Izleti so razmeroma enakomerno razporejeni po Sloveniji in so primerni za poldnevni ali celodnevni obisk vsak dan v tednu. Izhodišče posameznega izleta je vedno postajališče javnega prevoza, kjer je v jutranjem ali dopoldanskem času vsak dan, vključno s konci tedna in prazniki, vsaj en prihod vlaka ali avtobusa iz bližnjega regionalnega središča.

Poti razen redkih izjem potekajo po označenih planinskih poteh čez doživljajsko bogate predele, polne naravnih in kulturnih znamenitosti, čez razgledne vrhove in mimo planinskih koč, kjer se lahko obiskovalci spočijejo in okrepčajo. Po obisku vrha ali koče pa se trasa ne vrne na izhodišče, temveč nadaljuje v drugo smer, kar v primeru obiska z lastnim vozilom ne bi bilo mogoče.

Posamezen izlet se konča na drugem postajališču javnega prevoza, kjer je tudi popoldne ali proti večeru vsaj en prihod vlaka ali avtobusa, ki pelje do bližnjega regionalnega središča.

Rešitev? Večja uporaba javnega prevoza.
Kot so še zapisali na spletni strani, so se včasih v hribe večinoma odpravljali peš ali pa so do izhodišča v dolini dostopali z vlakom ali avtobusom, danes je to prej izjema kot pravilo. Avtomobil je postal osrednji potovalni način.

Z vidika varovanja okolja je to problematično: s tem obremenjujemo občutljivo gorsko pokrajino, povečujemo potrebe po izgradnji parkirišč in cestne infrastrukture ter za seboj puščamo ogljični odtis, ki še dodatno poglablja že tako perečo podnebno krizo.

Ena od rešitev za to je večja uporaba javnega prevoza. Kot so poudarili na spletni strani, je bil ta v zadnjih letih deležen nekaterih izboljšav, kot so hitre avtobusne linije med večjimi regionalnimi središči, cenovne ugodnosti in vzpostavitev državnega voznorednega iskalnika. Obenem se državne in lokalne oblasti vedno bolj zavedajo neželenih učinkov, ki jih prinaša avtomobilski promet, in spodbujajo obiskovanje gora na trajnosten način.