Temelje za planinske in pohodniške poti je postavila Češka turistična pohodniška zveza pred več kot 100 leti. V tem času se je v tej državi oblikovala mreža dobro označenih pohodniških poti, za katere zgledno skrbi 40.000 prostovoljcev. V nasprotju z drugimi evropskimi državami, kjer je zasebna lastnina nedotakljiva svetinja, imajo češki pohodniki in planinci pravico uporabljati poti. Na Češkem ne bo pohodnika nihče preganjal z zasebne posesti.

Cilj našega 6-dnevnega potepanja po Češki je del evropske pešpoti E8, Narodni park Podyji in dolina reke Thaya – Dyje. Dnevne etape so dolge od 20 do 25 km.

Evropska pešpot na Češkem E8 sledi krajevnim potem, ki so že od nekdaj povezovale posamezne kraje, zato se oznake na tej poti spreminjajo po barvah. Osnovna oznaka je E8, dodatna oznaka pa krogec ali tri vodoravne črte rumene, zelene, rdeče ali kakšne druge barve. Spreminjanje barv slovenske pohodnike malce zmede, saj smo navajeni, da so oznake naših poti ves čas enotne in enako obarvane.

Podyji je najmanjši narodni park Češke, ki leži ob češki reki Dyje. Leta 2000 je bil združen z narodnim parkom Thayatal, ki leži na avstrijski strani in ob isti reki, le da se v Avstriji reka Dyje imenuje Thaya. Kolesarjenje in pohodništvo sta dovoljeni le na označenih poteh. Hoja po Češkem bo očarala pohodnike, ki imajo radi preprosto naravo in preproste ljudi.

Odrezano od sveta
Reka Dyje – Thaya predstavlja s svojo globoko, v dolino zasekano strugo, ostro naravno mejo med obema parkoma, ki vsak s svoje strani objemata Avstrijo in Češko. To območje, predvsem na češki strani, je bilo zaradi naravne nedostopnosti in zaprtosti vedno domala odrezano od preostalega sveta. Večji del doline pokrivajo gozdovi in pragozdovi. Grape in soteske so ponekod globoke po 100 do 200 m, v njih so se ohranile redke živalske in rastlinske vrste. Rečni meandri ovijajo pogosto nedostopne bregove, nad katerimi se dvigajo strma pobočja, nad njimi pa ždijo srednjeveški gradovi in trdnjave.

Po letu 1948 je komunistični režim te kraje dodatno osamil s postavitvijo železne zavese, življenje je popolnoma zamrlo. Nedostopnost terena, lega na meji med dvema svetovoma (Vzhodom in Zahodom), železna zavesa in politične razmere so rešile zeleni kanjon reke Thaye – Dyje pred posegi človeške roke in jo ohranile v izvirni obliki, tako da se danes šteje za eno najlepših rečnih dolin v Evropi. Večji del pohodniške poti po dolini reke Thaya - Dyje poteka po ravnem, brez omembe vrednih višinskih razlik, med žitnimi polji in vinogradi. Precejšen del poti gre po gozdu, ki popotnika v toplejših mesecih obda z blagodejno senco in hladom. Določene etape poti pa so popolnoma neobljudene, pohodnik cel dan ne sreča žive duše.

Na pot iz vinske metropole
Pohodniška pot se lahko začne v Retzu, v majhnem avstrijskem mestecu, ki je znano kot vinska metropola. Iz Ljubljane preko Gradca in Dunaja je do Retza, izhodišča za začetek poti, slabih 500 km ali 6 ur vožnje, pretežno po avtocesti. Retz z okolico je, podobno tudi češki Znojmo na drugi strani meje, prepreden z labirinti podzemnih vinskih kleti in predorov, ki so prava turistična znamenitost. Podzemne kleti so grajene v več nadstropjih. Površina podzemnih labirintov kleti je zaradi več nivjev gradnje dvakrat večja, kot je površina ulic nad njimi. Mesto pod mestom je torej dvakrat večje kot mesto nad njim!

