"Načrtovana pot je predolga. Navodila za navigacijo bodo dodana, ko se približate cilju," nam je zadnje upanje, da je bila izbira kombija namesto letala boljša, razblinila navigacija, potem ko smo vanjo vtipkali špansko smučarsko središče Baqueira-Beret. Slabih 1.500 kilometrov do tega skrajnega severozahodnega kotička Katalonije je bilo pred nami, za kar smo potrebovali kakšnih 17 ur. Ravno toliko preveč, da na smučišču, ki se je lani na seznamu najboljših evropskih smučišč znašlo na drugem mestu, nismo ujeli španskega kralja Filipa VI., ki menda pogosto vijuga na tamkajšnjih belih strminah.

12-članska slovenska druščina je na 62. srečanje novinarjev smučarjev prispela prva – bili smo skoraj zgodnejši kot organizatorji. Da bo urnik španski, nam je bilo kaj kmalu jasno. Španci so nas prijazno odslovili, da sobe vsaj še eno, še bolj verjetno pa dve uri (na koncu je bilo seveda tri) ne bodo pripravljene. Po petih minutah smo se že mazali s sončno kremo najvišjega mogočega faktorja in na smučišču v kratkih rokavih srkali znano špansko pivo – za malo pločevinko boste odšteli tri evre –, s katerim so gostinci verjetno v samo tednu dni med našim prvenstvom pospravili v žep lep del letnega dobička. Živo srebro se je prejšnji teden povzpelo celo na 18 stopinj! In kar nas je najbolj presenetilo – še vedno dva metra in pol (ponekod menda tudi štiri) debela snežna odeja je kljub temu še popoldne veliko boljša kot včasih marsikje zjutraj ob veliko nižjih temperaturah.

Na smučišču, od Barcelone oddaljenem kake štiri ure vožnje, od francoskega Toulousa pa 160 kilometrov, letno naštejejo okoli 800.000 smučarjev. Večina – 80 odstotkov – je Špancev, 18 odstotkov je Francozov, med preostala dva odstotka pa se bo letos vpisalo tudi 250 novinarjev iz 33 držav – od Kanade, Argentine, Islandije do Kazahstana in Irana. Po dveh dneh spoznavanja skupno več kot 150 kilometrov prog na dobrih 2.000 hektarjih, ki se jih lahko naužijete za 48 evrov dnevno, je napočil čas za našo prvo preizkušnjo – veleslalom. Čisto pravi – na FIS-progi, z vsemi tehničnimi zahtevami, profesionalno ekipo in skoraj tako profesionalnimi smučarji. Če bi okoli enih ponoči pred tekmo naleteli ravno na italijansko ekipo, ki je v hotelu zagreto pripravljala smuči, bi si sicer mislili, da ste najmanj na olimpijskih igrah, tako resno tekmovalni del srečanja jemljejo naši zahodni sosedje. A na koncu smo bili Slovenci najuspešnejši in si prismučali pet medalj (eno zlato, tri srebrne in eno bronasto).

Na sedežnici smo od domačinov, med katerimi jih kar 80 odstotkov živi od turizma, vsakič izvedeli kaj zanimivega. Resda velikokrat v njihovi simpatično polomljeni angleščini, čeprav bi se tudi nekdo z osnovnim znanjem španskega jezika moral potruditi, da bi jih razumel, saj govorijo aransko. To je ena izmed vej okcitanščine, romanskega jezika, ki ga govorijo tudi v južni tretjini Francije in nekaterih alpskih italijanskih dolinah. Povedali so nam denimo, da je smučišče v lasti zavarovalnice in da – v nasprotju s predvidevanjem marsikoga – niti hoteli in drugi turistični delavci niti občina in država ne prispevajo k proračunu. Kljub temu vanj letno vložijo od štiri do šest milijonov evrov. Za letošnjo 50. obletnico so odprli tri nove sedežnice in 21 novih prog. Skupno se tako lahko pohvalijo s 35 napravami, ki v eni uri prepeljejo nič manj kot 60.683 oseb.

Na vrhu, 2500 metrov nad morjem, se razprostirajo neskončni pogledi na Pireneje, ki so me očarali že pred tremi leti, ko sva jeseni z Blažem raziskovala nacionalni park Ordesa. Podobna je tudi Aranska dolina, ki jo obdajajo dva- in tritisočaki, poseben čar pa ji daje več kot 200 jezer. Težko bi spregledali tudi bogato kulturno dediščino in lično urejene vasi, ki morajo biti po urbanističnem načrtu sezidane tradicionalno – hiše so iz kamna, lesa in s sivo kritino iz skrilavca. Medtem ko si je del naše druščine ogledal dolino Boi ter njenih devet najbolj znanih romanskih cerkva, ki so od leta 2000 uvrščene na Unescov seznam, smo preostali najbolj zagnani tekači trenirali za tekmo v teku na smučeh, ki nas je še čakala.

Aranska dolina je poznana tudi po svoji bogati kulinariki, na katero zaradi bližine meje zelo vpliva francoska kuhinja. Resda ideja organizatorjev, da v tri mini tapasbare stlači 250 novinarjev, ni bila najboljša, a nekaj smo vendarle lahko okusili. Poleg tradicionalnega "jamona" (pršuta), položenega na kruh, namazan s paradižnikom, tortilje in obilice drugih jedi iz svinjine je ena najznačilnejših jedi v tej dolini "olla Aranesa". To je nekakšna mineštra s korenjem, čičeriko, zeljem, belim fižolom, jajcem in rezanci, v kateri naj bi se kuhali telečja in svinjska kost, na vsaki žlici pa mora pristati vsaj en košček mesa – piščančjega, svinjskega, telečjega, klobase, nekakšne krvavice in po možnosti še volov ali račji rep. Mene ni preveč prepričala, a morda nisem ravno pravi naslov za kulinarično kritiko, sploh zato ne, ker sem jo prvič poskusila tik po (za Slovence zelo uspešni) tekaški tekmi, ko smo bili bolj žejni kot lačni, drugič pa naslednji dan, ko sem z 39 stopinjami vročine Blaža v želji po domači goveji juhi poslala v hotelsko kuhinjo, prinesel pa mi je to njihovo specialiteto s plavajočim mesom, lično zapakirano v vazo. Če mi ne bi omenil, da je stala 10 evrov, verjetno ne bi pojedla niti toliko, kot mi jo je uspelo spraviti po grlu (a ne za dolgo).

Bolezen je bila najbrž posledica mešanice različnih dejavnikov – naporne tekaške tekme, visokogorskega sonca in premalo spanca v preteklih dneh. Ko je na smučišču odmevalo petje slovensko-hrvaško-italijanskega mešanega pevskega zbora, smo privabili poglede z vseh strani. A malce veselja smo si vendarle zaslužili, saj smo člani slovenske novinarske reprezentance na tekaški tekmi osvojili še tri zlate in eno srebrno medaljo, skupaj s kombinacijskimi in veleslalomskimi pa več kot četrtino vseh podeljenih odličij – kar 13 od 54. Škoda, da bomo ravno zamudili 36. Marxa Beret, enega največjih maratonov v teku na smučeh v klasiki, na katerem se na 42, 21 in 10 km vsako leto pomeri približno 1.500 tekačev na smučeh. Pa tako dober trening/tekmo smo imeli na naših tri (ženske) oz. 5,3 (moški) kilometra!

To je bilo že drugo mednarodno srečanje novinarjev smučarjev pod pirenejskimi vršaci. Pred 33 leti so bili tam tudi Vlado Krejač, urednik Odmevov, Darko Koren, urednik Kričača, RTV-glasila, Albina Podbevšek, Tine Guzej, Igor Longyka, Janez Čadež, Alenka Brezovnik, Boštjan Pirc, Joško Pirnar in verjetno še kdo. Prav pokojni Pirnar je na noge postavil SCIJ Slovenija, društvo novinarjev športnikov, potem ko je leta 1955 pomagal ustanoviti SCIJ, mednarodni klub novinarjev smučarjev. Danes si brez težav izmenjujemo med seboj informacije in fotografije, med hladno vojno pa še zdaleč ni bilo tako. Prav zato, da bi povezali novinarje z zahoda in vzhoda železne zavese, so v francoskem Meribelu, kjer te dni stiskamo pesti za Tino Maze, pred 60 leti pripravili prvo uradno srečanje.

Po fotografijah, ki so si jih izmenjali nekdanji in zdajšnji udeleženci, sodeč, je bilo vzdušje v Baqueiri leta 1982 vsaj tako dobro kot letos, o vremenu pa bi težko sodili, saj je v primerjavi z našim že malo kičastim tednom vse videti bolj sivo (seveda le zaradi črno-bele tehnike). Glede na to, da ima Katalonija povprečno kar 300 sončnih dni letno, pa verjetno razmere niso bile dosti drugačne. Celo spali smo v istem hotelu kot pred tremi desetletji, lično prenovljenem, s prijetnim družabnim prostorom, v katerem je naše glasno prepevanje uspešnic vsak večer spremljal mladenič na klavirju. Menda je po našem odhodu še vedno na bolniškem dopustu.

Tamkajšnji hoteli in apartmaji skupno nudijo 7.200 turističnih postelj, lani pa so imeli okoli 270.000 prenočitev. Za primerjavo: Bled jih letno ustvari dobrih 600.000, Kranjska Gora okoli 450.000, zgornje Posočje 300.000, Ljubljana je lani presegla milijon, z največ – 1.300.000 – prenočitvami pa se lahko pohvali Piran. Mimogrede, prav v Kranjski Gori so že trikrat organizirali mednarodno srečanje novinarjev smučarjev (prvič že leta 1957), nazadnje pa je Slovenija novinarsko srenjo gostila leta 2000 v Mariboru.

S spomini na pretekla srečanja, vse od Kanade, Maroka, Turčije, Argentine, Slovaške, Bolgarije in drugih, ter pogledi v prihodnost – čez leto dni bo srečanje gostil srbski Kopaonik, v naslednjih letih pa se obetata še Francija in Švedska – smo skušali kar čim več odnesti od enotedenskega druženja v Aranski dolini. Ta ima zagotovo velik potencial tudi v drugih letnih časih. Glede na to, da ob odhodu nismo mogli prešteti vseh ribičev ob rekah Garonne in Noguera, je očitno pravi raj tudi za ribolov. A atlantsko podnebje pozimi ustvari ugodne pogoje za sneg, zato ne čudi, da zima predstavlja vsaj 80-odstotni delež turizma v dolini s 50 malimi vasicami. Največ snežnih padavin je bilo januarja in februarja – do takrat je zapadlo skupno več kot osem metrov snega. In čeprav je smučišče s svojimi številnimi modrimi in rdečimi progami priljubljeno predvsem med družinami, ponuja tudi neizmerne možnosti za smučanje zunaj urejenih prog, nekatere celo umetno zasnežujejo. Na žalost pa je za to, da bi zavili s proge in se naužili še nekaj puhastega novozapadlega snega, ta prišel ob najmanj primernem trenutku – kakšnih 40 centimetrov je zapadlo pretekli konec tedna, ko smo zapuščali Baqueiro.

Če vas je po branju tega zamikalo, da bi še enkrat stopili na smuči – snega ima Baqueira-Beret še vedno dva metra in pol, zato so sezono podaljšali vse do 12. aprila.

V spodnjem posnetku si lahko ogledate predstavitveni video ob 50. obletnici smučišča: