To je vlak razkošja, elegance, prestiža, sanjarjenja ter motiv za filme, kriminalke in ljubezenske zgodbe. Vlak, ki te popelje nekaj desetletij nazaj v čas, ko ni bilo hitenja, ko je bilo časa v izobilju.
70 ur
Na začetku je bila vožnja večkrat prekinjena, ker proga ni bila v celoti zgrajena do Carigrada. Tako je vožnja potekala od Pariza, Münchna, Dunaja do romunskega mesta Giurgiu. Potnike so od tam s trajektom prepeljali prek Donave na bolgarsko stran v mesto Ruse, kjer so se z vlakom odpeljali do Varne ob Črnem morju. Od tam so se z ladjo pripeljali do Carigrada in tako se je njihovo skoraj 70-urno potovanje končalo.

Dve leti pozneje so spremenili smer potovanja, tako da je vlak z Dunaja peljal v Beograd, Niš, od tam so potnike peljali s kočijami do Plovdiva, nato pa so se zopet povzpeli na vlak in se odpeljali do Carigrada. Leta 1889 pa je vlak že vozil po celotni progi, ki je bila tako dolga okoli 3.200 km, odvisno, po kateri progi je peljal vlak. Tako so obstajale tri različice: proga Pariz-Dunaj-Carigrad se je imenovala "Orient Express". Od leta 1906, ko je bil zgrajen takrat najdaljši železniški predor na svetu, dolg skoraj 20 kilometrov, je potekala druga proga po južni strani Evrope prek Milana, Trsta, Ljubljane, Zagreba, Beograda in naprej do Carigrada. Vlak se je imenoval "Simplon Orient Express", kot se je imenoval predor, ki je pod Alpami povezal Italijo in Švico. Tretja smer je potekala prek Züricha, Innsbrucka, Budimpešte, Bukarešte in Anten do Istanbula.

Tisoč let Hagije Sofije
Končna postaja vlaka Orient Express je imela v svoji burni zgodovini več imen. Najprej je bil Bizanc še pod Grki, ki so ga ustanovili leta 660 pred Kristusom, nato se je imenoval Konstantinopel. To ime je mesto leta 324 neuradno dobilo, ko je rimski cesar postal Konstantin I. in ga poimenoval Novi Rim. Toda med ljudmi se je prijelo ime Konstantinopel vse do leta 1930, ko je Turčija leta 1923 pod vodstvom Atatürka postala republika in je čez sedem let uradno spremenila ime mesta v Istanbul.

Ime Istanbul se je pojavilo že veliko prej, leta 1453, ko so ga osvojili Turki, a se ni prijelo, kot radi rečemo. Med številnimi zanimivostmi Istanbula bi izpostavil cerkev Hagijo Sofijo, ki je bila, dokler niso zgradili katedrale svetega Petra v Rimu, največja katedrala na svetu. In to kar tisoč let. Hagija Sofija slavi tudi po svoji ogromni notranjosti, saj meri 8.200 kvadratnih metrov. V Carigradu so v neposredni bližini železniške postaje zgradili tudi razkošen hotel Pera Palas, tako da so lahko potniki vrhunsko udobje iz vlaka uživali še naprej. Pri vsem tem je zanimivo to, da je za večino potnikov bilo v ospredju samo potovanje, ne pa toliko cilj.

Vlak, dolg 400 metrov
Vlak Orient Express je bil sestavljen iz petih vagonov. En vagon je bil namenjen za prtljago, drugi za hrano in pijačo, tretji je bil jedilni, vse pa sta spremljala dva spalnika. To je bila nekakšna osnovna različica, saj so bili vlaki včasih dolgi tudi do 400 metrov. Vagoni so bili štiriosni, z močno debelo modro črto ob strani in so se imenovali Pullmann.
Idejo, da bi razkošni vlaki vozili po Evropi, je dobil George Nagelmacker v Ameriki, ko se je tja zatekel, da bi pozabil na svojo neuslišano ljubezen. Na potovanju po Ameriki je spoznal Georgea Mortimerja Pullmana, lastnika razkošnega vagona, pri katerem so se lahko sedeži spremenili v posteljo. Sklenil je, da bodo tudi po Evropi med glavnimi mesti vozili vlaki, ki bodo zelo udobni. Tudi Pullman je prišel na staro celino in v Angliji ustanovil Pullmann Palace Car Company. Tako so tudi London vključili prek Dovra na britanski strani in smer Calais–Pariz na francoski strani v sistem prog Orient Express.

Na prvi vožnji oktobra leta 1883 proti Carigradu je potovalo 40 potnikov. Vlak je kmalu doživel velikanski uspeh in je bil pravi pojem prestiža.

V službi njenega veličanstva
Med drugo svetovno vojno je bilo 845 vagonov uničenih in izropanih. Toda leta 1977 je James Sherwood zbral toliko poguma, da je na dražbi hiše Sotheby's v Monaku kupil dva dotrajana spalna vagona. Nato je po Evropi iskal še preostali vozni park in našel 35 vagonov. Po petih letih prizadevanj in dobrih 16 milijonih evrov stroškov je najprestižnejši vlak zopet zapeljal po nekoliko spremenjeni in krajši progi od Londona prek Pariza, Milana do Benetk. Vagoni vlaka so razkošno opremljeni z usnjenimi sedežnimi garniturami, stene krasijo dragoceni gobelini, ne manjkajo niti dragoceni lestenci. Za dopolnitev svetovljanskega razpoloženja restavracija premore bar in pianino.
Vrhunska je tudi postrežba, ki z gastronomskimi posebnostmi in z dragocenim jedilnim servisom ter porcelanastimi krožniki z modro črto dajejo potovanju še večjo enkratnost. Strežno osebje, oblečeno v livrejah, je potnikom pripravljeno ustreči pri njihovih željah in muhah ob vsakem času. Zato se tudi od potnikov pričakuje, da pridejo v v razkošno restavracijo na kosilo in večerjo oblečeni v smokingih in večernih toaletah.
Skrbno je urejena tudi notranjost kabin z lesenimi intarzijami in bogato opremo ter kabino za prhanje. Vse to razkošje in prestiž, ki ga nima nobeno drugo prevozno sredstvo, sta privabila številna znana imena v različnih obdobjih 120-letne zgodovine z vmesnimi večletnimi prekinitvami (prva in druga svetovna vojna, zelo uničen vozni park, različna politična ureditev v Vzhodni Evropi itd.). Na vlaku se je peljala tudi slavna pisateljica kriminalk Agatha Christie, ki je tu dobila idejo za znani roman Umor na Orient Expressu. V njem opisuje tudi dogodek, v katerem je vlak zapeljal v snežni metež in je za več dni obstal v bližini Slavonskega Broda. V resnici se je to zgodilo 150 kilometrov od Carigrada.
Opevana enkratnost vlaka v vseh pogledih je dajala navdih tudi Ianu Flemingu. V filmu "Iz Rusije z ljubeznijo" se tajni agent James Bond znajde v Carigradu in pobegne na Orient Express.
Tudi Alfreda Hitchcocka sta zamikali sanjskost in enkratnost tega vlaka, saj se je na njem vozila vohunka v filmu The Lady Vanishes. Roman pisatelja Grahama Greena je imel v ameriški izdaji naslov Orient Express. Potniki na slavnem vlaku so med drugim bili še Hari Mata Hari Marlen, Marlene Dietrich, Brigitte Bardot, Isadora Duncan, Gregory Peck, Liza Minelli ... Zadnja je bila botra ponovno oživljenemu Orient Expressu leta 1982. Pred drugo svetovno vojno, ko je bila Bolgarija še kraljevina, je kralj Boris III., kadar je bil na Orient Expressu, izposloval celo, da je sam vozil lokomotivo po bolgarskem ozemlju in večkrat pretiraval s hitrostjo.

Haile Selassie v Bohinju?
V tistih časih med obema vojnama se je veliko govorilo in pisalo o abesinskem negušu Haileju Selassiju, ki je pobegnil v London. Ta je imel svojega dvojnika v Legatovem Tončku iz Lesc, ki so ga vaščani klicali kar Haile Selassie. Tako se je v krogu fantov porodila ideja, da bi za nos potegnili Bohinjce. Dogovorili so se, da bo Tonček zaigral vlogo Haileja Selassija.
Pri železniški upravi v Ljubljani so najeli salonski vagon do Bohinja, v gledališču so si izposodili kostume, v časopisu Slovenec pa objavili vest, da bo Bohinj obiskal abesinski neguš s številnim spremstvom. Določili so celo svojega tiskovnega predstavnika, ki je ogrnjen v belo ogrinjalo z beduinskim robcem na glavi to vest nesel v uredništvo Slovenca, ki je potegavščini nasedlo. Vest so povzeli še drugi časopisi.
Na Bledu je završalo od zavisti, v Bohinju od veselja. Tisti petek, ki je bil napovedan v časopisih, se je Orient Express ustavil v Lescah, kjer so njihov salonski vagon odklopili in ga priklopili vlaku, ki je peljal do Bohinja. V Bohinjski Bistrici ni bil na nogah samo ves Bohinj, ampak je prišlo to čudo gledat pol Gorenjske. Med množico so se pojavila tudi vprašanja, ali bo cesar s seboj pripeljal tudi svoj harem z nekaj sto ženskami, saj naj bi imel vsak dan drugo. Množica je bila navdušena, ko je "cesar" v burnusu, obrobljenim s hermelinom, stopil med vrata salonskega vagona. K vagonu so pritekli železničarji v paradnih uniformah ...
Nadaljevanje dela zgodbe si lahko preberite v zelo zanimivi knjigi Goljufive sanje iz cikla knjig pod skupnim naslovom Lipa zelenela je avtorja Bogdana Novaka.
Ime Orient Express v svetu nosijo tudi restavracije (ena je pri nas v Divači), ladje, vrtnice, lak za nohte ... Se pa krešejo mnenja, kdo ima pravico do tega zvenečega in seveda tržnega imena.
Pa naj bo dovolj potovanja v razkošju, ki naj ga v tem času zamenjata razkošje ljubezni, poštenja, medsebojne solidarnosti in topel stisk rok.

Marko Kham