Radio Ga Ga že trideset let poslušalcem programa Radia Slovenija s svojim značilnim satirično priljudnim pristopom prek izmišljenih likov lepša petkove dopoldneve. V oddaji njen snovalec in voditelj Sašo Hribar v sodelovanju z drugimi posnemovalci znanih osebnosti iz politike in javnega življenja komentira aktualno dogajanje in nastavlja ogledalo slovenski družbi.

Oddajo so prvič predvajali 6. aprila 1990 na tretjem radijskem programu, kjer je Hribar dobil osemurni prostor vsak petek dopoldne. Na začetku sta oddajo skupaj z voditeljem ustvarjala še Emil Filipčič in Boštjan Škrab, od njenega začetka pa je v njej sodelovalo že mnogo prepoznavnih obrazov iz sveta medijev, komedije in politike. Po Filipčičevem odhodu je Hribar oddajo nekaj let ustvarjal sam, dokler se mu ni leta 2000 pridružil Jure Mastnak, ki je kmalu tudi sam ustvaril svoje lastne prepoznavne like, kot sta bila Ljuljo Mirči (Miran Ališič) in Sračko (Srečko Katanec). Čez tri leta je dvojec obogatil Marjan Šarec, ki ga gotovo najbolje poznamo po njegovih imitacijah Karla Erjavca, Janeza Drnovška in po liku Ivana Serpentinška. Kasneje so v oddaji sodelovali še Jure Godler, Tilen Artač, Klemen Slakonja, Nejc Mravlja, Aleksander Pozvek in Marko Cirman.

Izmišljeni satirični liki, ki so nastali v sklopu oddaje, so pogosto že presegli njene okvire in se naselili v širši družbeni zavesti. Kot se spominja Tilen Artač, je "Radio Ga Ga izoblikoval najbolj popularno psihologinjo pri nas, gospo dr. Ifigenijo. Ta ubira čisto nove in posebne pristope k pogovoru z vsemi gosti. Dr. Ifigenija obljublja, da se bomo v obdobju koronavirusa za izboljšanje razpoloženja naučili zapeti tudi kakšno novo lepo pesmico, s katero bomo pregnali virus iz naše lepe male deželice."

Radio Ga Ga in njegovi ustvarjalci so v tridesetih letih delovanja nabrali številne nagrade za svoj edinstveni prispevek k slovenskemu radijskemu in kulturnemu razvoju. Oddaja je že v devetdesetih letih prejela več mednarodnih priznanj, Sašo Hribar pa je za svoj prispevek v sklopu oddaje leta 2006 prejel tudi Ježkovo nagrado RTV Slovenija.

Zaradi trenutnih razmer in izbruha pandemije je moral Hribar jubilejno oddajo pretekli petek posneti kar sam, mi pa smo se z ustvarjalcem kultne radijske oddaje ob obletnici pogovorili po telefonu.

Kakšne so bile okoliščine nastanka oddaje? Od kje ideja za oddajo?
Začetki ideje za oddajo segajo v resnici že daleč nazaj v čase srednje ali pa celo osnovne šole. Takrat mogoče še nisem vedel, da bo iz tega nastala radijska oddaja, ampak že takrat sem ustvaril nekatere izmed likov za oddajo. Zanimiva reč je namreč, da ko se učiš neko snov, ki je ne razumeš dobro, si ustvariš tak namišljen lik učitelja. Ta namišljen lik ti reče “poglej, Sašo, saj to je čisto enostavno, takole pa takole se reši”, če pa ne znaš rešitve, ti pa reče “poglej, tukaj pa tukaj odpri knjigo, ti vse lepo piše”. V vsakem človeku obstajajo liki, ki so brez strahu in brez zadržkov, kar se najbolj vidi na primer v času pusta, ko ljudje pustijo svojim pod-osebnostim, da pridejo na plan. In bistvo je, da te pod-osebnosti nimajo nikakršnih obremenitev, ta učitelj ne ve čisto nič več, kot ti, a je neobremenjen s tvojimi zadržki in lahko čisto enostavno reši tvoje težave.

