Plakati Eifflovega stolpa, Kipa svobode in zemljevid sveta, s katerimi so polepljene stene, se nekako ne zdijo na mestu, glede na to, kako močan občutek osamitve preveva Gazo, ozek pas zemlje, z dveh strani obdan z Izraelom, Egiptom na jugu in Sredozemljem na zahodu. "Ko so meje enkrat zaprte, je kot bi ugasnil luč," resignirano razlaga Šurafa. Na njegovi pisalni mizi stoji plastičen model potniškega letala, ob njem večno tihi telefoni.

Ko je Šurafov oče odprl agencijo leta 1952, je ta hitro pridobila sloves ustrežljive in zanesljive. V tistih časih je bila Gaza pod egiptovsko oblastjo, meja pa ni bila omembe vredna. Prebivalci Gaze so lahko brez težav rezervirali letalsko vozovnico in se z vlakom ali avtobusom zapeljali na letališče do Kaira. Šurafova agencija je imela tesen odnos z letalskim prevoznikom BOAC, predhodnikom British Airwaysa, in Air Franceom, ostaja pa članica Mednarodnega združenja letalskih prevoznikov IATA.

Zlato obdobje
"Obdobje med letoma 1952 in 1967 je bilo zlato," razlaga 53-letni Šurafa. Tudi turisti so nekoč prihajali v Gazo, vsaj do bližnjevzhodne vojne leta 1967, ko so po šestdnevni vojni Izraelci prevzeli od Egipčanov nadzor nad tem območjem. "Gaza je bila kot brezcarinsko območje - Egipčani so prihajali kupovat blago, ki so ga pripeljali trgovci iz Libanona," se spominja. Drugi "bum" je bil konec 90. let, po mirovnem sporazumu med Izraelom in Palestino, Gaza pa je leta 1998 odprla mednarodno letališče Jaserja Arafata. A od takrat dalje posli v Gazi samo še upadajo, območje pa je postalo eno izmed najbolj odrezanih od sveta.

Ko je leta 2000 izbruhnila druga palestinska vstaja, je Izrael zbombardiral letališko pristajalno stezo in nadzorni stolp, ki ostajata v ruševinah. Od leta 2007 dalje, ko je palestinsko gibanje Hamas po krajši državljanski vojni z gibanjem Fatah zavzelo nadzor nad območjem, sta vstop in izhod iz Gaze samo še bolj omejena, tako od Egipta kot Izraela. Izrael sicer dovoljuje okoli tisoč prebivalcem Gaze na dan prehod meje, bodisi zaradi dela, zdravstvene oskrbe bodisi zaradi človekoljubnih vzrokov. A ta številka je daleč od tiste, ki je lahko pred prevzemom Hamasa prečkala izraelsko mejo.

95 odstotkov brez možnosti izhoda
Egipt po drugi strani v zadnjih petih letih po večini ohranja svojo mejo z Gazo zaprto, pri čemer oblasti kot razlog navajajo varnostne pomisleke in pritisk na Hamas. Po ocenah skupin za zaščito človekovih pravic 95 odstotkov od 1,95 milijona prebivalcev Gaze ne more zapustiti območja. Celo tisti, ki lahko prečkajo mejo z Izraelom, od tam ne morejo kar tako potovati.

Če hočejo poleteti z letališča Bena Guriona v Tel Avivu ali z Zahodnega brega nadaljevati pot v Jordanijo, potrebujejo posebno dovolilnico, vizume pa je Palestincem iz Gaze začela omejevati tudi Jordanija. Vsakih nekaj mesecev Egipt dovoli okoli 3.000 prebivalcem Gaze, da zapustijo območje prek Rafe, a gre pri tem bolj za loterijo. Mejni prehod ostane odprt samo dva ali tri dni, tako, da nihče ne more vedeti, ali bo res prišel čez. Šurafo pokličejo, ko so enkrat čez mejo, agencija pa jim potem trudi rezervira polete in hotele.
Od 6.000 prodanih vozovnic na 120
Trenutno se je za prečkanje prehoda pri Rafi prijavilo okoli 15.000 prebivalcev Gaze, od tega jih 3.000 trdi, da potrebujejo nujno zdravniško pomoč. Med letoma 1994 in 2000, po mirovnem sporazumu v Oslu in pred drugo intifado, Šurafa ocenjuje, da je njegova agencija prodala 6.000 letalskih vozovnic letno. Lani jih je prodal 120 in je moral odpustiti osem zaposlenih, tako da zdaj večinoma zaposluje le svoje družinske člane, da bi znižal stroške. Le redko kateri mesec lahko pokrije mesečno najemnino in obratovalne stroške.

S podobnimi težavami se spopada tudi Mhareb Al Burai, lastnik rivalske turistične agencije Al Batra. Namesto da bi prodajala letalske vozovnice, se njegova agencija zdaj osredotoča na pridobivanje vizumov za Dubaj, Turčijo in Kitajsko. "Ker je Rafa v večji meri zaprta, so naše glavne stranke poslovneži in trgovci, tisti, ki imajo veljavna dovoljenja za vstop v Izrael, od tam naprej pa do Jordanije," razlaga Al Burai.

Pri Šurafi se nalepke letalskih družb na njegovih vratih morda zdijo kot tujki, a ni še obupal. "V kraju, kot je Gaza, se pogovor o potovalni agenciji za številne morda zdi kot satira, a nekdo mora imeti upanje, ker svoje zgodovine preprosto ne moremo kar zapustiti," sklene.