Kotlina sredi Tolmina, kjer se bližnji vrhovi hribov dotikajo neba, je po razgibani vožnji do festivalskega prizorišča obiskovalcu že ob izstopu iz avtomobila zadnje dni (z izjemo torka, ko je idilo prekinila krajša nevihta) ponujala pekel v raju. In to vročinski pekel. Temperature so se namreč ves teden gibale blizu 30 stopinj Celzija. Prizori pod žgočim soncem pa so bili toliko bolj vredni obiska.

Samo za ilustracijo si zamislite prerez petkovega dnevnega dogajanja. Pod črnim dežnikom s pogledom na oder lovita senco obiskovalki, oblečeni v beli kratki majici (modni medklic: letošnji festival je potrdil, da so znova priljubljene že arhaične bele majice s črnim potiskom) in kratkih hlačah iz Avstrije, ki – kot nam povesta - sta na festival prišli drugo leto zapored. Po poti, ki vodi v kamp – letos ograjen – se sprehaja štiričlanska družina iz Nemčije, kjer najmlajši član šteje deset let. To so njihove edine počitnice letos, povedo.

Italijana srednjih let, sicer stara znanca vseh večjih evropskih glasbenih festivalov, ki z našitki na svojih brezrokavnikih iz džinsa nosita več zgodovine s seboj kot kakšen glasbeni učbenik, sta kljub vročini že pred prodajnim šotorom, kjer razgibavata svoje prste ob prebiranju vinilk metalskih klasik. Sredi gozdnate jase pod baldahinom, kjer je na veliko napisan Hodor Hodor (mimogrede: lik Hodor iz Igre prestolov je letos začel izpodrivati zloglasnega Marjana med priljubljenimi imeni za vzklikanje v prazno), lovijo senco ljubitelji metala, ki pripravljajo ročni žar za popoldanski prigrizek.

Vse to v času, ko se na plaži ob Sotočju na svoj nastop pripravlja mladenič Jadran iz Hrvaške. Pripravljen, da stopi na oder karaok - potem ko pevski zanesenjaki kakšna tri desetletja starejši od njega pred tem "razmesarijo" Poison (Alice Cooper) – in še drugi dan zapored odpoje svoj repertoar, s katerim lovi simpatije ob prepevanju Enter Sandman (Metallica) in Sweet Child of Mine (Guns'N Roses). Vse to pod bučnim očesom svoje mame. Zbrani na plaži glas, ki prihaja iz zvočnikov, izkoriščajo za zvočno kuliso med njihovim popoldanskim počitkom ter si občasno spočijejo oči ob pogledu na tiste (redke duše v primerjavi z zasedenostjo senčnih predelov pod drevesi ob reki), ki jih približno 18 stopinj Celzija mrzla voda ne ustavi, da se ne bi v njej osvežili.

Vse najboljše, največji slovenski metalski festival
Dobrodošli na MetalDays, kamor se pride zaradi narave in prečudovitega razgleda, kajpak.
"Lani je bilo prelomno leto, ko smo presekali - spremenili ime - in tu smo uredili veliko stvari, ker tako, kot je bilo, ni več omogočalo nadaljevanja. Za letos lahko rečem, da smo naredili mnogo korakov naprej. In z lokalno turistično organizacijo Sotočje in s samo občino. Vsi smo potrebovali eno klofuto, da tako naprej ne gre več. Zdaj smo v bistvu vsi stopili skupaj," je za MMC na festivalu pojasnil organizator Roman Fileš in dodal: "Veselim se dela in razvijanja koncepta naprej. Kot ste videli, imamo že tolminske stojnice z domačimi izdelki, v predstavitveni knjigi lahko najdete predstavitev kraja ... Škoda je, da ljudje ne bi spoznali tako lepega kraja tudi drugače in ne samo na festivalu."

Največji metalski festival v Sloveniji je letos po ocenah organizatorjev privabil okoli 11.000 obiskovalcev prve štiri dni, ko je bil glasbeni program v polnem zamahu (pretekla nedelja je bila namenjena zgodnjim prihodom, včerajšnji dan pa za slovo ob pripravljanju prtljage za domov), dodatna številčna okrepitev pa je prišla zadnji - peti dan, tako da je mogoče govoriti po besedah organizatorjev o številki 12.000, kar se tiče skupnega obiska festivala. Največ je bilo po podatkih organizatorjev Nemcev, sledili so Francozi, Avstrijci in Slovenci. "So v manjšini, deset odstotkov jih je," je z nasmehom potrdil Fileš.

Cena piva od treh do enega evra
Počitniška ponudba je bila že od samega začetka znana: idilična lokacija ob Sotočju, možnost kampiranja letos prvič znotraj postavljenih ograj, s katerimi so se organizatorji branili pred krajami in vstopi obiskovalcev brez vstopnic, ter gostinska ponudba, cenejša za žep obiskovalca, ki je vajen obiskovanja evropskih festivalov, je zatrdil Fileš: "Ne vem, kje vi dobite velike kebabe za pet in kosila za šest evrov? Pivo je tri evre, v Evropi je sedem ali pet evrov za malo. Mi smo za naše stranke poceni festival. V kampu pa je pivo en evro."

A kljub ceni treh evrov za pivo je ta narasla – za vsako osvežitev grla – za en evro za plastični kozarec oz. depozit v vrednosti enega evra se je obračunal za vso embalažo. Če je kupec ob naslednjem nakupu pijače prinesel prazno embalažo, mu ni bilo treba plačati depozita za novo pijačo. Če pa je prinesel depozitno kartico na posebno označeno stojnico, se mu je denar vrnil.

Ponudba pa se še zdaleč ni ustavila pri pijači. Gurmani so lahko potešili svoje apetite ob kitajski, mehiški, slovenski, italijanski, avstrijski in navsezadnje veganski kuhinji. S prizorišča vam – razen če ste iskali ugodnejše cene – sploh ni bilo treba oditi, saj so bile na prodaj zobna pasta za tri evre, kondomi za dva, toaletni papir za en evro, vreče ledu za tri evre in vrečke za smeti po pol evra.

Počitnice ob zvokih metala
In če je lokacija prvi razlog za obisk festivala, ne gre brez glasbe. "Če govorimo o komercialno odmevnih skupinah, se obračamo okoli treh skupin. V bistvu imamo letos najmočnejši program. Gledano v celoti. Če gremo gledati odmevnejše komercialne skupine v metalu pridemo na številko pet, kar je brezveze. To je za normalnega obiskovalca. Za metalca pa imamo odmevne komercialne skupine. Vsak dan," je za MMC dejal Fileš.
V Tolmin je prišla ena največjih švedskih death metal skupin Hypocrisy, velikani ameriškega power/heavy metala Iced Earth, znova so se na festival vrnili preverjeni švedski predstavniki melodičnega death metala In Flames. Manjkali niso predstavniki melodičnega power metala, kjer je štafetno palico nosila Sonata Arctica. Tolmin je gostil tudi ene izmed pionirjev black metala Mayhem, pa tudi veterane Annihilator.

Poleg glavnega odra je letos tudi manjši oder, ki sta ga vzela pod svoje okrilje Vesela Dihurčka, ponudil pestro izbiro za ljubitelje metala. Najboljši del vsega je bil, da je v večernih urah dogajanje na malem in velikem odru potekalo izmenično, tako da je lahko obiskovalec med odmorom na glavnem odru naredil nekaj korakov mimo "trgovskega mesteca v malem", kjer na stojnicah prodajajo vse, kar si metalsko srce lahko zaželi, in že je bil del popolnega podžanrskega nasprotja, kar je poslušal še pred desetimi minutami.

Predvsem pa je bil parter pod malim odrom v popoldanskih urah, ko se je glasbeno dogajanje začelo po 12. uri, precej boljša zaščita pred soncem, saj so ga obdajale drevesne krošnje, kot pa veliki oder, kjer je skozi dan sonce "nabijalo" naravnost v glasbenike na odru in v zatilja obiskovalcev. Zato ni bilo nenavadno, da so bila peti dan v večini 'zažgana' telesa, ki so jih krasile najrazličnejše tetovaže in ne stereotipno bela koža, ki se je skrivala pod črnim usnjem.

Prvo petkovo ime: King Diamond
MMC se je dogajanju pridružil v petek, ko je tudi napočil čas za prihod zadnjega izmed letošnjih nosilcev festivala – ikoničnega mojstra heavy metala in učinkov iz učbenikov grozljivk King Diamonda. Prvi "artikel" za prodajo enodnevnih petkovih vstopnic je skupaj s člani svoje istoimenske skupine v Tolminu nadaljeval svojo evropsko turnejo, ki jo je obudil po okrevanju zaradi težav s srcem preteklo poletje.

Zanj je prišel čas po kakšni peti menjavi garniture obiskovalcev tik pod glavnim odrom. Ko so bile od sonca opečene glave, ki so se še zadržano premikale v ritmu z 'growli' prvega glasu melodičnega death/thrash metala Douga Andersona iz Bloodshot Dawn ob treh popoldne, že ohlajene; in ko so se lasje med polivanjem z vodno cevjo ob zvokih Metal Church že posušili in so se odrgnine od 'stage divinga' med Primordial in Powerwolf že malo zacelile. Kakšno uro po tem, ko je še drugič padla tema nad MetalDays, saj je na prizorišču zmanjkalo za kakšnih deset minut elektrike med nastopom Wintersun, so se žarometi obrnili proti ograji, ki se je razprostirala po celotnem velikem odru in ga pred prihodom King Diamondov prelevila v improvizirano pokopališče.

Njegovo veličanstvo fiktivne groze
Ob zvokih Candle s prvenca Fatal Portret, kjer je King kljub vplivom svoje predhodne skupine Mercyful Fate, v kateri je deloval, spojil kompleksne strukture skladb z elementi speed metala, je poln parter in solidno poseden hrib na desni strani odra skočil v novo dimenzijo: nov prostor in čas. Prostor in čas mojstra krikov, falzeta, elementov iz grozljivk in vsega drugega 'antiverstva', ki mu je tako priročno koristilo pri sestavljanju njegovih konceptualnih albumov.

Oder, na katerem je pri robu stala ograja, je postal prava paša za oči, saj so za rešetkami ležale lobanje, nagrobni kamni in sveče, nad odrom je visel veliki pentagram, manjkalo pa ni niti narobe obrnjenih križev, ki so značilni zanj.

Ob neustavljivem inštrumentalnem stroju, ki je mlel s kaotično metalsko fuzijo – na trenutke komajda melodično ali poslušljivo na prvi posluh -, je King Diamond za svojo čredo sledilcev orkestriral mešanico progresivno obarvanega heavy metala z elementi gledaliških grozljivk. Za večjo pristnost sveta, katerega opeva v svojih skladbah, je tako med drugim pri skladbi Welcome Home na oder pripeljal statistko - babico in nadzorno podajal besedo za besedo.

Ograja, ki je ščitila pred estetiko nočnih mor, se je odprla ob vzorcih orgel, ki zaznamujejo Let It Be Done. King je udaril z Dreams, Sleepless Nights in Shapes of Black. Vživet v svoj svet je vsako noto pospremil s kretnjami rok (naj bo to igranje na zračno kitaro ob prenašanju svojega mikrofona na nosilnem križu ali improviziranem rezanju vratu) in grimasami na poslikanem obrazu. Ni pozabil na svoje korenine – na dni, ko je prepeval še kot član Mercyful Fate - in temu dodal dve njihovi skladbi v svoj repertoar (Come to the Sabbath in Evil). Po vrnitvi na oder in predstavitvi skupine je zadal še zadnji udarec teatralne groze z nepogrešljivima nosilkama verjetno najbolj znane konceptualne plošče - mojstrovine, ki jo je sestavil v svoji karieri, Abigail (in skladbi The Family Ghost in Black Horesman).

Velika imena le kot popestritev programa
Dogajanje petega, zadnjega glasbenega dne se je končalo s pašo za oči in močna ušesa. Kraljevina groze Kinga Diamonda še stoji, a stoji na temeljih preteklosti, ki v današnjem času postanejo – za tiste, ki se težko vživijo v njegovo prepričanje – zgodbica za lahko noč. Prav zato se je letošnja glasbena ponudba na festivalu izkazala za najbolj kakovostno do zdaj, saj so bolj kot prva imena metalske apetite celotedenskih počitnikarjev zadovoljevala imena, zaradi katerih so tudi nastale sončne opekline in vročinske vrtoglavice.

To je v petek ponudil irski Primordial s svojo mešanico zloglasnega glasbenega stila, ki je z leti povečeval število oboževalcev s kljubovanjem vedno spreminjajočih se trendov in svojo strast vedno izkazoval le z nastopi v živo. Široka paleta kitarskih rifov, ki v sebi še vedno zadržujejo elemente black metala, iz katerega se je skupina rodila, ohranja občutek epske veličine, ki jo s klaviaturami obogatene folk/vikinške skupine premorejo.

Svet v črnem postal še bolj črn
Poleg njih pa so na glavnem odru čar metalskega dogajanja – po nastopu stereotipnih pravljičarjev Powerwolf, ki so ob zvokih klaviatur znova bili svoje epske bitke – poosebljali Wintersun. Finsko zimsko sonce je v petek še najbolj občutilo hladnost električnega izpada, saj ga je prvič zmanjkalo ravno med pripravami odra za njihov nastop okoli 21. ure. Na njihov račun so odmevale melodične When Time Fades Away, Sons of Winter and Stars, Beautiful Death, Winter Madness in seveda Starchild.

Težki rifi, tehnično dovršene solaže, grob vokal, balade, Jari Mäenpää, ki bi ga vneti oboževalec lahko označil za kitarskega boga ... Priložnost za "slammanje" in nove "stage divinge" ob Wintersun je bila na račun električnih izpadov v petek skrajšana, a toliko intenzivnejša v času električnega napajanja.

Električni mrk na MetalDays
"S**** se dogaja," je bil komentar obiskovalca, ki je stal z nami v trenutku, ko so Aura Noir pri Hades Rise najprej izgubili napajanje v kitarah, nato pa se je slišalo le še udarjanje po bobnih, ko je na prizorišču zavladal mrak.

Norveški black metalci so 20 minut, kolikor so potrebovali organizatorji, da so znova vzpostavili elektriko na odru, nadaljevali v svojem slogu ob skladbah, kot so Hell's Fire, Shadows of Death, The Stalker ... Obiskovalci pa so po začetnih prijemih za glavo in žvižgih prišli do svojega odmerka metala za petkov večer. Nekaj minut teme pri naših sogovornikih ni pustilo večjega pečata, saj - kot so zatrjevali - so prišli na počitnice. In na počitnicah je dovoljeno vse.

Več utrinkov zadnjega (glasbenega) dne na festivalu si lahko pogledate v spodnjem videu in fotogaleriji.

Klavdija Kopina, foto: Jani Ugrin