Pred časom nas je tako navdušila hoja po češkem narodnem parku reke Thaya – Dyje, da smo se odločili za nadaljevanje raziskovanja čeških naravnih lepot. Pred nami je čas dopustov in tukaj je ideja za popoln in poceni odklop v čisti in neokrnjeni naravi, odmaknjeni od civilizacije.

Hoditi smo začeli v kraju Rožmberk nad Vltavo, do koder je po avtocesti Pyhrn A9/ E57 iz Ljubljane preko Linza 450 kilometrov ali 5 ur in pol vožnje.

Češka Šumava je sredogorje, ki tvori naravo mejo med Češko, Nemčijo in Avstrijo, dolgo 100 km in široko 20 km. Skupaj z Bavarskim gozdom je Šumava največje gozdno območje srednje Evrope. Gozd obsega kar 80 % površine narodnega parka Šumava, velik del tega je še vedno pragozd. Vrhovi so kopasti in pokriti s starodavnimi gozdovi, med katerimi se vije romantična reka Vltava in skrivajo temna gorska jezera.

Narava v Šumavi je še pretežno neokrnjena, saj je bilo celotno območje domala zaprto v času železne zavese. Zaostalost pokrajine so tukajšnji prebivalci izkoristili v svojo korist in se preusmerili v turizem. Kje drugje po svetu bi temu rekli ekoturizem, a do Šumave ta moderni izraz še ni segel. Šumava je namreč sama po sebi preprosta in prvinska, kot je bila nekdaj in čudežno nedotaknjena. Vanjo se zatekajo turisti, ki so prenasičeni in utrujeni od tempa vsakdanjega življenja, ponorelega ritma in pehanja za materialnimi dobrinami. Tu najdejo svoje zatočišče in mir predvsem pohodniki, gorniki, kolesarji in ribiči, pa tudi smučarji in tekači na smučeh. Velik del prihodkov prinaša turizmu največje češko umetno jezero Lipno, imenovano tudi Češko morje.

Rečne skulpture
Narodni park Šumava leži na od 490 do 1378 metrih višine. Del pokrajine, predvsem v naravnem rezervatu Čertova stena, je dobesedno posut s kamni – balvani, velikimi osamelimi granitnimi gmotami. Reka Vltava je z vodno erozijo oblikovala nenavadne skulpture in kotanje. Gradnja jezera Lipno je vodni tok preusmerila drugam, ostala pa je nenavadna kamnita pokrajina, ki je zaradi svoje lepote zaščiteno območje. Ta predel reke Vltave velja za eno najtežjih prog za rafting in čolnarjenje na svetu.

Rožmberk nad Vltavo je majhno mestece v južni Češki, ki leži na bregovih in v objemu reke Vltave. Največja znamenitost mesta je srednjeveški grad, eden najstarejših gradov Češke, ki je bil nekdaj v lasti družine Rožmberk. Grad je pomanjšana kopija gradu v Ceskyem Krumlovu, ki je bil last iste družine. Tudi samo mesto Rožmberk imenujejo "mini Česky Krumlov". Grad se mogočno dviga na strmem bregu nad reko Vltavo in odseva svoj obraz v mirni vodni gladini.

Legenda o beli gospe
Z gradom je povezana legenda o Beli gospe, Beli dami (Bílé paní) ali Pehti z Rožmberka, ki je ena najbolj znanih in tragičnih osebnosti češkega plemstva iz 15. stoletja. Rodila se je v C. Krumlovu. Njen oče je bil Ulrich II., ki je hčerko poročil proti njeni volji s plemičem Janom Lichtensteinom. Ta se je s Pehto poročil le zaradi pričakovanja velike dote, sam pa je bil do vratu zadolžen. Mož je bil 24 let starejši od nje in pravi tiran. Pehta je bila v zakonu zelo nesrečna in je pisala očetu in bratu obupna pisma, naj jo rešita. Pisma je pisala lastnoročno sama ali prek svojih služabnikov in pisarjev. V dolgih letih se je nabralo 92 pisem, ki so se ohranila vse do danes. Pehta je preživela v zakonu dolgih 24 let, rodila je več otrok. Ko je mož umiral, jo je na smrtni postelji prosil odpuščanja za svoje grdo ravnanje do nje. Pehta pa mu ni odpustila, zato jo je mož za vse večne čase preklel z besedami: "Niti v grobu ne boš imela miru!" s čimer jo je obsodil na večno blodenje. Njen duh še vedno straši po gradu Rožmberk.

Pehta velja za zaščitnico družine Rožmberk, saj jih opozarja na dogodke, ki so bodo zgodili. Njen duh se pojavi v skoraj vsakem stoletju. Njena sporočila so odvisna od barve obleke, ki jo nosi. Kadar se njen duh pojavi v beli obleki in z belimi rokavicami, prinaša dobro novico (čeprav bela barva simbolizira večno gorje, ki ga je bila deležna v času svojega življenja). Črna obleka prinaša družini smrt, rdeča oznanja požar, vojno in druge nesreče. Pehta je najslavnejši češki duh. Pod njenim portretom, ki krasi eno od grajskih soban, je na sliki napis, ki ga do danes ni uspelo še nikomur razvozlati. Tisti, ki bo ugotovil pomen tega skrivnostnega napisa, bo Pehto rešil prekletstva, ji dal večni mir, našel bo srebrni zaklad in postal pravljično bogat. Pehta se je zadnjič prikazala na gradu l. 1996.

Hudičev zid
Grad v Rožmberku je med najbolj obiskovanimi gradovi na Češkem. V njem je mogoče videti dragocene zbirke orožja, oklepov, keramike, porcelana, baročnega pohištva, muzej mučilnih naprav in slik, seveda tudi sliko legendarne Bele gospe.

Grad Rožmberk je l. 1882 upesnil v svoji operi Hudičeva stena, Hudičev zid - Čertova stena, češki skladatelj Bedřich Smetana (1824–1884), ki je v svojih delih opisoval naravne lepote svoje dežele, velike zgodovinske dogodke in češko mitologijo. Njegovo najbolj znano delo je opera Prodana nevesta, največje delo pa ciklus Moja domovina – Ma vlast (1874–1879), zbirka šestih simfoničnih pesnitev, eno od njih je posvetil reki Vltavi, ki opisuje tok te reke po Češki.

Vltava je nasploh vezni člen hoje po južni Češki, saj se tok reke dotakne domala vseh pohodniških poti. Vltava je s 430 km dolžine najdaljša češka reka, ki se 30 km od Prage izliva v reko Labo. Izvira v Šumavi na meji z Nemčijo. Izvira sta dva: Tepla Vltava in Studena Vltava (Topla in Hladna Vltava). Na svoji poti teče skozi mesta Češky Krumlov, Češke Budejovice in Prago. Vse češke reke se izlivajo v Vltavo ali v Labo.

Naprej, na jug
Hojo nadaljujemo skozi kraj Vyšši Brod, najjužnejšo občino Češke. Njegova največja znamenitost je cisterijanski samostan iz 13. stol., ki je bil deset generacij last družine Rosenberg, ki so tudi pokopani na območju samostana. Vyšši Brod je zato najpomembnejša češka družinska grobnica od 13. do 17. stoletja.
Od sredine 13. stol. je bil ta samostan duhovno središče južne Češke. Prvi menihi so prišli iz cisterijanskega samostana blizu Linza, majhna skupnost menihov živi v tem samostanu še danes. Cerkev so zgradili sredi 17. stol. Največja dragocenost cerkve je gotska slika Marije, ki jo je ustvaril neznani umetnik. Iz baročnega obdobja izhaja bogata samostanska knjižnica, ki obsega kar 70.000 knjig, 1.200 rokopisov in 400 inkunabul. Je tretja največja samostanska knjižnica na Češkem (za Strahovom in Teplo). V teološki dvorani je shranjena ena največjih zbirk Biblije v osrednji Evropi. Svete knjige so napisane v 40 jezikih. Med vrhunce Vyšši Broda spada umetniška zbirka, ki hrani predvsem gotska in baročna dela in vsebuje veliko del nizozemskih in flamskih slikarjev, ilustrirane rokopise in dragocene zbirke porcelana.

Samostan leži na obrobju mesta in je zaprt v kamnito obzidje. Pod samostanom je ribnik, na vodni gladini čudovito odseva obris cerkve nad njim. Spodaj teče Vltava, na kateri se odvija živahen promet z rafti in gumijastimi čolni. Obzidje je na nekaterih mestih porušeno, popolnoma ohranjena in obnovljena je cerkev, pa tudi glavna dvorana, knjižnica in galerija. Znotraj samostana je poštni muzej. Pomožni objekti (hlevi, delavnice, hiše za osebje, mlin, rojstna hiša nekega pesnika …) s čudovitimi štukaturami, obledelimi slikami, okrušenimi okraski in grbi na pročeljih pa so v žalostnem in propadajočem stanju.

Proti Martinkovskemu vrhu
Dobro označena in markirana pot vodi proti Martinkovskemu vrhu. Ob poti so kamnite kapelice z litoželeznimi rezbarijami - postaje križevega pota in starodavne kamnite kapelice častitljivih letnic, ki jih je že malce načel zob časa. Po eni uri ne preveč strmega vzhoda pridemo do svetišča Maria Rast um Stein, to je majhna jasa s kapelo in z granitnim kamnom, ki je povezan s pobožno legendo. Na tem kamnu naj bi počivala Marija in njen sin.

Pohodnike vodi pot čez mokrišče Rašelinište Kaplicky, ki leži na med 890 in 935 metri nad. višine. Celo mokrišče je naravni rezervat, ki obsega 73 ha, v preteklosti ga je od preostalega sveta ločevala železna zavesa. Naselij praktično ni, so opustela in izumrla. Pot gre med visokimi močvirskimi travami, po barju, mimo manjših šotnih jezer in močvirij, skozi smrekove gozdove in gozdove z rdečim borom. Tla sestavlja več plasti šote, ki sega po več metrov globoko. Na tem območju so nekdaj ročno izkopavali velike količine šote.

Manjše količine šote izkopavajo še danes, vendar pa je izkopavanje zaradi strogih predpisov v narodnem parku omejeno in nadzorovano. Potke so lepo urejene in označene, vsake toliko časa se prikaže počivališče, zgrajeno iz lesa, pokrito s streho, pod njim pa klopce za utrujene popotnike. Lične lesene klopce vabijo k počitku sredi samotne narave, precej na gosto so posejane. Smrekove iglice na tleh ustvarjajo mehko preprogo. Na mnogih mestih so si mravlje zgradile iz iglic mogočna mravljišča. Vsake toliko časa se globoko spodaj v dolini pokaže moder odsev jezera Lipno.

Otočki sredi jezera
Umetno jezero Lipno leži na 726 m n. m.v. in ga napaja reka Vltava, pravijo mu tudi Južnočeško ali kar Češko morje. Jez so gradili med letoma 1951 do 1960 zaradi pogostih poplav reke Vltave, ki je ogrožala Češky Krumlov in druga obrečna naselja. Zaradi gradnje so podrli številne stavbe in mostove, pod vodo je izginilo tudi nekaj naselij in vasi. Ponekod štrlijo iz jezera drevesni štori, žalostni ostanki potopljene pokrajine, čeprav je pogled nanje srhljivo lep.

Na jezeru je več otočkov, največji otok se imenuje Tajvan, ki leži blizu Horni Plane. Otok je naravni rezervat, vstop nanj je prepovedan zaradi varstva redkih ptic in vodnih živali. Otok naj bi dobil svoje ime po nekem ribiču, ki je prihajal sem lovit ribe. Ribič je imel poševne oči, zato so ga klicali Kitajec, otok pa poimenovali po takrat kitajskem otoku Tajvan. Po drugi razlagi pa oblika otoka spominja na podobo otoka Tajvan.

Menda ima jezero Lipno svoj Bermudski trikotnik, ki je med vasmi Kovarov, Dolni Vltavice in Hruštice. Na tem območju se je utopilo že več ljudi. Potapljači pravijo, da se, ko se potopijo pod vodo, znajdejo v popolnoma drugem svetu in da je izredno razburljivo raziskovanje poplavljenih vasi, hiš, cerkva in drugih »zakladov«, ki so na dnu jezera. Jezero je na nekaterih mestih globoko tudi do 20 m in ko zapiha močan veter, se dvignejo visoki valovi. Mirna površina jezera se lahko v hipu spremeni v pravi pekel, ki so mu kos le izkušeni potapljači, ribiči in jadralci.

Češki Titicaca?
Precejšnja nevarnost jezera so plavajoči otoki šote. Okrog jezera so šotišča in kosi šote, široki od 2 do 50 m2, se pogosto odtrgajo od obale in plavajo po vodi. Ker so na gladini skoraj nevidni, se vanje pogosto zaletijo čolni in gliserji. Lipno zato nekateri primerjajo s perujskim jezerom Titicaca, ki je prav tako znano po plavajočih otokih.

Jezero je pomemben vir oskrbe z vodo in vir energije, hkrati pa je priljubljeno rekreacijsko območje s številnimi objekti za poletne in zimske športe. Hoteli, vikendi, tabori in kampi ležijo predvsem na levem bregu jezera. Jezero poleti vrvi ob plovilih raznih vrst, na njegovih bregovih pa "zrastejo" šotori, avtomobilske prikolice in avtodomi.

Videti je, da ob tem jezeru vse, kar leze in gre, kolesari. Jezero obdajajo lepo urejene kolesarske steze. Mladi starši prevažajo dojenčke v posebej prirejenih vozičkih, pritrjenih na kolesa. Manjši otroci se podijo na triciklih, večjih pa na raznih bajkih. Pravi raj za kolesarje.

Največje mesto na obali jezera Lipno je Horni Plana, znano po zdravilnem studencu Dobra voda v gozdu nad mestom, ki je priljubljen romarski kraj. Mesto premore najlepšo peščeno plažo na jezeru Lipno. Mesto pa je tudi rojstni kraj Adalberta Stifterja (1805–1868), ki je bil izjemna literarna in kulturna osebnost, pisatelj, pesnik in slikar. V svojih delih je opeval Šumavo in tukajšnje ljudi. Njegove knjige so objavljali v Avstriji, Nemčiji in na Češkem ter jih prevajali v številne tuje jezika. Stifterjevo rojstno hišo v Horni Plani so preuredili v muzej in v kulturni center. Njegovo ime povezuje ljudi in kulturo vseh treh sosedskih držav in pooseblja ideal češko-nemško-avstrijskega sožitja in sodelovanja. Spomenike in obeležja, posvečena temu pisatelju, najdemo na vseh treh straneh meje. Po Stifterju se imenuje najvišja nagrada za kulturo in literaturo na območju Zg. Avstrije. V slovenščino je preveden njegov roman Pozno poletje.

Odkrijte lepoto!
Turizem je danes najpomembnejša "industrija" Horni Plane. Prav za turiste so si v Horni Plani izmislili Šumavski Everest. "Odkrijte lepoto hoje v Horni Plani in v Šumavi in osvojite najvišjo goro na svetu, 8848 m visoki Mt. Everest," oglašujejo premeteni turistični delavci. Sešteli so višine najvišjih vrhov Šumave, šteto od trajekta v Horni Plani (Olšino, Plechy, Smrčino, Tristoličnik …), njihova vsota je dala število 8.848 m, kar je enako višini Mt. Everesta. Planinci lahko osvajajo vrhove po poljubnem vrstnem redu in v katerem koli letnem času. Nadzorne točke so opremljene z žigi. Če planinec osvoji vrh, pa s seboj nima planinske izkaznice, zadošča kot dokaz njegova fotografija, posneta na vrhu.

Osrednje izhodišče za pešačenje in kolesarjenje po Šumavi ter središče poletne rekreacije je kraj Nova Pec, ki živi pretežno od gozdarstva in turizma. V gozdove vodijo ozke asfaltirane poti, ki se globlje v gozdu spremenijo v urejene makadamske potke. V narodnem parku velja stroga prepoved vožnje z avti in motornimi vozili, kršilce (fizične osebe) kaznujejo z globo najmanj 180 evrov, pravne osebe pa še enkrat več. V narodni park lahko vstopajo le vozila s posebnimi dovolilnicami, npr. kmetijski posestniki, predstavniki državnih institucij – gozdarji, drvarji, čuvaji, cestarji …, ki imajo konkreten razlog in opravičilo za vstop z avtom.

Drvarji, pastirji, lovci
V gozdu nad Novo Pec so ostanki Schwarzenbergovega plovnega kanala. Za področje Šumave je, kot že rečeno, značilna precejšnja zaostalost. Prebivalci so si služili kruh predvsem kot drvarji, pastirji, lovci in steklarji. Vezani pa so bili na velike posestnike, kot so bili npr. Schwarzenbergi, ki so bili v tistih časih lastniki Šumave. Tudi ti niso bili naklonjeni napredku, pa vendar so proti koncu 18. stol. zgradili pravo tehnično mojstrovino: 52 km dolg kanal za splavljanje lesa do Donave.

Gradnja transportne poti, po kateri so spravljali les iz gozdov Šumave do Dunaja in do drugih večjih mest, se je začela l. 1789. Avtor projekta, nadzornik gradnje in prvi direktor te družbe je bil inž. Joseph Rosenauer (1735–1804), rojen blizu Č. Krumlova. Kanal so zgradili zato, da bi po njem prevažali hlode lesa, dolge do 1 metra, od nedostopnih pobočij češkega gozda v porečju Vltave do Donave. Hlode so dostavljali cesarskemu mestu Dunaju za drva in za les. Zaradi zaslug za gradnjo kanala in zaradi oskrbe Dunaja z drvmi so inž. Rosenauerja imenovali za častnega meščana Dunaja.

Kanal se začne na severnem pobočju Tristoličnika na 916 m n. m. v. Skupni padec kanala je 255 m. Kanal je širok od 3,5 do 4 m, korito pa je globoko okrog 1 m. Kanal je bil sprva dolg 39,9 km, pozneje so ga podaljšali do dolžine 52 km, od tega je 37 km kanala potekalo po češkem ozemlju, vključno s 429 m dolgim predorom v bližini kraja Jeleni Vrchy. V kanale so se stekale vode iz 27 potokov, iz jezera Plešne in treh umetnih rezervoarjev. Po plovni poti po teh kanalih do Donave so splavljali les 100 let, do leta 1892 in v tem času prepeljali 8 milijonov m3 lesa. Zlata doba splavila lesa je bila med l. 1793 in 1892. S širitvijo železniških prog ni bilo več potrebe po splavilu lesa na tak način. Splavilo lesa je bilo velikega pomena za nastanek in razvoj nekaterih krajev na tem območju, tako so nastali npr. kraji Nova Pec, Jeleni Vrchy, Stožec, Nove Udoli in še nekateri drugi. Obratovanje kanalov je terjalo zaposlovanje nove delovne sile. Delavci, gozdarji, drvarji so si v teh krajih zgradili svoje domove.

Schwarzenbergov kanal
Danes so nekaj Schwarzenbergovega kanala obnovili in ga rekonstruirali kot tehnični spomenik. Maja 2003 so v kraju Jeleni Vrchy uradno odprli učno pot, ki obsega 9 km dolg kanal in prikazuje arhitektonsko zanimive portale za vstope v predore, po katerih je nekdaj tekla voda in se je splavljal les, predore, več vrat za zapornice na kanalih, kapelico graditelja Rosenauerja, vodovod, viadukt in kamnito pot.

Schwarzenbergov kanal je naravnost očarljiv. Spominja na levade, vodne kanale na Madeiri. Kanali v Šumavi so speljani ob gozdnih poteh, po ravnem in so ob njih čudovite sprehajalne poti. Kanali so grajeni iz kamnitih blokov, nekateri so že precej zaraščeni in suhi, v nekaterih pa še veselo žubori voda. Sprehod ob njih, v tišini gozda, daleč od vsega hrupa, je balzam za dušo.

Na češki meji se narodni park Šumava združi z narodnim parkom Bavarski gozd (Nationalpark Bayrischer Wald), ki obsega 250 km2 in je bil l. 1970 ustanovljen kot prvi narodni park v Nemčiji. Skupaj s čezmejno Šumavo tvorita največje gozdno območje srednje Evrope in enega največjih sklenjenih zavarovanih območij narave v srednji Evropi, imenovano Divje srce Evrope. Oba narodna parka na nemški in češki strani so ustanovili z namenom, da bi zaščitili smreke, jelke in bukve visoko ležečih gozdov, obsegata pa poleg gozdov še barja z jezeri, mokrišča, visoke travnike in pašnike.

Stifterjeva pot
Tu spet naletimo na pisatelja Adalberta Stifterja in na odsek 24 km dolge poti, imenovane po njem. Informacijska tabla sporoča: "Sledite mislim velikega pesnika in pisatelja in doživite lepoto in edinstvenost pokrajine okrog Dreisesselberga, izbrani citati iz del tega literata ter sodobne umetnije vas popeljejo v svet umetnosti in literature." Na 15. mestih stojijo table s citati iz Stifterjevih književnih del ter skulpture sodobne umetnosti, ki so jih ustvarili umetniki vseh treh dežel, ki pohodnika vabijo, da se ustavi, počije in uživa v umetnosti.

Pohodniki, ki pešačijo do Tristoličnika s češke strani, morajo premagati več kot 500 m višinske razlike. Pot vodi čez kamnito morje – pokrajino, posuto s kamni, po narodnem parku Tromeja (Trojmezi), ki je na češki strani zavarovan (vključno s pobočjem in grebenom Tristoličnika) kot naravi spomenik Trojmezna gora. Pot se nadaljuje čez goro Plechy (1378 m), ki je najvišji vrh Šumave, in mimo Plešne jezera.

Najbolj znan kraj je Dreieckmark, ki leži na 1321 m n. m. v. in je tromeja med Češko, Avstrijo in Nemčijo. Tromejo označuje mejnik, označen z imeni in državnimi emblemi vseh treh držav. Zdaj, ko so državne meje odstranjene in je mogoče brez težav prehajati iz države v države, je turizem tisti, ki druži narode in sklepa, kot pravijo, nove evropske meddržavne ljubezni.

Na vrhu gore Dreisesselberg ali češko Tristoličnik (= trije prestoli), med velikanskimi granitnimi skalami, gnezdi na 1311 m planinska koča. Včasih je nudila tudi prenočišča, zdaj pa le pijačo in manjše prigrizke. Cene so višje kot na češki strani. Najvišja točka gore je 1332 m visok Hochstein, z granitno skalo ter križem na vrhu. Do vrha vodijo iz več smeri označene planinske poti. Od nemškega kraja Haidmühle je vrh gore oddaljen 5 km, 8 km pa od češkega kraja Stožec. Prek Dreisesselberga vodi evropska pešpot E6 (od Baltskega morja do Jadrana).

Na nemški strani
Nad planinsko kočo stoji ogromen skalni masiv iz treh granitnih skal, do vrha katerih se pride po kamnitih stopnicah. Na vrhu so v kamen vdolbeni trije sedeži. Po teh je gora dobila svoje ime. Legendo o treh kamnitih prestolih je opisal v svojih delih Bavarski gozd in Witiko Adalbert Stifter ter s tem postavil tej gori literarni spomenik. Govori se, da so se na tem mestu nekoč zbirali trije vladarji sosednjih dežel: Bavarske, Avstrije in Češke in se pogajali o mejah svojih posestev.

Dreisesselberg - Tristoličnik je eden izmed najpomembnejših in najbolj obiskanih vrhov Šumave in Bavarskega gozda predvsem zaradi kamnin nenavadnih oblik. Njegov vrh leži na nemški strani. Z vrha je prekrasen razgled predvsem na nemško, deloma pa tudi na češko stran. Pravijo, da je mogoče ob jasnih dneh videti z daljnogledom zvonik katedrale v Münchnu.

Skoraj do vrha se je mogoče pripeljati tudi z avtom. Iz nemškega kraja Frauenberg je treba slediti oznakam za gorsko cesto na Dreisesselberg. Od parkirišča, kjer se pusti avto, je do vrha še 700 m lahke hoje.

Z vrha Dreisesselberga - Tristoličnika se odpre pogled na apokaliptično pokrajino. Koder sega pogled, ležijo podrta in ogoljena drevesna debla, od nekdaj visokih smrek štrlijo v zrak le štrclji debel in mrtvih dreves, ki jih je popolnoma uničil lubadar. Pokopališče dreves. Tako je najbrž videti konec sveta. Pobočja, do koder seže pogled, so sicer posuta z ogromnimi granitnimi bloki fantastičnih oblik. Pred leti so bila ta pobočja pokrita z zdravimi gozdovi. Danes pa osupne pogled na žalostno pokrajino mrtvih dreves, ki se odpira pred očmi.

Avgusta in novembra 1983 sta huda nevihta in neurje podrla približno 70.000 m3 dreves na tem območju. Neurja in vetrovi ter globalno segrevanje ozračja so ustvarili ugodne pogoje za razvoj lubadarja, ki je napadel velika gozdna območja predvsem smrekovih gozdov v Bavarskem gozdu. Marsikje so bile posajene tujerodne sorte smreke, ki ni dobro prilagojena krutemu lokalnemu podnebju. Sprva so bila žrtve lubadarja predvsem podrta in poškodovana drevesa, pozneje pa je lubadar napadel tudi zdrava in močna drevesa. Med l. 1995 in 2005 je lubadar uničil že 367–827 ha gozdov. Iglasti gozdovi so praktično izumrli. Dokončni smrtni udarec je pokrajini zadel orkan Kyrill, ki je z orkanskimi vetrolomi predvsem najvišje dele gora spremenil v popolnoma golo pokrajino.

Pohodnik ali popotnik, ki se je naužil tišine in miru šumavskih gozdov, pa se morda želi tudi razvedriti. Splača se ogledati adrenalinski park Lipno in Pot nad krošnjami dreves. Vstopnina v adrenalinski park s prevozom stane 10 evrov na osebo, za upokojence pa 6,80 evra. Do vrha hriba Kramolina, kjer se začne adrenalinski park in ki leži na 901 m n. m. v., se da priti peš, s sedežnico ali z avtobusom. Sedežnica počasi cijazi navkreber. Pod njo je speljana pešpot in adrenalinska kolesarska steza, ki je že po naravi strma in polna korenin, dodatno pa jo popestrijo še skakalnice. Bajkerji vratolomno drvijo po stezi navzdol.

Pred vhodom v adrenalinski park so razstavljene lesene skulpture živali, ki bivajo v Šumavi: medved, polž, divji prašič, gosenica ... Naokrog se sprehajajo v gozdne živali oblečene maske in razveseljujejo otroke in odrasle. Psom ni dovoljen vstop v adrenalinski park, pustiti jih je treba v posebnih boksih.

Pot nad krošnjami dreves ima malce ponesrečeno ime. To pravzaprav ni pot nad krošnjami, temveč nad in med smrekami, saj leži adrenalinski park sredi smrekovega gozda. Krošnje pa imajo, kot vemo, listnata drevesa. Pot je speljana na leseni strukturi, narejeni iz masivnega lesa, ki stoji na 75 podpornih stebrih in se harmonično vklaplja v okolico. Pot je dolga 675 m, visoka 24 m in široka 2,5 m, sredi nje pa je 40 m visok razgledni stolp s spiralnim toboganom. Pot je tenkočutno vključena v pokrajino okrog jezera Lipno in predstavlja veliko popestritev tukajšnje turistične ponudbe, saj je namenjena športnim, izobraževalnim in zabavnim aktivnostim. Projekt je delo nemškega arhitekta Josefa Stögerja, ki je avtor podobne proge v Baumwipfelpfadu Neuschönau v Bavarskem gozdu. Sama gradnja je stala Čehe 62 mio čeških kron. Pot so uradno odprli oktobra 2012 in je trenutno najbolj obiskana turistična destinacija v Južni Češki in 15. v Češki nasploh.

Lesena steza, zaščitena z mrežo, je primerna za vse vrste obiskovalcev, tudi za družine z majhnimi otroki in za invalide na vozičkih. Pot se le rahlo vzpenja, zato jo zmorejo tudi starejši, saj zanjo ni potrebna kondicija. Ob poti je 11 adrenalinskih točk, ki pa niso preveč zahtevne. Prečkati je treba npr. lesene valjčke, loviti ravnotežje je majajočih podstavkih in verigah. Ob poti so informacijske table, ki obiskovalca podučijo o živalih, žuželkah, pticah, rastlinstvu in drevju v okolici jezera in v Šumavi nasploh ter didaktični elementi, ki krepijo in širijo znanje o naravi, njeni zaščiti in funkciji gozdov. Manjše table opozarjajo, da smo npr. na višini 80 m in da segajo do sem vrhovi 80 let starih smrek. Pri višini 100 m so smreke stare 100 let.

Z vrha stolpa seže ob lepem razgledu pogled po vseh okolici jezera Lipno, po Šumavi in vse do Alp. Najvišje gore Evrope so videti kot na dlani. Vrhunec poti je za marsikoga največji suhi tobogan na Češkem, ki vijuga skozi središče stolpa. Tobogan je dolg 52 m, spust po njem stane 1,80 evra. Pred spustom skozi kovinsko cev ti pod hrbet in noge namestijo blazino, ki naj bi omogočila gladek spust in zaščitila telo, obenem pa pomagala regulirati drsenje. Japajade. Ko te enkrat porinejo v cev, se je treba le predati in preživeti divje premetavanje in šviganje po kovinski cevi. Pristanek je varen, saj se na koncu pista podaljša v dolgo ciljno ravnino, da te ravno ne izstreli ven iz nje. Zabavna in prijetna avantura in izkušnja za tiste, ki imajo v sebi še otroka in mu kdaj dovolijo, da pride na plan.

Hoja, planinarjenje ali kolesarjenje po Šumavi je odlična ideja za prijetno preživljanje dopusta, je super kombinacija prekrasne neokrnjene narave, rekreacije in izvrstne češke kulinarike. Vegetarijancem se v pretežno mesni Češki slabo piše. Stroški enotedenskega pohajkovanja, v katere so všteti bencin, avstrijska vinjeta, 5 prenočitev v manjših zasebnih penzionih, hrana in pijača ter vstopnina v adrenalinski park, so znašali približno 200 evrov na osebo. Vsak dan smo prehodili približno 15–20 km, pretežno po položni in rahlo valoviti pokrajini, le vzpon na Tristoličnik je bil nekoliko zahtevnejši. Ta pot je primerna za vse starostne skupine, saj sta jo z lahkoto zmogli dve naši seniorki s sedmim in celo osmim križem na plečih.

Šumava, Zelena streha Evrope, je nežno boemsko srce južne Češke, je očarljiva zmes neokrnjene in še nedotaknjene narave in srednjeveških gradov, utrdb in samostanov. Zaostalost in odmaknjenost zelene strehe Evrope od preostalega sveta je njena prednost. Hoja skozi to pokrajino je res očiščujoča.
Besedilo: Staša Lepej Bašelj
Foto: Staša Lepej Bašelj, Fanči Moljk, Stane Babič