Pevka je v svoji predstavi – ki jo zdaj seli pod zvezde na Ljubljanski grad – združila svoje moči z najmlajšim sinom. Toda družino Krajnčan na muzikal, pod katerega sta se podpisala njen mož Lojze in Gašper Tič, vežejo močne vezi: "Vsi v družini živimo za umetnost in tako ni čudno, da se naše ustvarjalne poti prepletajo. Radi sodelujemo in podpiramo drug drugega. Starejši sin Kristijan, ki trenutno dela še magisterij za filmsko glasbo v Amsterdamu, je za ta projekt Manjka mi, manjka uglasbil dve čudoviti skladbi in odigral bobne. Mož Lojze Krajnčan je avtor ostalih skladb, tudi aranžer in sploh poznan kot maestro, saj sicer piše za orkestre, filme, klasične sestave in vesela sem, da izjemno rad sodeluje tudi z vsemi nami," je pojasnila Krajnčanova.

Več pa si lahko preberete spodaj.

V projektu Manjka mi, manjka ste združili glasbo, ples, gledališče in družino. Kako je sodelovanje s sinom spremenilo vajin odnos?

Predstava je zelo lepa, humorno ganljiva pripoved o življenju, ljubezni in sreči. Zelo je bogata z dobro glasbo, krasnimi besedili, ki so jih napisali pesniki Bina Štampe Žmavc, Feri Lainšček, Andrej Rozman Roza in Ksenija Šoster Olmer, z vrhunskim plesom, saj v predstavi nastopajo plesalci, ki so vsi po vrsti že večkratni svetovni prvaki in plešejo tako balet kot popping, hip hop in step ... Pika na i je naš virtuozni harmonikar Gašper Primožič, ki nas že takoj na začetku predstave s svojim milim zvokom odpelje daleč stran, pod ulične svetilke, kjer se srečujejo ulični umetniki, ki preprosto znajo vse, a je njihov oder le cesta. K sreči vsi na svoje težave gledajo s humorjem, zato je predstava še kako zabavna in se v njej najdejo vse generacije, kar sem zelo vesela, da vedno pride zelo prijetna publika vseh generacij in vsi uživajo. Sin Žigan ima v predstavi posebno vlogo in pravzaprav prav on najbolj nasmeje publiko in se ji zelo prikupi s svojo sproščenostjo in duhovitostjo. Z njim se na odru počutim fantastično, pravzaprav si sploh ne predstavljam, kdo bi to vlogo lahko odigral tako prepričljivo kot on, tako da moramo ti dve leti to predstavo intenzivno igrati vsepovsod, ker nam bo po moje takoj, ko konča gimnazijo (umetniška smer), pobegnil v tujino (smeh). Žigan hodi zdaj v drugi letnik, igral je že v muzikalih Moje pesmi, moje sanje in Do nazga ter v filmu Gremo mi po svoje in pred kratkim zmagal na državnem plesnem tekmovanju.

Vsi v družini živimo za umetnost in tako ni čudno, da se naše ustvarjalne poti prepletajo. Radi sodelujemo in podpiramo drug drugega. Starejši sin Kristijan, ki trenutno dela še magisterij za filmsko glasbo v Amsterdamu, je za ta projekt Manjka mi, manjka uglasbil dve čudoviti skladbi in odigral bobne. Mož Lojze Krajnčan je avtor ostalih skladb, tudi aranžer in sploh poznan kot maestro, saj sicer piše za orkestre, filme, klasične sestave in vesela sem, da izjemno rad sodeluje tudi z vsemi nami.

Kdo je bil pobudnik tega, da združite moči s sinom?

Glavni pobudnik je prav gotovo naš režiser Gašper Tič, ki je napisal tudi scenarij oziroma si je zamislil zgodbo. Žiganu je zaupal zelo posebno in neponovljivo vlogo. Zelo dobro sta sodelovala skozi proces nastajanja in oba sta zelo zadovoljna s končnim rezultatom. Res je bilo ustvarjati to predstavo pravo veselje. Tudi midva z Žiganom sva se bolj zbližala in postala zaveznika na odru in za odrom. Žigan me zelo dobro pozna, zato mu je ta vloga, ki jo ima v predstavi, še kako leži.

Kdo ima večjo tremo pred nastopi?

Treme nimamo, sta pa vedno prisotna prijetna vznemirjenost in pričakovanje. Predstavo smo dobro pripravili, ustvarjali smo jo dva meseca, imeli že lepo število ponovitev in zato smo lahko sproščeni in uživamo v vsakem trenutku. Publika seveda to še kako začuti in zato jim je lepo, kritike so res zelo dobre!

Na odru uprizarjate zgodbo iz ulice. Kako težko je utrip ulice prenesti na oder? Koliko v tem primeru "umetnost posnema življenje"?

Ni se težko vživeti, ker nas vse vase posrka zgodba. Vsak od nas ima pomembno vlogo in v predstavi ni počitka (smeh). Zreli in odlični plesalci nadgradijo vsak song in so prava paša za oči : Matevž Česen, Azra Selimanovič, Sara Mlakar in Jure Gostinčar sicer pod budnim očesom koreografinje Fione Johnson, naša kostumografinja je Mateja Benedetti. V ekipi pa sta tudi dober tonski mojster in lučni mojster. Nič nas ne skrbi niti vreme, saj se v zelo slabem preselimo v zavetje teatra. Ulično vzdušje si lahko pričaramo prav na vsakem odru, kjer si nas zaželijo (smeh).

Kakšen izziv vam predstavlja zdaj prihajajoči nastop pod zvezdami na Ljubljanskem gradu?

Prvič bomo predstavo igrali na prostem in predstavljam si, da bo zelo sproščeno, romantično, kajti diši že po poletju, ko smo bolj odprtega duha, ambient na gradu je čudovit in Manjka mi, manjka je kot nalašč za odklop od vsakdana. Ustvarjalna ekipa se veseli in v juniju se selimo še v Tržič, na poletne kulturne prireditve, in sicer 22. 6., potem 28. junija na festival Lent v Maribor, ter 30. junija v Slovenj Gradec. Prisrčno vabljeni v našo družbo.

Klavdija Kopina