"Vsaka država ima nekoga, ki je dol. Ko meni nekdo reče: 'Če ti kaj ni všeč, pa pejt dol', je isto, kot da bi Avstrijci rekli koroškim Slovencem: "Če vam kaj ne paše, pejte dol", v svojem ostrem neposrednem jeziku pove Denis Avdić.

Končana policijska šola in dvojezičnost mu precej pomagata pri delu, smešnice, ki jih posname in zanje pripravi scenarije pa imajo ogromno število ogledov na YouTubu, prelisičil je in po telefonu priklical tudi nekdanjo hrvaško predsednico vlade Jadranko Kosor. Z devetimi leti se je preselil k očetu v Slovenijo, ko je v Bosni izbruhnila vojna. Zdaj jih ima 39. V Sloveniji torej živi 30 let – in se tukaj počuti bolj doma. O odraščanju, uporabi slovenščine, bosanščine in angleščine pri delu in drugih izzivih je Denis Avdić spregovoril v oddaji NaGlas! Prisluhnite!

Slovenijo ste najprej kot otrok spoznavali med poletnimi počitnicami, vaš oče je tukaj živel; preselili ste se, ko je v Bosni izbruhnila vojna. Kako ste se znašli v novem okolju?
Sprejeli so me v redu. Tudi sošolci so pomagali, učitelji so bili razumevajoči, sosedje, družba.

So vas otroci povabili k igri nogometa?
Najprej ne, prvo leto ni bilo kaj dosti oziroma ni bilo nič vse leto. Po navadi dva najboljša v družbi izbirata in potem vsak izbere enega … Potem si izvisel … V šestem razredu jim je nekdo manjkal, in od takrat naprej sem imel družbo.

Zgodilo se je tudi, da so vas zmerjali z besedo »Bosanec« …Kako ste to doživeli?
Jaz tega nikoli nisem doživel kot neko žalitev. Se mi zdi, da tisti, ki so bili v Sloveniji rojeni in jim je kdo rekel »Bosanec«, so mogoče to dojemali kot žalitev. Jaz ne. Jaz sem to dojel kot: »Ja, ti pa si Slovenec." In kje sva zdaj?

Kaj je problem, kaj ne?
Ja, jaz nisem videl, da je to nekaj slabega.

Končali ste policijsko šolo in nekaj časa delali kot policist. Pred kratkim smo vas videli v humorističnem skeču kot hrvaškega policista v pogovoru s slovenskim notranjim ministrom. Kako vam policijska šola in dvojezičnost pomagata pri delu?
Kar dosti. V policiji toliko stvari doživiš in vidiš, kjer jih ne moreš nikjer drugje, teh izkušenj ni mogoče pridobiti kar tako. Vstopaš ljudem v dom, njihovo intimo, si zraven v nekaterih res težkih situacijah, doživiš pa marsikaj smešnega, kar spet nekje drugje ne bi mogel doživeti.

Skeč ste posneli v bosanščini, pa slovenski notranji minister je govoril hrvaško s slovenskim naglasom...
Spraševal sem se o tem, ali obstaja hrvaški policist, ki govori bosansko, koliko je to verjetno, pa sem si rekel: 'Nekdo je bil na slovenski meji slovenski policaj, ki je govoril bosansko.' Meni se to ni zdelo nič čudnega. Pač lažje se izražam v, dejmo reči, svojem jeziku.

Malo je manjkalo, da bi šale začeli stresati tudi v angleščini, ob številnih uspehih v Sloveniji so vas opazili tudi Američani.
Nastopil sem na radijskem kongresu v Dublinu, Berlinu, Münchnu, Dunaju … takrat je prišla ponudba ameriške mreže CBS iz New Yorka. Oni imajo sedem radijskih postaj, želeli so mi dati en jutranji program. Jaz pa sem vprašal: 'Kaj pa moja angleščina?' Imel sem komaj dve iz angleščine. Jedva, malo smo se natezali ... (Komaj, malo sva barantala) zdaj pa naj bi kar delal … Direktorja tistega radia sem vprašal: What about my English? Odgovoril je: 'Ne skrbi, angleško govoriš bolje kot polovica Newyorčanov, ki prihajajo iz Pakistana, Indije' … mi je razlagal …ampak potem se nisem odločil.

V pripravah na ta pogovor ste mi dejali, da vse življenje poslušate – "Če ti kaj ni všeč, pa pejt dol." Zakaj je to žaljivo?

"Pejt dol, če ti kaj ne paše." "Če tle ni kaj dober, pejt dol." "Če je tam dol tako dober, pejt dol." (oponaša različne slovenske naglase, op. a.)

Kako sploh odgovarjate na to ? Ali sploh odgovarjati?
Nič. Kaj naj rečeš? Kot da rečeš, če boš pa šel gor, bo še bolje kot tukaj. (smeh) Pa ni čisto tako… Vsaka država ima nekoga, ki je dol. To bi bilo isto, kot da bi Avstrijci rekli koroškim Slovencem: 'Če vam kaj ne paše, pa pejte dol.' Pa nič slabega, tudi če bi prišli iz Avstrije dol. V Sloveniji se počutim bolj doma.

Čutite, da je tukaj vaš dom?
Ja. Zelo rad grem v Bosno, rad pa pridem nazaj.

Zakaj?
Ne vem, imam 39 let, v Bosni sem preživel teh devet let, tukaj sem že 30 let. Kje se boš počutil bolj doma? Tudi lažje se izražam. Zanimivo, Đuro mi je dejal: "Imam gledališče v Zagrebu, bi prišel, pa boš nastopal v svojem, bosanskem jeziku, pa nastopaš na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni." Pa nisem bil za to. Ne morem, ker se lažje izražam v slovenščini.

Kaj pa je tisto, kar pogrešate iz Bosne, običaji, razpoloženje, bolj pristni odnosi, hrana?
Hrana, ja (smeh), ampak jo je mogoče dobiti tudi tukaj. Pogrešam malo te sproščenosti, malo tega, da ne glede na situacijo in to, koliko je težka, da najdeš humorni vidik in te ni strah tega izraziti…To v bistvu najbolj pogrešam: se mi zdi, da se vse preveč resno jemlje, čisto vsaka stvar … Pomislim, dejmo se raje zafrkavat ne glede na situacijo, ker nas to ohranja žive …

In sprošča … Ali otroka govorita bosansko?
Ne. Starejši tako in tako nenehno govori, da je Slovenec. Pa mu nenehno ponavljam: 'Boš videl, nisi, ti bodo že drugi povedali v šoli ... ko boš malo starejši (smeh), ti bodo rekli, ker meni so rekli (smeh), tako da boš marsikaj dojel … ampak v redu … Razume, ampak noče govoriti. Mlajši pa je dve leti star ... ta pa mislim, da bo. Tim pa ne. Govori pa angleško.

To so nove generacije. Veliko ljudi si je ogledalo vašo monokomedijo Moški so z Marsa, ženske pa z Venere. Vas bomo lahko kmalu videli v kakšnem podobnem novem projektu, predstavi, filmu, šovu?
Ne.

Ne?
Ne da se mi več. Veliko tega sem dal čez, šest let sem delal po 16, 18 ur na dan, spal 3–4 ure, ne da se mi več. Tako je. Ena služba je dovolj. Dejal sem, da bom, ko me bo prijelo. Ni me še. Zdi se mi, da je šov na radiu dovolj, če pa pride kak projekt na televiziji, se ga z veseljem lotim, tri mesece dam vse od sebe, potem pa bi spet imel dve leti premora.