in znamenitostmi.

Je najvzhodnejše mesto v Severni Ameriki in nekateri trdijo, da tudi najstarejše (ustanovljeno je bilo leta 1497), kar pa je predmet polemik. Ima najstarejšo ulico v Severni Ameriki (Water Street). Pa tudi ulico, ki ima na celi celini največ barov in pivnic na kvadratni meter (George Street).

Od tu je Guglielmo Marconi leta 1901 uspešno poslal prvo brezžično radijsko sporočilo in sem je pogubljeni Titanik leta 1912 poslal klic na pomoč. Iz St. John'sa so leta 1919 na Irsko opravili prvi neprekinjeni čezatlantski polet, danes pa se mesto ponaša z najboljšo restavracijo v Kanadi (Raymond's).

A statistika je nekaj, obisk pa nekaj drugega. St. John's, ki z dobrimi 100.000 prebivalci še vedno ostaja relativno majhno mesto, ima tisti severnjaški šarm nekdanje ribiške naselbine, s svojimi živopisanimi lesenimi hiškami pa fotogeničnost, ki ga zadnja leta redno uvršča na sezname obveznih destinacij zunaj utrjenih turističnih poti. Mali San Francisco, mu pravijo nekateri.

Pripišite to ne najugodnejšemu severnoatlantskemu vremenu ali pa razmeroma slabim povezavam, ampak v St. John'su gruč turistov (še) ni. Občasno, v poletnih mesecih, v pristanišče pripluje kakšna križarka in takrat potniki zapolnijo uličice sicer zaspanega mesta, v pomladnih mesecih pa tja romajo tisti, ki si želijo od blizu videti ledene gore. Te namreč med aprilom in junijem zanese z Grenlandije prav do obale, čeprav so na Novi Fundlandiji tudi boljše točke za opazovanje teh veličastnih belo-modrikastih gmot.

Moratorij na polenovke, a lov na tjulnje
Kot preostalo Novo Fundlandijo je St. John's močno prizadel kanadski moratorij ribolova na polenovke leta 1992, ki je praktično pokopal tamkajšnjo ribiško industrijo. Imajo pa proste roke po drugi strani še vedno tjulnjelovci - Nova Fundlandija je namreč eno izmed petih svetovnih središč spornega komercialnega lova na tjulnje, zaradi česar vsake toliko časa v mesto pridrvijo protestniki iz Greenpeacea (in zagrizena aktivistka za pravice živali Pamela Anderson).

Mesto je finančno infuzijo dobilo s črpanjem nafte na morju, ki se je začelo leta 1997, zaradi česar se je mestna veduta slikovitega mesteca v zadnjih 20 letih žal malce skazila s peščico stolpnic in skladišč ob pristanišču. A na srečo ne toliko, da bi St. John's izgubil svojo identiteto. Ta nikjer ne pride toliko do izraza kot prav na zgoraj omenjeni George Street, za promet zaprti uličici v samem središču mesta, ki se kljub majhnosti ponaša z neverjetnim številom pivnic, barov, klubov in restavracij.

Tam se odvija večina večjih mestnih dogodkov - od bučnega praznovanja mardi grasa do šestdnevnega poletnega festivala George Street Festival, za katerega prav tako domačini trdijo, da je največji svoje vrste v Severni Ameriki. Kdo bi vedel, domačini občasno radi pretiravajo in si kak podatek, kot je tisti, da je bil tam izumljen koktajl white russian, tudi gladko izmislijo.

Tarča posmeha
Domačini so svojevrstni in so, tako kot drugi Novofundlandci (Newfieji), s svojo preprostostjo, občasno nazadnjaškostjo in nekultiviranostjo, v kombinaciji z nerazumljivim naglasom, tarča posmeha preostalih Kanadčanov (tega iz radostne, velike parade ponosa, ki vsakega julija na ulice prižene mlado in staro, nikdar ne bi razbrali). Novofundlandci so potomci Angležev in Ircev z močnim ribiškim pedigrejem, novofundlandski naglas pa je povsem edinstven z močnim vplivom škotskega, irskega in zahodnoangleškega naglasa, pri čemer kar nekaj izrazov in besed ne boste razumeli. V St. John'su je morda to še najmanj očitno, saj je novi razcvet v mesto prignal kar nekaj Kanadčanov iz drugih provinc, pa tudi tujcev.

