela, kot pa da bi se učila," je z nasmeškom priznala pevka. Kakšne pričeske je nosila sama, lahko izveste v priloženem videu.

Nuša, drži se petja
Šolski uspeh ni bil najbolj bleščeč zaradi vseh postranskih dejavnosti in največ časa ji je vzela prav glasba. Glas o Nuši se je polčasi širil, vedno več ljudi je vedelo zanjo in za njene pevske sposobnosti. Tako se je tudi zgodilo, da je zabavala goste na maturantskem plesu - in to svojem. Sicer je pela šele po uradnem delu, med nastopom pa si je vzela čas tudi za to, da se je zavrtela s profesorji. Spominja se tudi nasveta, ki ji ga eden izmed profesorjev dal med plesom: "Rekel mi je: 'Nuša, tole ti pa zelo dobro gre, petje namreč, ti se kar tega drži." (smeh)

Na srednješolsko obdobje jo vežejo lepi spomini, še posebej zato, ker je takrat spoznala svojega soproga Frenka. Sicer ga je kot glasbenika iz Brežic poznala že prej in se za njim ozirala, vendar sta se predstavila šele na avdiciji. Nuša je nevede prišla k njemu domov na glasbeno avdicijo in takoj sta začutila neko dobro energijo. Tako je Derenda postala pevka v Frenkovi skupini. Več o Nušini prvi ljubezni in prvem poljubu pa o priloženem videu.