Septembra lani, ko so v Križankah slovenski glasbeniki na dobrodelnem koncertu predstavljali svoje priredbe pesmi Boba Dylana in s tem podpirali različne s prostovoljstvom povezane humanitarne organizacije, je do vodje projekta Christopherja Wursta z ameriškega veleposlaništva v Ljubljani pricurljala vest, da so R.E.M., ena od stalnic ameriške glasbene pokrajine, po tridesetih letih sklenili skupino razpustiti. Če Wurst ne bi že pred tem dobil idejo za Projekt R.E.M.: Čista energija glasbe, bi nostalgija za nekoč enim izmed največjih bendov na svetu verjetno pripomogla k podobni odločitvi. "Da bomo prirejali pesmi R.E.M. in skušali skupino privabiti v Ljubljano, smo takrat že vedeli, potem pa je bilo jasno, da jih bomo še vedno vabili, a z malo manj uspeha."

Letošnji glasbeni projekt ameriškega veleposlaništva v Sloveniji se bo torej poklonil skupini R.E.M. in priredbe povezal z okoljevarstvenimi temami. Plošček, za katerega so slovenski izvajalci priredili vsak svoj singel, od tistih vseprisotnih hitov (Losing My Religion, Everybody Hurts, Man on the Moon) pa do malo manj znanih pesmi (Ascent of Man, Find the River). Namesto dokumentarca, s katerim so lani pospremili "Dylanov" projekt, je tokrat nastal videospot za pesem We All Go Back To Where We Belong, ki so jo v maniri We Are The World in podobnih projektov nekateri sodelujoči izvajalci posneli skupaj.

Menedžer R.E.M. nad videom navdušen
Če so R.E.M. v minimalističnem videospotu za svoj poslednji singel uporabili Kirsten Dunst, je bil slovenski - pod režijsko taktirko Mihe Matevžiča in Kjare Starič - posnet pod enim izmed drevesnih očakov v Tivoliju in na presušenem Cerkniškem jezeru, izhaja pa iz misli, da je vse, kar nam je v naravi tako ljubo, neskončno krhko in na robu propada. Mimogrede, Wurst je videospot posredoval dolgoletnemu menedžerju skupine, ki je bil nad njim menda navdušen in ga je tudi delil z Michaelom Stipeom in kolegi. (Povezavo na vido boste našli tudi na uradni spletni strani R.E.M.)

N’toko (It’s the End of the World as We Know It…)
Polona Kasal (Drive)
Toronto Drug Bust (Man on the Moon)
Narat (The One I Love)
Severa Gjurin (Oh My Heart)
Siddharta (Imitation of Life)
Lollobrigida (Shiny Happy People)
Melodrom (Star Me Kitten)
My Buddy Moose, feat. Chris Eckman (Driver 8)
Elvis Jackson (Losing My Religion)
Mia Žnidarič in Steve Klink Trio, feat. David Jarh (Find the River)
The Tide (The Ascent of Man)
Vlado Kreslin & Bambi Molesters (Texarcana)
Murat & Jose (I’m Gonna DJ)
Zoran Predin & Massimo (Everybody Hurts)
“The Super Session” (We All Go Back To Where We Belong)

"Bend, ki ga ni (bilo) strah spregovoriti"
Če je Wurst lani poudarjal, da je bila za celoten projekt delno vzrok tudi njegova osebna ljubezen do glasbe Boba Dylana, je vprašanje, ali so mu R.E.M. tudi tako pri srcu, najbrž samoumevno. "Ko sem bil mlad, so bili absolutno moj najljubši bend; približno iste starosti smo in njihovo kariero sem spremljal od samega začetka; pri devetnajstih sem jim pomagal prenašati opremo v zaodrje," nam je povedal po včerajšnji premieri videospota v Kinu Šiška. "Obenem pa mislim, da so pomemben ameriški rokenrol bend, ki se nikoli ni bal spregovoriti o temah, ki se jim zdijo pomembne. Zdelo se mi je, da je njihova glasba dovolj raznovrstna, da bi se priredbe njihovih pesmi lahko lotilo veliko različnih slovenskih bendov."

In kakšna je neposredna vez med R.E.M. in okoljevarstvenimi tematikami? "Pri lanskem projektu priredb Boba Dylana smo ugotovili, da moraš včasih paziti, da ne zajadraš v preveč dobesedne interpretacije. No, R.E.M. so sicer izdali album Green, ampak strinjam se, da to ni njihova vodilna tema. Mislim, da gre predvsem za predstavitev ameriške kulture prek opusa zanjo ključnega benda, nato pa to združimo s pomembno temo, na katero skušamo opozoriti - in pri podnebnih spremembah in uničevanju okolja gre dobesedno za vprašanje našega življenja in smrti."

Wurstu je sicer, tako kot večini Slovencev, najbolj pri srcu album Automatic for the People, med novimi reinterpretacijami pa kot najljubšo izpostavlja prav tisto, ki je od originala najbolj radikalno drugačna. "Fantastično se mi zdi, kako je N'Toko spremenil It's the End of the World. Na drugem koncu spektra pa so na primer Mia Žnidarič in Steve Klink Trio s pesmijo Find the River. Sploh ne zveni kot izvirnik, ampak kot kakšna stara džezovska klasika iz štiridesetih."

Tideovci "popravili" R.E.M.
Med dolgoletne ljubitelje R.E.M. se štejejo tudi Kranjčani The Tide, ki so, zanimivo, izbrali eno izmed najmanj znanih pesmi na albumu, Ascent of Man. "Nismo imeli izbire, tisti najbolj znani so bili večinoma že razdeljeni," je iskren frontman Tomaž Štular. "Na koncu smo izbirali med tremi komadi: Leaving New York, Nightswimming in Ascent of Man." Nežna balada Nightswimming je iz konkurence izpadla, ker "je ne bi priredili, ampak samo odigrali; edina razlika bi bila drugačna barva glasu in najbrž malo slabša produkcija," kot pripomni basist Dejan Osterman. "Ascent of Man pa se nam je zdel komad, ki so ga R.E.M. pustili na neki način nespoliranega, nedokončanega ... in smo ga malo popravili. (Smeh.)"

"Znotraj žanra" je težje prirejati
O tem, na kakšen način slogovno prirediti pesem, so se veliko pogovarjali. "The Tide in R.E.M. nekako spadamo v isti glasbeni "balon", zvrst, zato je bila naša naloga po mojem mnenju težja," pravi Štular. "N'Toko je denimo svojo priredbo It's The End of The World As We Know It odlično speljal, ampak rock speljati v rap je enostavneje kot delati priredbo znotraj istega žanra. Zato smo skušali pesmi dodati vokalne aranžmaje in "popravili" določene stvari, ki so se nam v izvirniku zdele malce zadržane. Je pa to naša prva priredba v vsej karieri in smo z njo kar zadovoljni. Mislim, da jo bomo igrali tudi po koncertu na Kongresnem trgu."

Siddharta imitira življenje
In čeprav R.E.M. ni ravno prva skupina, na katero bi pomislili ob naštevanju glasbenih vplivov na Siddharto, pa se med pristaše šteje tudi Tomi Meglič. "Doma imam kake tri ali štiri njihove plošče; mislim, da je bil njihov koncert celo eden prvih v tujini, na katerem sem bil. Mislim, da je šlo za turnejo ob albumu Monster enkrat v devetdesetih."

Tudi njihova izbira pesmi - Imitation of Life - na prvi pogled ni "siddhartovska", razlog za izbiro pa je podoben kot pri Tideovcih. "Najbolj iskren razlog je ta, da smo bili k projektu povabljeni med zadnjimi, ko so bili najbolj znani singli že oddani. Šli smo skozi seznam in ta pesem se nam je zdela najbolj primerna za "preoblačenje" v naš stil. R.E.M. imajo za priredbe precej odprto glasbo."

Glasba ni kot služba, iz katere greš v upokojitev
Kako pa Meglič kot frontman uspešne skupine gleda na odločitev R.E.M., da se bodo razšli, še preden se glasba dokončno sfiži? Zdi se, da je sam bolj pripadnik šole Rolling Stonesov - na odru, dokler še lahko "migaš". "Že res, da so bili skupaj več kot trideset let, ampak če imaš rad glasbo ... Pač narediš premor, če ga potrebuješ. Nikoli ne veš, kdaj te bo spet "zagrabilo". Po navadi se po nekaj letih člani, če so vsi še živi, tako ali tako zberejo za kak "reunion tour". Zdi se mi, da glasba ni taka stvar, ki bi jo kar odložil na stran in odšel v pokoj. "

Ana Jurc; foto Sandi Fišer