Zagotovo ste že slišali za športne rekorde, ki so jih postavili Tina Maze, Janja Garnbret, Luka Dončić, Marko Baloh in Luka Trpin, najbrž vam je v spominu ostalo tudi postavljanje rekorda v množičnem plesanju maturantske četvorke ali to, da je Martin Strel že pred več kot dvema desetletjema postavil rekord v najdaljši preplavani razdalji na prostem, pozneje pa postavil še rekord v najdaljšem plavalnem potovanju, ko je preplaval celotno dolžino Amazonke.

Morda pa niste vedeli, da imamo v Sloveniji tudi rekord v največji čokoladi (po površini), da so pri nas postavili največji adventni venec, največji klopotec in skuhali največjo bujto repo in največji bograč? Ali pa, da so v Sloveniji našli najstarejše glasbilo na svetu in najstarejše kolo? Da v Sloveniji leži največji jamski grad na svetu?

Beseda Slovenija je tako med precej pogosto zapisanimi v legendarni zbirki svetovnih rekordov, Guinnessovi knjigi. Malo smo pobrskali po njej, malo pa tudi po našem arhivu in izbrali nekaj rekordov oziroma rekorderjev, na katere bi vas radi še posebej opomnili. Predstavljali jih bomo v naslednjih tednih, danes pa vam predstavljamo tiste, ki bodo (najverjetneje) v knjigi ostali zapisani za vedno.

Največji jamski grad

Eden od takih je Predjamski grad, ki je s svojimi 35 metri največji jamski grad na svetu in je v slovito knjigo rekordov vpisan od leta 2015. Grad leži v bližini Postojnske jame, pod naravnim skalnim obokom v 123 metrov visoki skalni steni, za katero se skrivajo kraški rovi. Prvič je bil zgrajen oz. omenjen že v 13. stoletju, leta 1570, ko je bil prenovljen, pa je dobil podobo, kot jo ima še danes. Z njim je povezanih kar nekaj legend. Najbolj znana je seveda tista o vitezu in roparju Erazmu Predjamskem, ki se je leta 1483 pred vojsko, ki jo je nadenj po ukazu cesarja Friderika III. Habsburškega poslal tržaški glavar Gašper Ravbar, zaprl v grad in kljub obleganju ni ostal brez hrane, kar je njegove sovražnike precej begalo.

Erazem Predjamski je namreč poznal številne rove, ki so iz jame za gradom vodili na površje, do bližnje vasi, od koder se je tako oskrboval z živili. Zgodba se zanj kljub temu ni končala srečno, saj ga je na koncu izdal njegov služabnik. Pozneje je grad prešel v roke baronu Janezu Cobenzlu (Kobenclju), ki ga je prezidal, tako da je dobil podobo, kot jo ima še danes. Po 2. svetovni vojni so v gradu uredili muzej.

Predjamski grad in jamski sistem za njim še danes privlačita raziskovalce, ki leto za letom odkrivajo nove rove, jamske dvorane in prehode, ob tem pa predvidevajo, da še zdaleč niso raziskali celotnega podzemnega sveta, skritega za gradom.

Najstarejše glasbilo na svetu, nanj je igral neandertalec

Slovenija je tudi prava zakladnica arheološke dediščine, kar ji je prineslo tudi dva zelo znana zgodovinska vpisa v Guinnessovo knjigo rekordov: v Sloveniji so namreč našli najstarejše glasbilo na svetu, okoli 60.000 let staro piščal, izdelano iz stegnenice mladega jamskega medveda, v katero so narejene štiri luknjice (dve sta ohranjeni v celoti in dve delno), ki so razporejene sistematično, zato po mnenju arheologov predmet ni mogel biti namenjen drugemu kot izvabljanju glasbe. Našli so jo leta 1995 v podzemni jami Divje babe v bližini Cerknega med sistematičnimi izkopavanji arheologa Ivana Turka, piše v digitalni zbirki Narodnega muzeja Slovenije.

