Jeruzalem, glavno mesto Izraela, je prvo versko središče sveta, sveto mesto kristjanov, muslimanov in Judov hkrati, je središče svetovne civilizacije.

Dobrih 27 km vzhodno od Jeruzalema, na obronku puščave ob Mrtvem morju, leži Jeriha (Jericha, El Riha), najstarejše mesto na svetu. Jeriha spada pod ozemlje palestinske uprave v Izraelu. A dostop do Jerihe je popolnoma drugačen kot npr. do Betlehema, ki leži 9 km južno od Jeruzalema in je prav tako v Palestini. Za vstop v Betlehem je treba prečkati betonski zid, zavarovan z bodečo žico, palestinski ljudje stojijo kot živina v dolgi vrsti, izpostavljeni maltretiranju in poniževanju izraelskih obmejnih uradnikov.
V Betlehemu vladata revščina in beda, domačini so otopeli, njihovi pogledi prazni in ubiti, nemalokrat polni sovraštva, vzdušje je morbidno. Ljudje mrko gledajo ob tla, ne pozdravljajo in odvračajo oči.
V Jerihi pa je vzdušje drugačno. Od Jeruzalema do Jerihe vozijo redne avtobusne linije in taksiji. Taksi je mogoče najeti tudi za ves dan. Voznik taksija vas bo skušal prepričati, da je vodič neogibno potreben in da se brez njega ne da vrniti nazaj v Jeruzalem. Palestinski taksiji vozijo le do meje, na izraelsko stran jim ni dovoljeno voziti, avtobusnih povezav za nazaj pa menda ni. A ni problema, brez vodnika se da priti tja in nazaj.
Pogled na betonski zid
Popotnik, ki zapušča Jeruzalem, ne more spregledati zloglasnega betonskega zidu, ki se kot dolga betonska kača vije čez hribovje. Izrael gradi ta zid na meji med palestinskim ozemljem oziroma na Zahodnem bregu baje iz varnostnih razlogov. Betonski zid naj bi v Izraelu preprečeval samomorilske napade palestinskih skrajnežev. Haaško sodišče je že razsodilo, da je zid postavljen nezakonito in v nasprotju z mednarodnim pravom, ker diskriminira ljudi po veri in narodnosti, otežuje življenje prebivalcev, predvsem palestinskih, saj jih je odrezal od kmetij, šol, zdravstvene oskrbe, služb in tudi od družin ter blokiral gospodarstvo. Izraelci gradijo zid zadnjih petnajst let in naj bi obsegal okrog 700 km, večina ga je že zgrajenega. Zid, visok 8 m, je dodatno zaščiten z bodečo žico, pod električno napetostjo, kamerami in senzorji, območje okrog njega pa varuje vojska.

Skozi puščavo vodi lepa asfaltirana cesta. Ob njej so beduinska barakarska naselja, šotori in tu in tam kakšna kamela. Ob pogledu na beduinska naselja pomisliš, da si si nekako tako predstavljal Izrael, kot puščavo, revščino in nizek standard. V resnici pa je to povsem moderna država s solidnim, celo visokim življenjskim standardom, modernimi mesti, kjer na ulicah ni revežev in beračev in nihče ne prosjači. Zaradi rodovitne zemlje in obilja plodov, ki jih ponuja narava, v Izraelu ni lakote.

Do Jerihe se vozimo 50 minut. Za razliko od Betlehema, kjer mejni uradniki z brzostrelkami v rokah temeljito pregledajo vsakega potnika, ki vstopa na palestinsko ozemlje, tu nikogar ne zanimajo potni listi.

Mesto prijaznih ljudi
Jeriha je prijetno mesto s prijaznimi ljudmi. Ljudje živijo očitno na tem delu palestinskega ozemlja bolje kot v Betlehemu, predvsem pa imajo dovolj hrane. Tako lepo sadje in zelenjavo težko še kje vidiš! Stojnice se šibijo pod težo čvrstih in debelih plodov in dišečih tropskih sadežev. Zeljne glave so velike kot buče, cvetača snežno bela, jagode omamno dišijo, rdeče redkvice so debele kot jabolka, paradižnik in paprika se kar svetita od svežine. Niti enega gnilega sadeža ali uvelega listka solate! Stojnice ponujajo še cele kupe kandiranega sadja, lešnikov, mandljev, pistacij, orehov, oreščkov in začimb, ki jim ne vemo imena.

Nekatere hiše v središču mesteca so zelo stare, dotrajane, z odpadajočim ometom, med njimi pa je nekaj zelo lepih in modernih stavb. Ulice so polne prodajaln z oblačili, nakitom, preprogami, slaščicami, usnjenimi izdelki, plastiko ... Na Jutrovem je vse trgovina in mešetarjenje, vključno z vero in bogovi vseh religij. Moški posedajo v lokalih in parkih ter kadijo šišo, dosti žensk je pokritih s temnimi rutami in si zakrivajo obraze. Po ulicah vozijo zarjaveli in obtolčeni avti, ob njih pa stare cize in vozovi.

Mesto izkopanin
Jeriha je najstarejše mesto na svetu, staro več kot 10.000 let. Poleg Jeruzalema je najbolj prekopano mesto v Izraelu. Arheologi nenehno kopljejo in proučujejo. Ime mesta izvira iz hebrejske besede Yeriho (reah), kar pomeni dišeče, po drugi verziji pa iz besede yareah, ki pomeni luno, saj naj bi v mestu nekdaj častili lunina božanstva in razne druge malike. Tudi arabski pomen imena mesta (ariha) pomeni dišeče. Sveto pismo pa ga imenuje "Mesto palmovih dreves" in je kar 70-krat omenjeno v Stari zavezi.

Ne le da je Jeriha najstarejše, je tudi najnižje ležeče mesto na svetu. Jeriha leži 258 m pod gladino morja, v geografski depresiji ob Mrtvem morju. Natančneje, v dolini reke Jordan oziroma 12 km pred izlivom reke Jordan v Mrtvo morje, v oazi Wadi Qelt. V teh krajih dežuje le med novembrom in februarjem. V januarju je povprečna temperatura 15 stopinj, v avgustu pa 31 stopinj. Zaradi sonca, rodovitne zemlje, ki jo napaja voda, speljana iz globin zemlje in iz reke Jordan, je bilo mesto vedno prijazno za bivanje. Prijazno v smislu klimatskih pogojev, veliko manj pa zaradi političnih razmer in menjave vladarjev.
Jeriho so v preteklosti človeške sile nekajkrat zrušile do tal, z zemljo so jo zravnali tudi potresi. V mestu sta se skozi tisočletja izmenjavali blaginja in revščina, mogočnost in propad, ošabnost in ponižnost. Razkošne palače, polne blišča in grešnosti, so propadale, na njihovih ruševinah so zrastla barakarska naselja. A čez čas se je ciklus spet obrnil. Jeriha se je znova pobrala, zacvetela je trgovina, polja in plantaže banan so spet rodili, bogataši so spet gradili mošeje in templje.

Čudeži v Jerihi
Oaza, iz katere je kasneje nastalo mesto, je zrastla od Elizejevem studencu. S svojo lego na meji med puščavo in obljubljeno deželo predstavlja Jeriha vrata v obljubljeno deželo. Tukaj je odšel v nebo v viharju in v ognjenem vozu eden najslavnejših prerokov v Izraelu, prerok Elija. Elizej, njegov učenec, pa je delal čudeže. V Jerihi je ozdravil vodo, tako da je vrgel v skledo sol in rekel, da ozdravlja to vodo, naj iz nje ne pride niti smrt niti nerodovitost. Od tistega časa je voda v Jerihi prečiščena in zdrava.
Jeriha slovi po čudežu slepega Bartimeja, ki je prosil Jezusa, naj ga ozdravi. Slepec je spregledal, saj je verjel, da ga Jezus lahko reši telesne in duhovne slepote. Ob ozdravljenju mu je Jezus rekel: "Pojdi, tvoja vera te je rešila."

Jeriha je omenjena tudi v Jezusovi priliki o usmiljenem Samarijanu. Pripoveduje o človeku, ki se je vračal po gorski poti iz Jeruzalema v Jeriho, na poti pa so ga napadli razbojniki ter ga oropali in pretepli. Nihče mu ni hotel pomagati, tudi duhovniki ne, razen mimoidočega usmiljenega Samarijana.
35 let pred našim štetjem je rimski vladar Mark Antonij podaril Jeriho svoji ljubici, egipčanski kraljici Kleopatri. Kleopatra si je Jeriho želela zaradi plantaž rajskega sadeža myrobolanum, iz katerega so proizvajali parfum, ki je dajal moškim divjo energijo in moč, z njegovim oljem so mazilili kralje. Ta sadež se je štel za balzam Jerihe. (Opomba: Avtorici ne uspe ugotoviti, kateri sadež naj bi to bil, menda je že izumrl).

Zadnja postaja romarjev
Za časa kralja Heroda je bila Jeriha bogato in razkošno mesto, v njem je imel Herod zimsko rezidenco, zgraditi je dal amfiteater, palače, vile ter urediti prekrasne vrtove in nasade bananovcev, pomarančevcev, granatnih jabolk in dateljnov. V tem mestu je tudi umrl. Pred smrtjo je Herod načrtoval, da naj bi na dan njegove smrti v Jerihi usmrtili 50 najpomembnejših mestnih veljakov, vendar njegovega ukaza niso izpolnili.

Jeriha je bila zadnja postaja romarjev, ki so ob velikih praznikih romali iz Galileje v Jeruzalem, in po teh poteh je večkrat hodil tudi Jezus. V Jerihi je Jezus ozdravil dva slepca in posvetil hišo cestninarja Zaheja.

L. 1892 je izšel pri Mohorjevi družbi vodnik Jeruzalemski romar avtorja dr. Frančiška Lampeta. Vodnik pravi, da so v Jerihi "rastle vitke in močne palme, gosto kot v gozdu, ki so donašale najslajšega sadu za tedanje sladkosnedneže, tu je rastlo balzamovo drevo in roža jerihunska je lepšala bogato polje".

Ob koncu 19. stoletja pa v Jerihi ni več sledu o nekdanjem rajskem vrtu, mesto je propadlo in se spreminjalo v puščavo. Do leta 1918 je ostal od mesta le še majhen podeželski trg s kočami iz blata, v katerih so živeli beduini, potem pa je začelo ponovno rasti in je danes spet pravo mesto in priljubljena turistična destinacija.
Legenda o roži
L. 1994 sta Izrael in Palestina podpisala sporazum, da lahko Palestinci v Jerihi odprejo svoje banke, pobirajo davke, svobodno trgujejo in sodelujejo v lokalni samoupravi. S pomočjo Jaserja Arafata pa so l. 1998 zgradili v Jerihi celo kazino. Glavni vir dohodkov je poleg kmetovanja in velikih nasadov banan in agrumov vsekakor krščanski turizem, zaradi katerega so zgradili žičnico na Goro skušnjav, s panoramskim pogledom na tukajšnjo pokrajino.
Po popisu iz l. 2007 šteje Jeriha približno 18.500 prebivalcev. Kristjanov je le okrog en odstotek prebivalstva. Mesto je pod popolno izraelsko vojaško kontrolo, ki omejuje gibanje palestinskega prebivalstva v Jerihi.
Legenda o roži iz Jerihe pravi, da se je s to rožo odžejala Marija na poti v Nazaret. Ko se je roža osušila, jo je Marija v zahvalo blagoslovila in je roža postala nesmrtna. Tisti, ki pije vodo iz nje, je ozdravljen bolezni, tegob in bolečin. Druga legenda pa pravi, da sta Marija in Jožef bežala z novorojenim detetom iz Betlehema, ker je kralj Herod ukazal pokol otrok. Marija je v puščavi sestopila z osla, tedaj pa je ob njenih nogah vzklila in zacvetela jerihonska roža in pozdravila Jezusa v Marijinem naročju. Te rože so se pojavljale na vseh mestih, kjer je potovala sveta družina. Ko je Jezus umrl na križu, so vse rože istočasno ovenele, na dan njegovega vstajenja pa so vse hkrati oživele in zacvetele.

Od takrat se ta roža imenuje tudi Roža vstajenja. Ta puščavska roža je prilagojena na skrajno sušo in lahko živi tudi 50 let in več. Po videzu je podobna posušeni rjavi kepi, ob zalivanju z vodo pa čudežno oživi in ozeleni. Jerihonska roža se v puščavskih deželah prenaša iz roda v rod. Podarjajo jo mladim zakoncem, saj roža simbolizira nov začetek, novo rojstvo, trdnost, trpežnost in potrpežljivost in prinaša srečo družini.
Jerihonske trobente
V ljudskem izročilu je poznan tudi izraz jerihonske trobente. To so trobente, ki imajo tako močan glas, da lahko zrušijo obzidje. Biblična zgodba govori o izraelskem obleganju Jerihe, utrjene z mogočnimi zidovi iz trdnega kamna. Okrog obzidja je vojska sklenila sedem krogov, nato so zadonele trobente, ki so zatrobile s takšno močjo, da se je stresla zemlja, mestno obzidje pa se je zamajalo in zrušilo. Vojska je vkorakala v mesto in ga zavzela.
Bojan Adamič je svoji trobenti pravil jerihonska trobenta, tako močan glas naj bi imela.

Od središča mesta do vznožja gore, ki se vidi v daljavi, je 3 km razdalje. Taksisti kajpak ponujajo prevoz, a se da do tja lepo priti peš, če le ni prevroče.

Spomladi lebdi v zraku kot težak omamen parfum sladki vonj cvetočih limon in pomaranč.

Pot vodi mimo 2.000 let stare divje smokve, na katero je splezal cestninar Zahej, da bi bolje videl sprevod s Kristusom. Jezus ga je pozval: "Zahej, hitro splezaj dol, kajti danes moram namreč ostati v tvoji hiši." Cestninarjevo drevo je seveda priljubljena turistična točka.
Gora 40 dni
Gora Kvarantanija ali Gora štiridesetih dni ali Gora skušnjav kot kak naravni amfiteater obdaja spodaj ležeče mesto. Jezus se je na tej gori postil 40 dni (v latinščini 40 – kvaranta) in ga je skušal hudič. Pokazal mu je lepoto sveta in mu rekel, naj pade predenj in ga moli. V mogočne pečine je vklesanih od 30 do 40 votlin, v katerih živijo grški menihi. Ob vznožju gore so opozorilne table, da vstopamo na območje svetišča, da moramo biti dostojno oblečeni, nikakor ne v kratkih hlačah, ženske ogrnjene z ruto, spoštovati moramo tišino. Lažji način dostopa do gore je moderna žičnica. Sredi skalovja je grški samostan, strma pot pa se vzpne na vrh gore, od koder je čudovit razgled na Mrtvo morje, reko Jordan in okolico.
Slovenski pesnik Dane Zajc je leta 1968 izdal pesniško zbirko z naslovom Ubijavci kač, v kateri je tudi sklop pesmi z naslovom Jeriha. Tudi Dragotin Kette omenja Jeriho v svoji pesmi Ljubici.

Staša Lepej Bašelj