Samih turističnih zanimivosti v mestu pravzaprav ni kaj veliko - večina obiskovalcev se obvezno vzpne na Signal Hill z vojaškimi utrdbami iz 17. stoletja ter veličastnim razgledom na mesto in zaliv, v katerem lahko poleti opazujete kite.

Za kulturno ozaveščene je obvezen ogled The Rooms, leta 2005 odprtega večnamenskega kulturnega prostora, ki v sebi združuje galerijo, mestni arhiv in mestni muzej, zgrajen pa je bil po vzoru pisanih hišk, po katerih je St. John's znan, le v precej predimenzionirani obliki.

Tudi kot nakupovalna meka St. John's ne slovi - maloštevilne butike ter trgovinice s spominki in novofundlandskimi obrtnimi izdelki najdemo bolj ali manj le na glavni ulici Water Street, sicer pa si kakšnega večjega nakupovalnega izleta (razen če vas mikajo pregrešno drage tjulnje kože in škorenjci) ne obetajte.

Bogata kulinarična ponudba
Ima pa St. John's neverjetno razvito kulinarično ponudbo. Čeprav provinca (in Kanada na splošno) praktično ni na radarju svetovnih gastroocenjevalcev (prvi prodor na referenčnem seznamu 50 Best se je zgodil komaj letos s posebno omembo za Fogo Inn na otoku Fogo ob novofundlandski obali), pa tukajšnji kuharski mojstri prikazujejo res kreativno in vrhunsko kuharijo.

Ker so uvožene surovine na otokih že po pravilu drage, na bolj ali manj jalovi Novi Fundlandiji pa kaj dosti ne zrase, se morajo kuharji toliko bolj potruditi, da gostom postrežejo slastne krožnike, temelječe predvsem na ribiški tradiciji otoka ter nabiralniško-fermentatorskih veščinah nordijske kuhinje. Pričakujte torej lička in jezičke polenovk, tjulnjev karpačo, losove tatarce, meso arktičnih zajčkov in bobrov, mah, lisičke, morsko travo, jagodičevje, borove iglice in gomoljike.

Naslovov, kam na vrhunsko večerjo, je v mestu res veliko, velja pa vsekakor izpostaviti Raymond'sa, mestno kulinarično institucijo v stari opečnati stavbi nekdanje telegrafske družbe, v kateri ustvarja bradati Jeremy Charles (intervju z njim smo objavili leta 2014). Charles, ki divjad tudi sam lovi in odere, je prejšnji mesec v St. John'su gostil tudi slavnega TV- gurmana in iskalca eksotičnih kulinaričnih destinacij Anthonyja Bourdaina, ta teden pa igralca Jasona Momoo, ki tam snema Netflixovo serijo Frontier.

Eden zanimivejših letošnjih krožnikov? Nabodala morskih polžkov, pečena nad t. i. labradorskim čajem, zdravilno rastlino, ki jo uporabljajo staroselci. Za piko na i so polžki, posuti z naribano tjulnjevo bresaolo.

Ker Raymond's s svojimi precej zasoljenimi cenami ni ravno primeren za vsak dan, je Charles po vzoru velikih chefov ob njem odprl še bolj ljudski bistro, The Merchant Tavern.

Iniciacija z rumom
Prav tako bolj prizemljena je restavracija Mallard Cottage, v kateri izredno zanimive, lokalne in sezonske bistrojske krožnike ustvarja Todd Perrin in v kateri poldrugo leto v strežbi dela tudi v St. John'su živeča Slovenka. Perrin je restavraciji na idilični lokaciji stare ribiške zalivske soseske Quidi Vidi letos dodal še očarljiv penzion, sicer pa v Quidi Vidiju najdemo tudi pivovarno, ki za varjenje svojega piva uporablja vodo naravnost iz ledenikov, ki jih zanese na obalo.

Če pa vam zadiši kaj krepkejšega, Novofundlandci ne morejo brez svojega "screecha", temnega jamajškega ruma, ki ga stekleničijo v St. John'su. Screech tradicionalno uporabljajo za iniciacijo prišlekov na Novo Fundlandijo (t. i. screech-in), pri kateri mora tujec najprej popiti šilce ruma, nato oddrdrati kratko recitacijo, na koncu pa še poljubiti - polenovko.

Dobrodošli na Novi Fundlandiji.