Dobro označena pot nas iz Retza ponese mimo mlina na veter med žitna polja, na katerih valovi zrelo zlato pšenično klasje in med neskončne vinograde. Kamor seže pogled, sama vinska trta, nanizana v dolgih ravnih redih. V kraju Mitterretzbach, čisto na meji s Češko, leži Sveti kamen (Heiliger Stein), ki ga štejejo za eno najlepših skalnih formacij v Avstriji. Po našem mnenju je ta hvala mnogo pretirana. V veliko skalo so vdolbene luknje v obliki skodelic, v katerih se nabira deževnica, ki ima po izročilu čudežno moč ozdravljenja. Po legendi naj bi Jezus kleče molil na teh kamnih. Luknje v kamnih so odtisi njegovih kolen, vtisnjenih v kamen.

Vinogradi sredi parka
Na češki strani pa že stopimo v Narodni park Podyji. Bližnji kraj Šatov je znan po enem najboljših proizvajalcev vin na moravskem območju, po podjetju Znovin in po svetovno znani podzemni vinski kleti Malovany sklep (Poslikana klet). Enoroki slikar naivec Max Appeltauer (1904-1972), ki je roko izgubil v vojni, je klet poslikaval kar 30 let. Šele zadnjih pet let njegovega umetniškega ustvarjanja so v klet napeljali elektriko, prej pa je slikal v soju sveč. V 20 m dolgem podzemnem rovu je na 50 freskah poslikal prizore praškega gradu in kmečkega življenja, podobe raja, folkloro, zgodovinske dogodke in pripovedke, nekaj slik pa je tudi erotičnih.

V osrčju narodnega parka ležijo na sončnem južnem pobočju nad meandrom reke Dyje v kraju Šobes vinogradi s starodavno zgodovino. Šobes spada med deset najboljših vinogradniških lokacij v celi Evropi. Vinsko trto so tu gojili že v srednjem veku. Kakovostna vina so prodajali cesarskim in kraljevim dvorom, tako dobra so, da so prodana še pred trgatvijo. 11 hektarov vinogradov je trenutno v lasti družbe Znovin Znojmo, ki jih je kupila l. 1995 od vasi Podmoli. Vendar pa so vaščani nekaj let pozneje vložili tožbo za razveljavitev kupoprodajne pogodbe, saj postopek naj ne bi potekal popolnoma zakonito. Pravdo so izgubili in vinogradi so ostali v lasti Znovina.

Zadnji ostanki železne zavese
Pohodniška pot vodi mimo kraja Lukov in Čižov. Še nikoli slišana imena. Tu je videti še zadnje preostanke železne zavese na Češkem. Simbolična gledališka prispodoba Železna zavesa je politični izraz za ideološko, fizično, gospodarsko, kulturno in jezikovno mejo, ki je razdelila Evropo po koncu II. svetovne vojne do konca hladne vojne leta 1991 na dva dela: na kapitalistične zahodne in hermetično zaprte socialistične vzhodne države. Od Baltika do Jadranskega morja je bilo napetih 7250 km železne zavese, v Berlinu pa je z berlinskim zidom fizično ločevala obe Nemčiji.

Na češkoslovaških tleh je ležalo kar 930 km železne zavese. Gradnja železne zavese na tem območju se je začela l. 1951, gradili so jo Rusi. Ozemlje, po katerem je tekla železna zavesa, so imenovali nikogaršnja zemlja, prebivalce med železno zaveso in dejansko mejo pa so prisilno mobilizirali in jim porušili domove in cele vasi. Od dve do šest kilometrov okrog tega pasu je bilo območje, kjer je bilo gibanje ljudi strogo omejeno, poskus prehoda pa kaznovan z ustrelitvijo. Med letoma 1948 in 1989 je bilo na češkoslovaški meji ubitih 390 ljudi, ki so skušali zbežati skozi železno zaveso.

Poleg njih je umrlo tudi 654 pripadnikov obmejnih straž, čeprav od tega le deset stražarjev v spopadih s kršilci meje. Drugi so umrli zaradi samomorov, nesreč z orožjem, utopitve in udarov električnega toka. Železna zavesa je bila namreč dejansko železna ograja, napeta med lesene in betonske stebre, skozi ograjo z bodečo žico pa je teklo 10.000 voltov elektrike. Železna zavesa je močno vplivala na življenje ljudi na obeh straneh meje. V Čižovu je danes ohranjenih še edinih preostalih 20 metrov železne zavese od nekdanjih 930 km. Bodeča žica, stražni stolpi, ostanki žarometov in kamnitih protitankovskih barikad so srhljiv pomnik preteklosti.

Veličastni baročni grad
Očarljivi Vranov nad Dyji je najbolj poznan po enem najveličastnejših baročnih gradov na Češkem. Mogočni grad dominira na griču nad reko Dyje. V parku ob reki naletimo na enega od 11 umetniških skulptur z imenom Kristkova Dyje Glyptotek - zbirka ali galerija Kristkovih kipov na reki Dyje, ki povezuje pet mest in tri države ob reki. Kip je delo češkega kiparja, slikarja in vsestranskega umetnika Luba Kristka, ki je dolga leta preživel v izgnanstvu v Nemčiji. Umetnik velja za živo legendo nadrealizma in živi danes svoje ustvarjalno umetniško življenje v vasici Podhradi nad Dyji. Začudeno oko mimoidočega pohodnika, ki pride v vas, se zazre v sleme umetnikove vile. Na vrhu strehe namreč stoji - klavir. Menda simbolizira uravnoteženje življenja.

Nad Vranovom je istoimenski jez, priljubljeno rekreacijsko območje s peščeno plažo in zelo toplo vodo, pravijo mu češki Jadran. Turisti se lahko zabavajo s plavanjem, lovijo ribe, čolnarijo, jadrajo, deskajo, se vozijo po vodnih toboganih in se ukvarjajo z drugimi vodnimi športi. V visoki turistični sezoni popestrijo vožnjo na ladjicah z pokušnjo vina in sira. Ob jezeru stoji večji kamp in modernejši hotel. Jezero z vseh strani obkrožajo skalne pečine in gozdovi. Lastnica hotela se ne more načuditi, zakaj hodimo, v čem je smisel večdnevne hoje, nikogar ne pozna, ki bi šel za več dni nekam hodit. Še bolj se čudi, ko povemo, da nas 60 km od tod čaka avto. Zakaj se ne vozite z njim?

Bitov je vas, najbolj znana po svojem gradu, zgrajenem v 11. stoletju, ki je eden najstarejših in največjih moravskih gradov. Največja znamenitost gradu je morbidna zbirka 51 nagačenih psov raznih pasem in velikosti. Zadnji lastnik gradu baron Georg Haas je bil velik ljubitelj živali in lastnik tisoče živali, zasebnega živalskega vrta, terarija in najbolj eksotičnih ptic z vsega sveta.

Slikovite počitniške hiške
Ob reki Dyje so številne počitniške hišice, nekatere so v alpskem slogu, s strmimi ošiljenimi strehami, druge so preproste dače ali pa so bolj socialistično modernističnih škatlastih oblik, pred marsikatero se šopiri bazen. Markirana pot nas popelje še skozi vas Uherčice, do obmejne vasi Vratenin, nato pa smo po šestih dneh že na avstrijski strani, v Drosendorfu. Pešačenje bi lahko podaljšali še za en dan in v Retzu, kjer smo začeli, sklenili krožno pot.

Kljub neposredni bližini meje Čehi na tem območju govorijo le češko in obratno – Avstrijci le nemško. Z angleščino si nimamo kaj pomagati, za te kraje je popolnoma neuporaben jezik. Pogovarjamo se v mešanici slovenščine, hrvaščine, srbščine, češčine in nemščine, predvsem pa z rokami in z mimiko.

Dobra in poceni hrana
Hrana v gostiščih je dobra in poceni. Veprov vrabec seveda ni vrabec, temveč svinjski zrezek s prilogo iz zelja in tradicionalnim kruhovim cmokom. Zelje ima okus po sladkem, v njem je veliko kumine. Kumina je sploh priljubljena pri Čehih, dajejo jo v vsako hrano, tudi v kruh. Kumina pomiri želodec ob težki češki hrani, golažu, gostih česnovih in čebulnih juhah, klobasah in pivu. Kdor ne je kumine, se bo na Češkem težko prehranjeval. Težave imajo tudi vegetarijanci. V zelenjavni juhi je obvezno košček mesa ali slanine, za vegi jed pa ponujajo na jedilniku ocvrt sir s šunko. Nič nenavadnega ni, če je za zajtrk na jedilniku "fazolová polévka", juha iz belega fižola in pivska klobasa. Perutnini rečejo tukaj kureci in tudi nekateri drugi izrazi so pomanjševalnice (npr. knedličke) in za naša ušesa smešni in malce nagajivi.

Posebna zanimivost v čeških gostilnah je naročanje pijače in hrane. Natakar si vsako naročilo zapiše v obliki črtice na listek papirja, ki ga pusti na mizi. Pri pivu so samo črtice, število črtic pomeni število naročenih – popitih pivov. Če naročiš kar koli drugega, so poleg črtic še oznake, ki jih navaden smrtnik ne zna dešifrirati. Tak sistem naročanja in pisanja črtic velja na Češkem že od vekomaj veke in ga ne izpodrine noben računalniški program.

Smešno nizke cene
Dobro označena pot E8 vodi po naravi, po majhnih vaseh, v katerih je vse še tako kot ob koncu druge svetovne vojne! Na češki strani se ni nič spremenilo. Ista arhitektura, nizke prijazne hišice, veliko starih sort rož: astre, cinije, gladijole, hortenzije … Gostilna ob cerkvi, redke majhne špecerije, v katerih prodajajo le najosnovnejše stvari. Pred hišami stojijo škode in zarjaveli avti. Ljudje so preprosti, a zelo prijazni. Na avstrijski strani so hiše iz enakega obdobja, vendar čudovito urejene, z modernim pridihom, pred hišami pa najnovejši vozni park, veliki traktorji in kmetijska mehanizacija, vrtovi, skrbno obdelani v simetrične gredice skladnih barv. Asfalt sega do vsakega praga.

Cene so na Češkem smešno nizke. V šestih dneh smo zapravili 170 evrov na osebo, z vožnjo, vinjeto, prenočišči in hrano vred. Narava je krasna, sama žitna in sončnična polja, rodovitni vinogradi. V tistem miru in tišini gozdov in polj, v jutranji zarji in v zahajajočem dnevu vidi popotnik stvari, ki jih v neskončnem vsakdanjem hitenju in ujetosti v pasti kariere in beganja za višji življenjski standard nima časa opaziti: lepo rožo, mlado žabico, zlato klasje, zrel sadež, smejočo sončnico, zeleno barvo listov, v bršljan odeto kapelico, opojni vonj grma, odsev potujočih oblakov v mirni gladini reke … Prisluhne glasovom narave, ptičjemu petju, šumenju reke, drug drugemu in samemu sebi.

Dežela dobrega vojaka Švejka vas bo navdušila, če imate radi preprosto naravo in neizumetničenost in znate ceniti tišino in mir. Reka Thaya – Dyje je s silovito močjo tekoče vode ustvarila čudovito rečno dolino v svoji celoviti življenjski raznolikosti. Prisluhnite pesmi reke Thaye - Dyje, zvoku samotne rečne doline in tišine.
Tekst: Staša Lepej Bašelj
Avtorja fotografij: Staša Lepej Bašelj, Stane Babič