Jama je bila brlog jamskih medvedov, a so jo v zadnji ledeni dobi občasno obiskovali tudi ljudje, najprej neandertalci in za njimi anatomsko moderni ljudje. Piščal je ležala v bližini kurišča, v plasti, ki se je – glede na datacijo – tam odložila pred od 60 do 50 tisoč leti, kar pomeni, da sodi v čas starejše kamene dobe (paleolitika). Glede na starost piščali in zaradi dejstva, da so v plasti s piščaljo odkrili tudi kamnito orodje neandertalcev, so arheologi ugotovili, da je glasbilo izdelal neandertalec, torej človečnjak, ki je na območju današnje Evrope, Bližnjega vzhoda in zahodne Azije živel v času ledene dobe in izumrl pred približno 40.000 leti.

Po odkritju so arheologi s praktičnimi poskusi s pomočjo orodja, odkritega v jami, pojasnili, kako je neandertalec lahko izdelal luknjice na piščali: s koničastim kamnitim orodjem je v kost izklesal vdolbinico in jo prebil s koščenim prebijačem. Različne analize in poskusi so ovrgli možnost, da bi bile luknjice lahko posledica živalskega ugriza ali naključja.

Kot še piše na spletni strani Narodnega muzeja Slovenije, ima 11,4 centimetra dolga piščal tudi širši pomen – dokazuje namreč, da so glasbo poznali že neandertalci, kar je na glavo postavilo teorije o neandertalcih kot primitivnih človečnjakih. "Dokazuje, da so bili neandertalci inovativni in čuteči ljudje, zmožni umetniškega izražanja," poudarjajo v muzeju.

Najstarejše še ohranjeno kolo na svetu je barjansko

Precej mlajše, a še vedno častitljivo staro (v bistvu najstarejše ohranjeno na svetu) je tudi slovensko kolo – spomladi 2002 je ekipa arheologov pod vodstvom Antona Veluščka na Ljubljanskem barju oz. na Stari gmajni pri Vrhniki našla najstarejše leseno kolo z osjo na svetu, staro kar 5200 let. Najprej so odkrili kolo, izdelano iz jesenovega lesa, nato pa še pripadajočo hrastovo os, kar jim je dalo vedeti, da je bilo kolo eno od dveh, povezanih z osjo, ki sta sestavljali dvokolesni vprežni voz.

Barjansko kolo se je presenetljivo dobro ohranilo, in sicer predvsem zaradi stalne prepojenosti barjanskih zemeljskih plasti z vodo, so pred leti pojasnjevali pristojni. A medtem ko mokro okolje omogoča dolgo ohranitev lesenih predmetov, pa ima izpostavitev mokrega lesa kisiku in pospešenemu delovanju mikroorganizmov ravno nasproten učinek. Če takšnega predmeta ne hranimo v mokrem okolju, se lahko izpostavljen zraku že v nekaj urah izsuši, skrči in deformira, zato so kolo praktično takoj po dvigu iz vode poslali v konzervatorsko-restavratorsko delavnico Rimsko-germanskega muzeja v Mainzu, kjer jim ga je v štirih letih uspelo konzervirati s pomočjo melaminske metode.

Kot je ob predstavitvi kolesa javnosti pred dobrimi 10 leti pojasnila avtorica razstave in kustosinja za prazgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana Irena Šinkovec, so vodo v kolesu nadomestili s smolo kauramin in ga počasi osušili. Kolo so nato namestili v posebno nepredušno zaprto komoro, ki vzdržuje stalno relativno vlago in preprečuje prodor ultravijoličnih žarkov.

Trta, ki je niso uničili ne turški vpadi, ne trtna uš, ne bombardiranja

Slovenija se ponaša še z eno dragocenostjo v rubriki "najstarejše" – to je najstarejša trta na svetu, ki raste na mariborskem Lentu in ki je stara več kot 400 let. Natančno njene starosti ne morejo določiti, saj je sredina že zgnila. Leta 1972 so prvič opravili znanstvene raziskave in takrat potrdili, da je trta, sorte modra kavčina, stara vsaj 350 let.

Trto so v Mariboru, pred hišo na (današnji) Vojašniški ulici 8, posadili ob koncu srednjega veka, ko so območju še grozili turški vpadi – a je trta preživela tako boje kot vse nevšečnosti v desetletjih in stoletjih, ki so sledila. Kot piše na spletni strani mariborskega zavoda za turizem, so bili v poznem srednjem veku v Mariboru pogosti požari, saj so bila ostrešja hiš lesena, strehe pa slamnate. Tudi hiša, pred katero raste stara trta, je večkrat delno pogorela, a je trta preživela. V drugi polovici 19. stoletja, ko je praktično vse trse na Slovenskem pomorila trtna uš, je stara trta preživela predvsem zaradi dejstva, da raste ob Dravi. Omenjena uš je namreč napadala korenine, stara trta pa jih ima globoko pod dravskim prodom, kjer se zajedavec ni mogel zrediti. Najverjetneje je pomagalo tudi dejstvo, da je v tistem obdobju Drava še redno poplavljala in "zalivala" tudi trtne korenine.

Tudi zavezniško bombardiranje mesta ji ni prišlo do živega, kljub temu da je bila delno porušena tudi hiša, ob pročelju katere raste. Skoraj pa bi se njena zgodba končala v 60. letih 20. stoletja, ko je bil na reki Dravi izgrajen jez. Ker se je nivo reke dvignil za več kot tri metre, se je porušilo dolgoletno ravnovesje koreninskega sistema in trta je začela počasi hirati.

Na srečo je staro lepotico opazila skupina strokovnjakov z Inštituta za kmetijstvo, ki je preprečila odstranitev trte in rušitev hiše, ki je bila v zelo slabem stanju. Strokovnjaki pod vodstvom mag. Toneta Zafošnika so vse moči usmerili v revitalizacijo trte. Tako so ji z odstranitvijo mrtvih delov in kratko rezjo spet povrnili življenje. Najstarejšo trta je preživela, a tokrat le za las. Po obnovitvi hiše in tlakovanju okolice leta 1982 so se za najstarejšo trto začeli lepši časi. Po vpisu v Guinnessovo knjigo rekordov leta 2004 pa je postaja tudi ena največjih slovenskih turističnih znamenitosti, okoli katere se spletajo številni s trto in vinom povezani običajni – od rezi trte do obiranja grozdja.

Alpinistični in športni rekordi kraljujejo v kategoriji "prvi"

Med večne slovenske rekorde pa spadajo tudi številni iz sekcije "prvi", nam je razložila urednica slovenske izdaje Guinnessove knjige rekordov Mojca Benedičič iz založbe Učila. Eden takih je pokojni alpinist Tomaž Humar, ki mu je oktobra 2007 uspel prvi samostojni vzpon po južni steni na Anapurno 1. Najprej se je povzpel na Roc Noir in nato na Anapurno vzhod (8047 metrov). Med rekorderje sta vpisana še dva alpinista, Andrej in Marija Štremfelj, ki sta 7. oktobra 1990 skupaj dosegla vrh gore Everest in tako postala prvi poročeni par na vrhu najvišje gore sveta.

Alpinist Marjan Manfreda je v knjigo rekordov zapisan kot človek, ki mu je uspelo opraviti prvi vzpon na osemtisočak Makalu brez kisika, in sicer že 6. oktobra 1975.

V kategoriji "prvi" je kar nekaj športnih rekordov – najboljša slovenska smučarka Tina Maze je svojega postavila leta 2014 na olimpijskih igrah v Sočiju, ko si je z Dominique Gisin prvič v zgodovini razdelila olimpijsko zlato medaljo v smuku. Progo sta namreč Slovenka in Švicarka končali z enakim časom 1:41,57.

V knjigi rekordov sta tudi Igor (r. 24. januarja 1969) in Gal Okič ((r. 5. avgusta 1992), ki sta se vanjo vpisala kot prva oče in sin, ki sta na isti tekmi v ragbiju igrala za reprezentanco. Skupaj sta igrala na tekmi proti Slovaški v Ljubljani, 18. maja 2019, ko je slovenska reprezentanca zmagala z 91 proti 5.

Med rekorderji je tudi ena najuspešnejših slovenskih igralk tenisa, Katarina Srebotnik, ki se je v Guinnessovo knjigo zapisala, ker je bila prva tenisačica, ki je v premiernem nastopu med profesionalnimi igralkami prišla do naslova v treh kategorijah: med posameznicami, dvojicami in v mešanih parih.