Uzbekistan si je v glavnem ogledal brez kolesa, nato na jugu države začel vrteti pedale proti Tadžikistanu in skupno prekolesaril 2.100 kilometrov. "Prijazni ljudje in noro lepi razgledi," je strnil vtis zadnje kolesarske ture. K temu dodaja, da je tudi hrana izjemna in da so tako Uzbeki kot Tadžiki pravi mojstri žara.

V obeh državah, ki jih je obiskal na svoji 12. kolesarski poti po svetu, turizem še ni doživel množičnega razmaha. Prav zato glavne turistične znamenitosti niso množično obiskane, čeprav so na Unescov seznam kulturne dediščine vpisane kar štiri.

Prvi med njimi je Ican Kala, utrjeno mesto v stari oazi Hiva, pa zgodovinsko središče mesta Buhara, zgodovinsko središče Šahrisabz, ki obsega izjemne spomenike, pričajoče o posvetnem razvoju mesta, in Timurjev mavzolej v zgodovinskem mestu Samarkand, ki je bilo križišče in talilni lonec kultur v tem delu sveta.

Izjemno strog nadzor na mejah
Čeprav sta obe državi postsocialistični in sta, podobno kot Slovenija, nastali leta 1991, bi še kakšno vzporednico z domovino težko potegnil. V obeh sta dolgoletna predsednika trdno v sedlu vse od devetdesetih let, kult osebnosti je močno prisoten, zaradi nesoglasij med državama pa tudi temeljit mejni nadzor in s tem povezano dolgotrajno čakanje na prečkanje.

"Če mislite, da pri nas prečkanje meje in mejna kontrola trajata dolgo, bi morali doživeti mejo med Uzbekistanom in Tadžikistanom," poudarja Mohorčič.

Na meji je preživel dobri dve uri, na takšnih prehodih lahko pričakuješ temeljit pregled prtljage in rentgenski pregled kolesa. Dodatnemu čakanju se je izognil šele, ko je povedal, da je tudi sam policist. "Ob tem te ne sme presenetiti, da zaradi napetih odnosov lahko mejo enostavno za kakšen dan, dva ali več kar zaprejo," pravi.

Osupljivi razgledi na poti
Večino hribovitega sveta je prekolesaril po Tadžikistanu: "Razgledi so res prečudoviti, ves prah na makadamskih cestah, neosvetljene in nevarne predore, ki niso asfaltirani, pa odtehta pogled na zasnežene šesttisočake, jezera, doline."

Obema državama je skupno izjemno gostoljubje ljudi; više ko se vzpenjaš, bolj se te razveselijo. Tako se, na primer, ni mogel izogniti obisku neke poroke, prav tako pa je na zadnjem dopustu, kot pravi svojim kolesarskim turam, imel priložnost spati v džamiji.

Vsako potovanje je priložnost tudi za nova poznanstva; tokrat je na poti srečal Slovence, ki so se s kombijem podali na pot od Ljubljane do Biškeka, Avstralca, ki z BMX-om kolesari od Sidneyja do Londona, ter špansko kolesarko, ki potuje iz Londona v Sydney, pa Korejca Kima, sicer svojega starega znanca, ki živi na severu Italije, srečala pa sta v centralni Aziji, "sredi ničesar".

Med potovanjem se je poigraval tudi z mislijo, da bi za kakšen dan obiskal Afganistan oziroma tisti majhen košček te države, ki je za turiste varen. Presodil je, da obisk petih vasi ni vreden 200 dolarjev, kolikor bi moral odšteti za vizo.

Afganistan je sicer kar dobršen kos poti spremljal od daleč, čez reko, ki razmejuje državi, in pogled je razkril dovolj, da mu je bilo jasno, da so razmere tam povsem drugačne, da ljudje živijo v hišah, zidanih iz blata, brez vode in elektrike.