So pač neke stvari, ki te v življenju ovirajo in te pod-osebnosti v tebi, če se sprostiš in jim daš prosto pot, so veliko bolj vehementne in odločno povedo, kaj si mislijo. Ključni moment za nastanek oddaje pa je bil v trenutku, ko se je začela moja fobija oziroma moralni boj proti računalnikom. V osemdesetih letih, ko se je, predvsem tu pri nas na radiu, začela revolucija z računalniško opremo, sem se odločil, da jaz tega ne bom uporabljal. Videl sem, da nihče ne gleda več v mikrofon, ampak v računalnik in jaz sem se odločil, da bom nasprotoval tem tektonskim premikom in se držal mikrofona. Vsi so mi takrat govorili, da z računalnikom lahko ustvariš zares vse, kar se ti zahoče. Takrat sem si rekel, “pa saj z mikrofonom tudi lahko ustvarim, kar koli si želim”.

Porodila se mi je ideja, da bi, namesto da stalno čakam na neke goste ali pa jih s takrat pomanjkljivo tehniko kličem po telefonu, kot goste v svojo oddajo povabil te moje podzavestne like, s katerimi sem se pogovarjal že leta. Vedel sem, da bo to fenomenalen intervju, ker bom jaz spraševal točno taka vprašanja, kot si jih želim, in dobil nanje točno take odgovore, kot bi jih rad imel.

Ste imeli na začetku težave s tem, da so vaši podzavestni liki, ki ste jih bili navajeni poslušati v zasebnosti, prišli na plan in na radio?
Ne, sploh ne, ravno nasprotno. Ti liki v resnici seveda govorijo isto kot ti, jaz sem samo dodal neki drugačen zvočni nastavek. Zanimivo je, da so ti liki pogosto veliko bolj sproščeni od tebe. Prvi moj lik je bil neki bioenergetik, čeprav sam nisem imel pojma o bioenergetiki. Pa je lik vseeno kar tekel. Vanj sem zložil vse svoje znanje o kemiji, fiziki in podobnih znanostih, kar je bilo skupaj s sproščenostjo lika dovolj za to, da je oživel. Nisem se bal, da bom napačno ali bedasto odgovarjal, nisem se bal, da mi bo kdo zameril. Tudi če se je lik blamiral, se nisem sam blamiral.

S tem si rešen odgovornosti in treme, kar je izjemno osvobajajoče. To se kaže tudi v tem, da ljudje, ki imajo največje težave v življenju in jih ne znajo rešiti, najraje svetujejo in modrujejo drugim, kako naj svoje življenje živijo. To se vidi tako na medmrežju kot v politiki. Ljudje, ki imajo znanje in možnost za uspeh, ne gredo v politiko. Kot ugotavljamo v Radiu Ga Ga se v politiko podajo predvsem ljudje, ki so po agendi svojega razmišljanja popolnoma neučinkoviti, zato gredo v politiko. In ravno ta neučinkovitost jim daje moč, da rešujejo težave in probleme drugih. Tudi pri našem poklicu se to pogosto pokaže, ko pride na uredniško mesto nekdo, ki nima pojma o tem, kar ti delaš. Na funkciji pa ti kar naenkrat začne soliti pamet o tem, kako mora tvoja oddaja potekati.

Ko sva že ravno pri radiu in urednikih, oddaja Radio Ga Ga se je skozi leta krčila in širila in se večkrat tudi oblikovno spreminjala. Vam je katero leto ustvarjanja oddaje ostalo v posebnem spominu?
Najbolj neverjetno je bilo gotovo obdobje tik po tem, ko je oddajo zapustil moj prvi sodelavec, s katerim sva oddajo tudi začela, Emil Filipčič. To je bilo nekaj popolnoma drugega, kot poznejša obdobja, ko je v studiu sedelo in sodelovalo več ljudi. Bilo je grozljivo, ostal sem sam in pred menoj je bilo 8 ur programa. Takrat še nisem bil dovolj pameten, da bi rekel, “dajmo dve uri muzike”, in sem bil prepričan, da moram ustvariti osem ur programa. In da bi se spopadel s tem izzivom, sem si napisal vseh 34 likov, ki so bili takrat operativni, na seznam. Danes se jih večine sploh ne spomnim več.

Marsikdo me dandanes vpraša, kje je pa Čirikli, in jaz sploh ne vem, kdo in kaj je to. Predvsem takrat, ko sem postal moderator, ko sem like razdelil svojim sodelavcem, sem jih večino pozabil in vesel sem, da sem se jih znebil. A tisto obdobje, ko sem bil sam, sem moral vse te like za okroglo mizo upodabljati sam. In če si predstavljate okroglo mizo s tridesetimi liki, ki jih vprašam, na primer, kaj je njihova najljubša barva? Nekako sem si zapomnil vse njihove preference in najljubše barve. Ko sem enkrat poslušal oddajo, sam nisem mogel verjeti, da sem si o vseh teh likih, ki sem jih fiktivno vodil, zapomnil prav vse, kar so mislili in v življenju doživeli.

To me je še toliko bolj presenetilo, ker si sicer nikakor ne bi mogel zapomniti na primer najljubše barve ali hrane desetih ljudi. Po peti osebi bi že vse pobrkljal in zamešal. Nikoli nisem vedel, če bom naslednjo oddajo naredil napako in bom pri enem liku pozabil, kaj je isti lik pred pol ure povedal o sebi. Pa se mi to nikdar ni zgodilo, vedno sem točno vedel vse o svojih likih. To me še danes preseneča. So me pa ti solistični nastopi tako izčrpali, da sem včasih komaj vstal. In če danes pomislim na to, da bi sam naredil enourno okroglo mizo, ne bi tega nikoli več naredil. Pa ne samo zato, ker sem star, nimam več take motivacije.

Ste si pri tem pomagali s kakšnimi zapiski ali drugim materialom?
Ne, čisto nič nisem imel. Imel sem le seznam likov in to je bilo to. Sem pa opazil, da sem po nekaj mesecih začel počasi krčiti število likov. Na koncu sem bil sam le še s približno osmimi liki na okroglo mizo, več enostavno nisem več zmogel. Spomnim se, ko sem se vprašal, no, s katerimi liki boš pa danes delal, in ko sem videl seznam več kot tridesetih likov, sem rekel, ne, ne morem. Bilo mi je slabo ob pogledu na seznam, ko sem v četrtek zvečer pripravljal oddajo. Vsakič, ko sem lik odstranil s seznama za oddajo, me je preželo tako zanimivo olajšanje. Odleglo mi je podobno kot na fakulteti, ko se po dolgem premlevanju o tem, ali greš na izpit, končno odločiš, da nanj ne greš. To je prav posebna oblika olajšanja, ki sem ga čutil tudi takrat, ko sem črtal neki lik s seznama za naslednjo oddajo. Pozneje, ko se je oddaji pridružil Jure Mastnak, sem se šele zavedal, kako dragocenih je tistih nekaj minut oddiha, ko govori nekdo drug.

Poslušalci imamo seveda svoje najljubše like, ki jih najraje poslušamo. Zanima me, ali imate tudi vi kakšen lik, ki vam je najbolj pri srcu?

Moj najljubši lik, ki sem ga že zdavnaj dal na stran, je bil lik Bozota. Bozo je otroček, ki je bil vzgojen v takem nadrealističnem okolju strica Guzmana in babice Angele, ki sta bila oba tudi lika v oddaji. Bozo je začel kot nedolžen otrok, nato pa je zavil v tako pristno pobalinstvo. Najprej sem se sicer izogibal tega, da bi ta nedolžen otrok zajadral v ista razmišljanja in sintakse kot ostali liki, ker se mi to ni zdelo primerno. Včasih pa sem začutil, kako me Bozo sam pelje v to smer, in sem zavil v neke razprave in razmišljanja z njim, ki so bila res neverjetno pristna. Takrat sem najbolj užival. To je edini lik, ki me je dejansko sam nosil, kot je na primer Marjana Šarca lik Drnovška sam nosil. Spomnim se, da sem nekoč neko oddajo, ki sva jo z Marjanom snemala, začel le s stavkom “Drnovšek je šel na lov”. Kako brezvezna in neoriginalna osnova, kako bedno vprašanje! Marjana je tako odneslo v Drnovška, da ga nisem celo uro niti enkrat ustavil.

Enako se je meni dogajalo z Bozotom, vedno ko kakšen lik ni deloval ali pa se mi je zdelo, da oddaja ne steče, sem na plan prinesel Bozota. Pri Bozotu nikoli ni bilo težav, že samo zaradi njegove vrojene topline in empatije. Tudi ostali ljudje, ki so se z njim pogovarjali, so postali toplejši in prijaznejši in oddaja je vedno stekla. Bozo je bil moj joker, moj škis, zato sem ga uporabljal zelo malo, da se ne bi razvadil. Zdelo se mi je, da bi, če bi cel koncept oddaje preložil na Bozota, na koncu pokvaril tudi njegov lik. Zato sem ga tudi že upokojil in ga le redko, če je res prava priložnost, uporabim.

V nekem prejšnjem pogovoru z vami sem prebral, da je vaša oddaja bolj po nesreči politična. Se še strinjate s to oceno?
Ja, to je res. Veste, jaz sem odraščal v sistemu, v katerem se ljudje nismo ukvarjali s politiko. Podobno je bilo, kot je v Bibliji napisano, tam je drevo, to je jabolko spoznanja. Ne trgaj ga, da se ti ne bo kaj zgodilo. Vedeli smo, da se ne sme drezati v stvari, ki nas ne brigajo, in tudi nismo. Takrat se ni nihče pretirano ukvarjal s politiko, niti nismo čutili neke potrebe po tem, da bi se. Živel sem v časih, ko so se dogajale neverjetne revolucije, na primer v svetu glasbe, od panka, rocka do countryja in napevov v stilu Simona in Garfunkla. Toliko se je takrat dogajalo, vsako leto je bilo nekaj novega.

Zanimivo je bilo, da smo se vse te marginalne skupine od rockerjev do pankerjev na koncu našle v diskotekah, kjer so sicer vladali šminkerji. Mi smo sicer to glasbo sovražili, toda tam so bili vsi, tam so bile punce, zato smo bili tam tudi mi. Sem pa nekoč napisal pesem z naslovom Oda komunizmu in na grosupeljskem koncertu skupine Pomaranča sem bil s to pesmijo predskupina. V pesmi je verz “milo prosil sem boga, da sprejet bi bil v CK”.

To je bilo leta 1981 in sredi mojega nastopa, kot predskupina skupine Pomaranča, me je takratna mlada nadobudna grosupeljska komunistična mladina zvlekla z odra in me odpeljala, kot sovražnika komunizma, na policijo. Tam so me zasliševali o tem, zakaj sovražim komunizem, potem pa so me sredi noči izpustili, verjetno bolj zaradi usmiljenja in moje bedne pojave, kot zaradi česa drugega. Takrat se je verjetno začelo moje popolnoma naključno ukvarjanje s političnim.

Pa se je ozračje za politično satiro od takrat kaj spremenilo? Je nekomu, ki se s tem ukvarja, zdaj kaj lažje?
Ne, ne bistveno. Poglejte, jaz politike jemljem kot playerje, kot igralce. Zame oni nimajo nobenega višjega moralnega ustroja ali vrednot, iz katerih bi črpali navdih za svoja dejanja. Sami veste, da so že pojmi v politiki tako pomešani, da so izgubili večino svojih prvotnih pomenov. Lahko si liberalni konservativec ali komunistični demokrat, vsaka kombinacija je mogoča. Tako kot je človek lahko včasih jezen, včasih dobrohoten, nevoščljiv ali nesebičen, tako spremenljiva in popolnoma nestanovitna je lahko politika. In politiki so, ob vstopu v to igro, dobili karte, zato so playerji. Eni dobijo platelce, eni monda, eni en kup tarokov, drugi vse kralje. In jaz na te politike gledam kot na športnike. Zelo rad gledam Messija ko igra, ampak mi dol visi za to, da igra za Barcelono. Barcelona mi nič ne pomeni, če bi on začel igrati za Aluminij, bi gledal pač vse tekme Aluminija.

Enako jaz spremljam politiko, ki me zanima in se zabavam ob njej, a se nikoli ne bi poistovetil z neko skupino politikov ali njihovo ideologijo. Nikoli mi ne bi prišlo na msiel, da bi šel v Barcelono in si rekel, jaz sem za Barcelono! Ko bi me vprašali, kdo so Barcelona, bi začel naštevati njihove igralce, čeprav bi vedel, da bi vsak od njih v trenutku, če bi bil denar pravi, zamenjal svoj dres in igral recimo za PSG. Enako je s politiki, zato jaz te ideologije nikoli nisem imel v sebi in nisem bil vodljiv. V politično satiro sem vstopil le zato, ker mi je Emil Filipčič v prvi oddaji Radia Ga Ga vse like ubil, jaz pa nisem bil dovolj pameten, da bi si izmislil neki način, na katerega bi se reinkarnirali.

Jokal sem in moledoval, kaj naj naredim, in se odločil, da bom našel neke like iz resničnega življenja, ki so ubitim likom podobni. Vedel sem, da če bom izbral like, ki so podobni znanim ljudem, jih Emil ne bo mogel vseh pobiti. Če bom oponašal Dolanca ali Janšo, jih Emil ne more kar tako ubiti. In res, z njimi sem se Emilu lahko zoperstavil in jih ni mogel kar tako odstraniti, tako sem pristal v politični satiri. Seveda so takoj prišli klici, kako si drzneš tega in tega oponašati, boš že videl Hribar. Ker sem bil mlad, sem poskušal na take komentarje odgovoriti in hitro se znajdeš v obračunavanju z ljudmi, čeprav tega morda nisi prvenstveno nameraval.

Vam je kdaj dovolj šal? Predstavljam si, da imate tudi v zasebnem življenju opravka z mnogimi ljudmi, ki se v vaši prisotnosti čezmerno šalijo in stresajo vice, vam je tega kdaj dovolj?
Jaz, če se le da, vicev sploh ne poslušam. Jaz humorja nikoli nisem maral. Ko sem dobil Ježkovo nagrado, mi je bilo čudno, ker Ježka kot otrok nisem mogel gledati ali poslušati. Nisem mogel poslušati našega humorja, vedno mi je bilo nerodno in bedno. Mnenja o humorju nisem spremenil, dokler nisem enkrat na televiziji gledal, kako nastopa Dave Allen. Njegov nadrealistični pristop me je popolnoma prevzel, ker ni imel klasičnega puncha, kot standup komik, ampak ti je bil preprosto všeč. Nobenega vica ni povedal, samo način, kako je pristopil k stvari, je bil simpatičen. In to je zame humor, humor ni vic ali šala, ni to, da nekaj spraviš na slab glas. Humor je le pristop k stvari, ki te pritegne zaradi načina podajanja, ki je drugačen. Allenov nastop ni imel nobenega zaključka ali puncha, jaz sem ga samo pogledal in mi je bil všeč.

Kakšno desetletje zatem so podoben učinek na mene imeli člani skupine Monty Piton, predvsem Michael Palin. Še bolj kot njihovi filmi me je očarala njegova serija, v kateri je potoval po svetu. Način, na katerega je on v kravati in obleki stopil na severni pol, kamor se je pripeljal s helikopterjem, je bil neverjeten. Predstavljal sem si vse tiste raziskovalce, o katerih je Palin v kravati in obleki razlagal, kako so se trudili, zmrzovali in umirali na poti do tega kraja. On pa je tam mirno, angleško stal v kravati. To je zame nekaj izjemnega, to je pravi humor. Jaz nisem po naravi smešna oseba, humor je zame najmanjši skupni družbeni imenovalec. Humor nam omogoča, da zaobidemo vse hierarhije, ki nam pogosto onemogočajo normalno komuniciranje, ker se recimo ne spodobi, da bi nekdo nepomemben govoril z družbenimi pomembneži. Humor pa je vedno mogoč in tudi popolnoma nepomemben človek lahko pride v gostilno za šank in reče: “A veste tegale?” in vzpostavi neko dominanco, ljudje ga bodo poslušali. Mnogi današnji poklicni komiki, so na tak način začeli. Meni ni do takega humorja, prisegam bolj na humor estetike, na humor simpatične in priljudne osebnosti.

Ste kdaj razmišljali o tem, da bi oddajo spremenili v bolj realno politično oddajo ali pa da bi popolnoma opustili kakršen koli stik z realnim svetom in se posvetili le svojim likom?
Saj to sem že delal v preteklosti, morda vsi tega ne vedo, ampak jaz sem nekoč bral novice na radiu, tudi ponoči. Takrat sem si večkrat popolnoma izmislil ves tekst za novice. V Bosni so na primer imeli težave z neko tovarno, jaz pa sem si izmislil, da so te težave v Ugandi in iznašel nekega zunanjega ministra, ki sploh ni obstajal, na mednarodno konferenco pa ga ni bilo, ker ni imel dovolj velike srajce. Te izmišljotine sem potem čisto resno bral v nočnih novicah in nekoč sem celo pripravil novinarskega kolega na radiu, da sem mu napisal izmišljen tekst, ki ga je on, ne da bi trenil ali se zasmejal, prebral v eter. Vse je bilo izmišljeno od temperatur pod ničlo junija do vremenske napovedi in politike, on pa je brez težav vse resno prebral.
Spomnim se tudi, da me je enkrat po novicah klicala kolegica Breda Hieng, s katero sva večkrat tudi skupaj delala in brala novice čez dan. “Poslušaj, kolega, si pijan? Si kaj kadil? A ti veš, kaj bereš? A ti veš, kaj si zdajle naredil?” me je vprašala popolnoma iz sebe, in ko sem ji odgovoril, da sem bil popolnoma trezen, je planila v jok in ni mogla verjeti, da sem lahko kaj takega naredil. Ko sem zaslišal njen glas, mi je bilo težko pri srcu, ker sem jo s svojimi bedarijami tako prizadel.

Letos zaradi trenutnega položaja ne morete povabiti nobenih gostov. Načrtujete morda kakšno gostovanje naslednje leto ob 31. obletnici?
Veste, to je zelo zanimivo, ampak nikogar ne bi povabil. Pri tem sem vedno vztrajal, odkar je bila za 15. letnico v igri možnost, da bi kot gost na oddajo prišel znani britanski komik Rowan Atkinson. Takrat sem razmišljal, če pride on in še kakšen slovenski komik, sploh ni treba, da smo tudi mi tam. In sem paradoksalno ugotovil, da bi bila jubilejna oddaja tako brez nas. Mi bi lepo povabili goste in potem doma na kavču spremljali oddajo. Morda jim sploh ne bi povedali, da bodo sami, to bi bil izvrsten precedens. Dogovarjanje z Rowanom Atkinsonom je nato padlo v vodo, tako da smo celotno idejo o gostih nato opustili. Od takrat nimamo navade vabiti gostov, ker sem se odločil, da bomo brez njih, ali pa bodo oni na oddaji brez nas.

Če kdo še ne pozna oddaje in je ne posluša, bi jo moral začeti poslušati?
Ne, mislim, da ne. Jaz se večkrat sprašujem, kako to, da je naša oddaja po tridesetih letih še vedno poslušana in zakaj jo ljudje spremljajo. Če bi mene nekdo, ko sem prišel na radio kot mladenič, vprašal, ali poslušam oddajo nekega 60-letnika, bi mu rekel: “Pa daj, ne me je..t!” Tega zares ne razumem, zakaj nas ljudje poslušajo. Kako to, da me nimajo za neki fosil. Ko sprašujem mlajše kolege, ali je moja oddaja radijski fosil, mi vedno odvrnejo, da ni. To me izjemno čudi. Tako da, če kdo oddaje še ne posluša, ni treba zdaj začeti. Jaz nerad delam reklamo za oddajo, ker mislim, da tisti, ki iščejo naš tip oddaje, jo bodo našli.

V mladosti v Grosupljem Radio Študent ni lovil in nisem mogel poslušati Butnskale, ker mi ni lovilo frekvence. Čez nekaj dni sem imel vse oddaje na kaseti in sem jih poslušal. Mislim, da tisti, ki bi jih oddaja lahko zanimala, jo že poslušajo. Če si za nekaj zares zainteresiran, boš to stvar našel. Spomnim se, kako sva šla neko nedeljo zvečer s kolegom Milanom Krapežem gledat film Deliverance. V ponedeljek je Milan že kupil bendžo. Jaz ga nisem kupil v ponedeljek, ampak v sredo. Če te nekaj zares prevzame, boš to stvar poiskal. Zato jaz ne oglašujem veliko, to me ne zanima, želim, da ljudje najdejo oddajo, ker jih njena ideja prevzame.