Slovenski medijski prostor je majhen, presežkov še manj. Nič čudnega, da to pripelje do tega, da je za najobetavnejšo medijsko osebnost nominiran nekdo, ki je na prizorišču že 18 let (Jani Muhič, predlani Miha Šalehar), dobi pa jo nekdo, ki je bil v isti kategoriji kandidat že lani (Klemen Slakonja). Tudi druge kategorije so šibke – za informativno oddajo jih več kot tri praktično sploh ni, zabavnih TV-oddaj v pravem pomenu besede še toliko težko zbereš, voditeljev, ki bi bili kaj več kot "trotlbralci" pa tudi drastično primanjkuje.
Zmaga zagrizenih navijačev
O viktorjih popularnosti pa sploh ne gre izgubljati besed – zmaga tisti, ki ima najbolj zagreto navijaško bazo (pa četudi so to, denimo, oboževalci obskurne TV-postaje, ki 24 ur na dan predvaja stare narodnozabavne spote), v medijih se je tudi precej pisalo o agresivnem lobiranju za glasove, o tem, da glasovnice najdete le v treh revijah (približno istega bolj rumeno obarvanega žanra), in o ironiji, da bo najpopularnejša oddaja najverjetneje ukinjena. Celo Slon in Sadež sta na sicer režijsko in scenaristično povsem izpiljeni in skoraj do popolnosti dodelani prireditvi na svoj pikri in prodorni, raji pa verjetno nerazumljiv način skušala kar največkrat diskreditirati same viktorje in medijski prostor.
Da glasbeni izvajalec leta postane nekdanji Čuk Marko Vozelj, ki nato v zahvalnem govoru, daljšem od inavguracije Baracka Obame, dejansko prosi, naj si ljudje kupijo njegov CD in ogledajo njegov "res fajn" koncert, pravzaprav pove vse. Rada bi rekla, da sta si druga dva nominiranca kipec bolj zaslužila, a še vedno čakam na pojasnilo, kaj točno sta v letu 2008 naredila Trkaj in Adi Smolar.
Bojkot glavnih akterjev
Viktorji so ujeti v začaran krog ponavljanja, navidezne pomembnosti, ustvarjene s "fensi" poimenovano Akademijo Viktor, in čistega populizma, ko je za TV-osebnost, denimo, nominirana še vedeževalka Karin. Najbolj je bila ta izpetost opazna, ko po svojega viktorja ni prišel nihče izmed glavnih nagrajencev – Marcel Štefančič je celo zadevo bojkotiral, tudi Saša Hribarja ni bilo, Slakonja, Zrnec in Bizovičar pa so bili "zadržani drugje".
Za koga torej so res viktorji? Za misice, ki so v visoko razklanih toaletah in z bleščečim nakitom letos ob vhodu zaman iskale rdečo preprogo (recesija dela svoje, očitno)? Za tiste slovenske estradnike, ki nikdar ne zamudijo nobenega "afterja"? Za Jana Plestenjaka, ki lahko očitno Sobo 102 prepeva še peto leto zapored? Ali pa morda za ustvarjalce infotament stila poročil (videokomični vložek o Info telenoveli Vesti je bil tako zabaven, ker dejansko ni daleč od resnice stanja medijev) s komercialke, ki dobijo viktorja za posebne dosežke.
Edino bolj bizarno, kot da je senzacionalistični Svet posebni dosežek, je, da gre drug posebni dosežek v 180-stopinjski obrat. K ekstravagantnemu gledališčniku Tomažu Pandurju. Svet in Pandur z ramo ob rami. A rumena očitno je barva, h kateri se v zadnjem obdobju vse opazneje teži. Kako sicer pojasniti, da dobi nagrado za življenjsko delo nekdo, ki je v Slovenijo pripeljal tabloide?
Kaja Sajovic
kaja.sajovic@rtvslo.si
Čeprav je bilo v Gallusovi dvorani letos boleče veliko praznih sedežev, pa, kot priča spodnja galerija, vsaj estradnikov ni manjkalo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje