Velikonočni prazniki so neločljivo povezani z velikonočnim zajcem, ki ga prikazujemo različno – včasih je oblečen v človeška oblačila, s pleteno košaro na ramenih in s slamnikom na glavi, spet drugič kot običajen zajec z dolgimi ušesi in nabrušenimi sekalci, ki med sprednjimi tačkami drži pirhe. Zgodb, domnev in legend o tem, zakaj jajc na primer ne prinaša kokoš in od kod je v zgodbo prišel prav zajec, je na spletu ogromno, a se med seboj precej razlikujejo. Tako naj bi v drugem stoletju v Evropi praznovali praznik boginje Eastre, njena sveta žival pa je bil poljski zajec. Po nekaterih virih naj bi bila za povezavo zajca z veliko nočjo kriva stara nemška zgodba o revni ženski, ki ni imela denarja, da bi otrokom kupila darila, zato je pobarvala jajca in jih skrila na vrtu. Ravno takrat je mimo priskakljal zajec, zato so bili otroci prepričani, da jim je darila prinesel prav on.

"Poleg Miklavža in Božička v germanskem svetu je zajec tista žival, ki obdaruje"

Na MMC-ju smo se zato obrnili na priznanega etnologa Janeza Bogataja, ki je razložil, da je povezava med zajcem in največjim krščanskim praznikom jasna. "Zajec je germanski oziroma nemški simbol. Nemci, ki so živeli na ozemlju Slovenije, so ga skozi desetletja širili tudi v naš kulturni prostor, zlasti na Štajerskem. To je značilna lunarna žival, simbol rodovitnosti in hkrati tudi eden od obdarovalcev. Poleg Miklavža in Božička je v germanskem svetu zajec tista značilna žival, ki obdaruje," je dejal. Pa bi lahko res vzporednice potegnili vse iz poganskih časov? "O tem lahko govorimo le hipotetično. Danes je zelo priljubljeno, da se ob vseh praznikih sprašujemo, ali je v njih tudi kaj poganskega. Dejstvo pa je, da je vse, kar je povezano z rodovitnostjo, s plodnostjo, povezano s tem časom, ko zgodnja pomlad prehaja v visoko ali zeleno pomlad. Krščanstvo pa je določene stvari vzelo zase in jih prilagodilo svoji ideologiji," je še dodal etnolog.

V slovenski prostor je zajec kot simbol obdarovanja tako prišel zlasti v 19. stoletju – morda na nekatera območja tudi prej, na večino pa v 19. stoletju. "Dar, ki ga prinese zajec, se na Štajerskem še vedno imenuje pisanka. Ta darila so bila najprej pirhi, morda kakšne pogače, z množično industrijsko proizvodnjo čokoladnih izdelkov pa so se pojavila čokoladna jajca in čokoladni zajci," je dodal Bogataj. V 19. stoletju so namreč ljudje tudi izumili mlečno čokolado in vlivanje čokolade v kalupe, kar je omogočilo serijsko proizvodnjo teh izdelkov.

Danes je svetovni simbol velike noči

S Štajerskega se je nato zajec kot velikonočni simbol razširil na celotno Slovenijo. Bogataj je dejal, da v času njegovega otroštva tik po drugi svetovni vojni, ki ga je preživel v Ljubljani, v prestolnici še niso poznali velikonočnih zajcev, medtem ko so bili na Štajerskem že močno razširjeni. "Z nemško govorečega področja se zajec seveda ni razširil le k nam, ampak tudi povsod drugam. Danes je to svetovni simbol velike noči," je še dodal, a bil ob tem kritičen, ker iz angloameriškega oziroma nasploh globaliziranega sveta "prevzemamo vse mogoče neumnosti in vsebine". "To sicer ne bi bilo nič slabega, če bi jih prilagodili našim specifikam in našemu načinu življenja, ne pa, da z embalažo vred prevzamemo vse iz tujega okolja. V nos mi gre predvsem to, da ti izdelki ubijajo ustvarjalnost. Kajti bistvo teh praznikov, tudi za tiste, ki niso verujoči, je visoka stopnja ustvarjalnosti in različnosti teh ustvarjalnih rešitev po posameznih regionalnih in lokalnih okoljih. To so temeljne stvari, ki pa jih ta avtomatizirani globalizem in trgovina odnašata."

Kunec in zajec se ločita tako po videzu kot navadah

Nič čudnega torej, da je v času pred veliko nočjo tudi med rejci zaznati večje povpraševanje po – pozor – ne zajcih, ampak (okrasnih) kuncih. To sta dve živalski vrsti, ki jih še vedno mešamo, saj pogosto kar za vse uporabljamo besedo zajec. "Tisti, ki me kličejo, pogosto še vedno rečejo, da bi želeli kupiti zajčka. Morda gre tudi za pogovorni jezik, ker smo pač bolj navajeni, da govorimo o zajčku. Tudi velikonočni zajček je izraz, ki se ga ne da izbrisati iz glave," je v pogovoru za MMC dejala sogovornica iz vzrejališča Puhasti repki v Celju, ki je želela ostati neimenovana.

Med zajci in kunci je namreč ogromno razlik, celo tako se razlikujejo, da se med seboj ne parijo, saj imajo različno število kromosomov. Zajci so tiste poskočne živali s kožuščkom in dolgimi ušesi, ki živijo prosto v naravi in jih ne smemo zadrževati v ujetništvu. Prikupne kepice, ki jih redijo za meso ali kot hišne ljubljenčke, pa se imenujejo kunci in v Sloveniji ne živijo v naravi. Ti dve vrsti se že na pogled hitro ločita, saj so zajci večji, imajo vitkejše telo z daljšimi nogami in daljšimi ušesi, medtem ko so kunci manjši in imajo kratka ušesa, ki so lahko pokončna ali klapava. Razlik med njimi je še veliko – kunčki se skotijo goli, zato so popolnoma nebogljeni in odvisni od matere, zajčki v naravi pa imajo ob skotitvi že odprte oči in so poraščeni z dlako, saj morajo mladiči biti čim prej samostojni, da lahko ubežijo vsem nevarnostim. Kunci – njihova domovina sta Španija in Portugalska – v naravi delajo rove pod zemljo, zajci pa živijo na travnikih in poljih. Tudi njihov življenjski slog je drugačen – zajci so samotarji, ki ne želijo družbe vrstnikov, medtem ko so kunci družabna bitja, ki jim je dolgčas, če so sami, radi so tudi v družbi ljudi.

V Angliji so kunci najbolj priljubljeni hišni ljubljenčki

Crkljive kepice, ki jih imamo lahko v stanovanju in se rade božajo, torej spadajo med različne vrste kuncev. Kot je dejala sogovornica, ki se ukvarja z vzrejo pritlikavih kuncev pasme mali ovnač, je povpraševanje po t. i. okrasnih kuncih iz leta v leto večje. Še posebej pa se poveča na začetku pomladi, kar lahko povezujemo s tem, da si ljudje zaželijo novega hišnega ljubljenčka prav zaradi vpliva velike noči. Kot je opozorila, je v tujini sistem vzreje kuncev veliko bolje zastavljen kot v Sloveniji, saj se pri nas rejci še vedno bolj opirajo na društva in posameznike v njih.

Kunci kot ljubljenčki so po njenih besedah priljubljeni po vsej Evropi. "V Angliji, od koder izvira pasma mini ovnač, imajo te živali pogosto v stanovanju, prej kot pse in mačke. Tam so ti kunci celo živalski ljubljenčki številka ena. Kuncev ne jedo, imajo jih izključno kot ljubljenčke," je dejala.

Ponekod v tujini je povpraševanje po kuncih okoli velike noči celo tako veliko, da se nekateri rejci poskušajo namenoma izogniti leglom v tem času, saj želijo preprečiti, da bi si družine ali posamezniki kunce omislili iz napačnih razlogov, kot hipno odločitev, ker jih je ravno zdaj mogoče videti povsod. "Številni vzreditelji se zavedajo, da so kunci v teh dneh še posebej priljubljeni, zato jih ne želijo oddati samo zato, ker ljudem pač padejo v oči in so v tem času priročno darilo, ko pa ne izpolnijo njihovih pričakovanj ali imajo zdravstvene težave, hitro obupajo nad njimi. Zato iz moralnih razlogov številni na začetku spomladi kuncev ne prodajajo, saj se želijo prepričati, da gre kunček, s katerim so se toliko časa ukvarjali in vložili res veliko ur v vzrejo, k nekomu, ki bo resnično dobro skrbel zanj." Njeni kunci tako nimajo prav nikakršne povezave z jajci, vsem, ki bi jih prijelo, da bi si omislili kunca kot žival, pa polaga na srce: "Naj kunci ne bodo še ena hitro pokvarljiva roba."

Kunec dolgo ne pokaže, da je z njim kaj narobe

V Sloveniji sicer po njenih besedah povpraševanje po kuncih kot hišnih ljubljenčkih v zadnjem času strmo narašča. "Za kunce je res zelo veliko zanimanje, zato se tudi trg na to odziva. Sama sem bila prva, ki sem to pasmo iz Anglije pripeljala v Slovenijo, ker me je razjezilo, da jih na slovenskem trgu še ni bilo. Zdaj pa se pojavljajo novi in novi rejci," je dodala, a v isti sapi opozorila, da je v tujini sistem vzreje kuncev veliko bolje zastavljen kot v Sloveniji. Ker so kunci pri nas še vedno redke okrasne živali, njihova vzreja kot ljubljenčke še ni regulirana, saj jih lahko redi vsak, poleg tega pa ne rejci in ne novi lastniki nimajo dovolj znanja o teh bitjih.

"Naš cilj je, da je kunec čim dlje zdrav in živ, da v družini nadomesti psa ali mačko in postane pravi družinski član. A kunci so nagnjeni k različnim boleznim, zato se pogosto pojavijo težave, njihovi lastniki pa jih nato hitro skušajo oddati na Bolhi. Ljudje namreč izberejo žival na podlagi videza in ji sicer skušajo ponuditi čudovit dom, a se pogosto pojavijo težave, ki jih, roko na srce, tudi močno udarijo po žepu. Zato je zelo pomembno, kakšne genetske predispozicije imajo živali."

Velika ljubiteljica kuncev je namreč poudarila, da je kunec v naravi plen, zato se ves čas skriva pred plenilci, ob tem pa pred drugimi skriva tudi svoje slabosti in morebitne bolezni. "Šele ko ne more več, to pokaže, zato tudi ljudje pri svojem ljubljenčku dolgo ne opazijo, da je kaj narobe z njim." V Sloveniji kuncev poleg tega ne cepimo, v tujini pa je uveljavljeno cepljenje proti dvema nalezljivima boleznima. Poleg tega po njenih besedah v tujini samce pri od osmih do desetih tednih kastrirajo, samice pa pustijo nesterilizrane, v veljavi so tudi predpisi, koliko kvadratnih metrov velik prostor morajo imeti.

Kuncev nikar ne primerjajmo s psi ali mačkami

Sama ima trenutno doma sedem odraslih kuncev, tri mladice in tri mladičke. Ne gre izključno za rejo v kletki, saj ne morejo biti ves čas zaprti, želi jim omogočiti svobodo, da se lahko pretegnejo. Pri tem pa jih mora ločevati. Se strinja, da so kunci zelo družabna bitja? "So, ampak lahko se tudi zelo stepejo. Hierarhija je pri njih zelo močna. Saj se prilagajajo, ampak nekateri tudi ne gredo skupaj in takrat je lahko veliko težav. Če kunca, ki ne sprejema drugega kunca, pustimo, da se prosto sprehaja po stanovanju, ko nas ni doma, je stanovanje po nekaj urah polno njegovih iztrebkov, saj tako pač označuje svoj prostor. Kunec je lahko zelo navezan na človeka in v tem primeru ne potrebuje tako zelo kunčjega partnerja. Strinjam se, da jih je priporočljivo imeti več, ampak morda bi svetovala, da si ljudje najprej omislijo enega, ko ga res dobro spoznajo, pa mu dodajo še kakšnega."

Čeprav so kunci zabavni in nežni hišni ljubljenčki, jih nikar ne primerjajmo z mačkami ali psi. "Problematično je, da ljudje mislijo, da bodo šli s kuncem na sprehod na povodcu, saj obstaja velika nevarnost, da se žival v povodec zaplete. Ker imajo krepke kosti v prsnem delu, se lahko pri tem hudo poškodujejo. Nekateri jih nosijo v torbah, kar je seveda popolnoma napačno, saj to ni kužek. So pa kunci zelo učljivi in izredno prilagodljivi. Zmorejo ogromno, le na pravi način se je treba do njih vesti in jih dobro spoznati."

Rejka – njeni kunci stanejo od 150 do 250 evrov, odvisno od kakovosti in barve – je dodala, da nekateri ljudje iščejo kunce točno določene barve. "Sama poskušam imeti kunce, ki imajo različne barve, pa ne zato, ker so iskani, ampak zato, ker so tudi meni všeč v različnih barvah. Predvsem pa so mi pomembne njihova oblika in kakovost ter lepa linija."

Njihov prebavni trakt ne sme biti nikoli prazen

Zanimiva je še ena stvar, ki velja tako za kunce kot zajce – imajo poseben prebavni trakt, ki mora biti ves čas poln, torej morajo ves čas nekaj glodati. "Najbolj priporočljivo je seno, ki naj bi predstavljalo 80 odstotkov njihove hrane. Je najlažje, poleg tega tudi najbolj zapolni črevesje. Če se črevesje ne sčisti, imajo lahko prebavne težave. Tudi sicer so zelo občutljivi, ne morejo jesti kar vsega, čeprav se nekateri navadijo tudi na sadje in priboljške. A njihova prebavila nikoli ne smejo biti prazna, to je lahko zanje usodno," je dejala.

Pa jih kdaj spusti tudi na prosto? "Da, so tudi kdaj na travi, ampak kunec ne sme na mokro travo. Obstajajo posnetki na spletu, kako kunec na travi veselo skače, ampak to je res narobe. Če je svežo travo, ga namreč napihne. Lahko je poje malo, ampak načeloma je bolje, da je sploh ne."