Priznala je, da ta ples, ki prihaja iz Andaluzije na jugu Španije, ni za vsakogar: "Ljudje hitro obupajo, ker je zelo težek ples. Zanj moraš imeti veliko volje in biti pripravljen vložiti veliko truda, da prideš do neke ravni. Pomembno je tudi, da imaš nekaj posluha, predvsem zaradi udarcev z nogami. Moraš slišati glasbo, da lahko potem udarjaš v ritmu."

Sama je flamenko spoznala na enotedenski poletni plesni šoli pred osmimi leti, se nad njim navdušila in se nato vpisala na tečaj. Pogosto se odpravi na tečaje tudi v Španijo, kjer svoje znanje izpopolnjuje pri najboljših plesalkah flamenka, kot sta Belen Maya in Isabel Bayon. "Flamenko je postal del mojega življenja, ker vsak dan treniram in veliko vlagam v to. Postal je del mene," je priznala Živa, ki zdaj že nekaj let svoje znanje prenaša naprej na svoje učenke iz skupine Los Tacones (Petke).

Ko nas vidijo, jim je všeč
Za pevce flamenka po navadi pravijo, da so posebni, strastni in občutljivi. Ali to velja tudi za plesalce? Živa meni, da moraš flamenko začutiti in imeti tisto nekaj v sebi: "Je zelo izrazit ples, pri katerem moraš nekaj izražati, drugače je mrtev." Dodaja pa, da to ni izključno ples za ženske, čeprav te prevladujejo: "So tudi moški plesalci, vendar jih pri nas ni veliko. Najbolj izstopa Mitja Obed. V tujini pa je veliko dobrih plesalcev." Sicer pa meni, da je v Sloveniji flamenko dobro sprejet: "Ni zelo poznan, ampak ko nas vidijo, jim je večinoma zelo všeč."

Flamenko se je razvijal postopoma: "Najprej sta bili petje in ploskanje, nato se je pridružila še kitara in na koncu ples. Danes se uporabljajo tudi drugi inštrumenti: cajon, ki je neke vrste boben, flavta, violina, čelo ..." opisuje Živa, ki sicer večinoma nastopa le s kitaristom Tomijem Štanflom in cajonistom Rokom Bajričem.

Kastanjete niso vse
Štanfel se je s flamenkom srečal še prej kot Heričkova. Kitaro je začel igrati zelo zgodaj, saj se je rodil v glasbeni družini in flamenko spoznal prek očeta. Najprej je začel s klasično kitaro, nato pa se je posvetil flamenkokitari. Ta je na prvi pogled podobna klasični, vendar je "bolj tiha, hitra in odzivna". "Zaradi tega jo je lažje igrati, da se jo igrati bolj virtuozno in hitreje," je razložil Štanfel.

Poudaril je, da je pri flamenku zelo pomemben ritem, saj so ritmični vzorci zelo zahtevni. Tako kot pri plesu je tudi pri glasbi potrebno veliko vaje: "Če niste pripravljeni vaditi po tri ure na dan deset let, raje ne začnite. Moraš imeti disciplino, prav tako kot za druge inštrumente in druge glasbene zvrsti." Ko pa ga povprašamo, ali ga na nastopu spremljajo tudi kastanjete: "Neki predsodek, ki ga ima večina o Španiji, je, da si predstavlja kastanjete in pikčaste obleke, vendar flamenko ni samo to. In kastanjete se uporabljajo samo pri sivillanah, ki načeloma niso flamenko."

Spodaj si lahko ogledate posnetek nastopa v centru Ljubljane, ker je Živa z Los Tacones prikazala program El sentimiento profundo ali Prvinsko čustvo.