Omembe vreden podatek: iz Ljubljane do Banjeluke pelje avtobus najmanj dvakrat dnevno, za 30 evrov v eno smer. Po Banjaluki vas bo zelo poceni prišel taksi ali mestni avtobus (od ene postaje do druge boste odšteli 1,6 konvertibilne marke, kar je približno 70 centov). S parkiranjem je precej težav, podobno kot v Ljubljani, po navadi so parkirišča plačljiva, cena goriva pa je približno enaka kot v Sloveniji. Kar se tiče nastanitev: cene so ugodne. V središču mesta dobite nastanitev s francosko posteljo v zelo solidnem hotelu z zajtrkom že za okrog 30 do 35 evrov. Cene zelo solidnih hostlov pa so že, ne boste verjeli, od 8 evrov naprej.
O sarajevskih čevapčičih
"Ko nije probao banjalučki ćevap, u Banjaluci kao da i nije bio." Smo vsi razumeli, kajne? - Kdor ni pokusil banjaluških čevapčičev, kot da ni bil v Banjaluki. Legendarni izrek, na katerega so domačini zelo ponosni. V čem so tako posebni in drugačni od tako opevanih sarajevskih? Najprej videz: nujno je, da so pečeni po štirje skupaj in da se ti štirje držijo skupaj. Kar se tiče mesa: originalni banjaluški čevapčiči so 70 odstotkov iz govedine (vratovine, pleča ali podpleča), preostalih 30 odstotkov je mladega ovčjega mesa, pri čemer ovca ne sme biti starejša od dveh let.
Sarajevski čevapčiči so večji, bolj okrogli, pečeni posamezno, meso je goveje in ovčje ali goveje in jagnječje, pri čemer odstotki, koliko je katerega, niso tako strogo predpisani. Postrežba je takšna, kot jo poznamo: v lepinji, obvezno sta priložena čebula in kajmak. Kar se tiče pijače - izvirno banjaluško pivo, ki pritiče k čevapčičem, je pivo Nektar.
Vegetarijanci zelo redki
V celotni Republiki Srbski, sploh pa v okolici Banjaluke, naravnost obožujejo jedi izpod peke. Daleč najpogosteje vam bodo postregli jagnjetino in teletino, pa tudi purana in vse vrste divjačine. Velika litoželezna posoda, pod in nad katero je pepel, sicer izhaja že iz ilirskih časov, najbolj razširjena pa je ravno v Bosni in Hercegovini, nekaterih delih Hrvaške, Črne gore in Srbije.
Hrana se v saču peče od dveh do tudi štirih ali petih ur (odvisno od sestavin). V tem času se pokrov odpre le za kuharjev nadzorni pregled, saj okusi mesa in zelenjave ne smejo uiti iz posode. Temu primerno je končni okus hrane prvovrsten, saj se medsebojno okusi zelo prepletejo in ne izparevajo sproti, hrana je sočna in izjemno okusna. V kateri koli restavraciji boste na meniju našli izvrstne mesne jedi, v tovrstni kulturi je pač odnos do kulinarike najprej namenjen ljubezni do mesa. Kot pravijo domačini, je čistih vegetarijancev zelo malo.
Kaj si ogledati?
Banjaluka je drugo največje mesto v BiH-u (takoj za Sarajevom) in glavno mesto Republike Srbske. Ima približno 250.000 prebivalcev.
Priporočamo Muzej savremene umjetnosti Republike Srbske, umeščen v nekdanjo železniško postajo, ki ima brezplačen vstop od 10.00 do 22.00. V muzeju je razstavljenih tudi veliko del slovenskih umetnikov. Nepogrešljiv je tudi ogled Muzeja Republike Srbske, ki je velikega nacionalnega pomena. Muzej je znan po tem, da se je odločil za zelo lepo gesto, saj v njem skupaj s kustusi ustvarjajo otroci s posebnimi potrebami. Projekt je v Republiki Srbski zelo zaživel in je vključen v pedagoški program otrok s posebnimi potrebami. Ob številnih res zanimivih zgodovinskih zbirkah najbolj "stisne" pri srcu vojna zgodba o koncentracijskem taborišču v Jesenovcu, v katerem je bilo ubitih okrog 80.000 ljudi, tudi otrok in žensk, po narodnosti pa daleč največ Srbov.
Mesto je sicer precej živahno, najbolj pa zaživi v sončnem vremenu in poletnem času. Odlične restavracije so tudi na splavih ob reki Vrbas - pozor, slovijo po izjemno velikih porcijah, zato naročite najprej eno, četudi vas bo restavracijo obiskalo pet. Kulture ulične prehrane v Banjaluki niti ni preveč zaznati. Tudi če gre za čevapčinico, sta ozračje in videz prej videti kot restavracija kot pa "hitro vzamem s seboj". Tudi v Banjaluki ne velja izpustiti tržnice. Ponujajo seveda vse, od mesnih, mlečnih izdelkov, rib, zelenjave, oreščkov ... Glede na to, da je Banjaluka po številu prebivalcev in velikosti podobna Ljubljani, je tržnica veliko večja.
Obvezno: Ljubačke doline in rafting na Vrbasu
17 kilometrov iz središča Banjaluke (avtobus z glavne avtobusne postaje) stoji etnografski muzej na prostem, podoben kot naš v Rogatcu: Ljubačke doline prek arhitekture in opreme prikazujejo življenje planinskega kmečkega prebivalstva konec 19. stoletja in začetek 20. stoletja. Muzej bo zelo zanimiv tudi za otroke, saj je ena od tipičnih majhnih hišk, ki so del kompleksa, tudi šola. Zelena tabla, majhen, a glasen zvonec, klopi kot v cerkvah, prostora pa le za približno 15 učencev.
V kompleksu, ki vsebuje avtentičen prikaz življenja, so tudi lekarna, hlev, trgovina, soba za počitek, skedenj, pastirska koča, shramba za moko in preostalo ozimnico. Velik zunanji prostor z mizo je bil poleti uporabljen kot jedilnica, nasproti njega je lopa za shranjevanje kmetijskih strojev in kovačnica. V kompleksu danes deluje izvrstna restavracija, primerna za praznovanja ali le nedeljsko kosilo. Njihove specialitete so polenta, odojek, meso izpod peke, domače klobase in uštipci (majhne ocvrte žemljice, ki se postrežejo še tople, seveda z nepogrešljivim kajmakom). Uštipce sicer vedno zraven kruha (ali namesto njega) ponudijo v večini restavracij. Nemogoče se jim je upreti, četudi niste ljubitelji kruha.
Če obiščete Banjaluko, je rafting na Vrbasu nekaj, česar ne velja izpustiti. V okolici Banjaluke so štirje klubi za rafting. Vožnje obsegajo 5, 11 in 21 kilometrov oziroma tudi po dogovoru. Posebno drzna avantura, ki jo lahko doživite v poletnem času, je nočni rafting, ki ga izvaja klub Kanjon. Njihova še posebej drzna in avanturistična poslastica pa je regata od Banjaluke do Beograda. Regata traja približno 14 dni, izvaja pa se v jesenskem času. Njegov namen je, jasno, združiti kulturo obeh srbskih mest. Avanturisti pa lahko še jahate, planinarite, kolesarite, se vozite s kanuji, plezate, pa tudi jadralno padalstvo je zadnje čase zelo iskano.
Nočno življenje
Tako v središču mesta kot v njegovi okolici boste našli ogromno res velikih restavracijskih kompleksov, pa tudi popolnoma normalnih restavracij, ki se v večernih urah prelevijo v nočne klube z živo glasbo. Večer je v Banjaluki čas, ko ženske vseh starosti s svojimi pričeskami, mejkapom in vrtoglavo visokimi petami pokažejo svoje čare.
Zvečer je videti, kot da bi imela Banjaluka trikrat več prebivalcev kot Ljubljana. To je namreč kultura, ki obožuje večerno in nočno druženje. Bosanski Srbi pa so tudi sicer zelo veliki ljubitelji velikih družinskih slavij in vsako priložnost izkoristijo za pogostitev družine in prijateljev. Zato ne bodite presenečeni, če boste sedeli za kakšno mizo in bo takoj za sosednjo skupina približno 50 ljudi, ki se bodo začeli pogovarjati z vami. Cenovno so tovrstni klubi za naše razmere izjemno ugodni, buteljka povprečnega vina stane na primer 12 evrov, pivo en evro.
Prihodnjič vam bomo razkrili še največjo skrivnost o siru trapist in slavi - največjem družinskem prazniku pravoslavnih Srbov v Republiki Srbski.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje