Kaj je Palau? Otočje z 250 otoki. Kje je Palau? "V riti". 1.000 kilometrov vzhodno od Filipinov.
Kako do tja? Najboljše z letalom. Brnik-Frankfurt-Tajpej-Palau. Cena 850 evrov na osebo - če imaš srečo in naletiš na zelo ugodno ponudbo. Kaj potrebujemo? Ženo, da preštudira popotniški vodnik, Tripadvisor in dva tedna dopusta.

Če je bilo čakanje na Brniku in Frankfurtu dolgočasno, je bila zadeva v Tajpeju drugačna. Sedemurni postanek sva z ženo izkoristila za hiter zajtrk, obisk najstarejšega budističnega centra v mestu, spomenik vojaškemu generalu - Chiang Kai-shek Memorial Hall - ter ogled stavbe vseh stavb, Tajpej 101 (gre za najvišjo stavbo v vzhodni Aziji, ob kateri si skorajda izpahneš vrat). Ampak ... že štiri ure pozneje je China Airlines pristal na cilju. Otok Babeldaob, največji otok Palaua, kjer naju je za doplačilo 30 ameriških dolarjev že čakal šofer hotela. Manj kot pol ure pozneje sva že spala v nadvse udobni postelji.
Naslednje jutro sva šla v akcijo. Naloga - poiskati voznika čolna, da naju odpelje na Rocky Islands. Prvi presežek potovanja. Pogled na množico nenaseljenih otokov je osupljiv že iz čolna, iz letala brez vrat pa naravnost neprecenljiv. V osrčju enega izmed otočkov se skriva eno izmed najzanimivejših svetovnih čudes. Jezero meduz. Zaplavati med več milijoni (ja, milijoni!) meduz se sliši noro, a je občutek ob dotiku prvega klobučka naravnost osupljiv. V hipu si ga namreč zaželiš za hišnega ljubljenčka. Ker nimajo sovražnika, so skoraj izgubile sposobnost ožiga, tako da ga ljudje ne čutimo. Tukaj so še meduze prijazne! No, vse pa le niso take - ženo je v morju ožgala druga vrsta meduze in po bližnjem srečanju me je pustila daleč zadaj, sama pa precej pospešeno odplavala do čolna. Toda podvodni svet otočja skriva še marsikaj drugega. Kot na primer zaliv Milky Way. Z ženo sva si naredila brezplačno masko iz belega blata, ki naj bi po tradicionalnem izročilu človeka napolnila z zdravjem. No, ja ...

Nato sva se za nekaj dni preselila na kopno ("Rocky Islands, we'll be back" (Rocy Islands, vrnila se bova). Posebno pozornost sva namenila največjemu otoku Babeldaob, kjer sva za 30 dolarjev na dan najela avto. Raziskovanje sva začela z ogledom tradicionalne hiše, imenovane "bai". Vsaka izmed njih nosi svoje poslikave, v njej pa so se v preteklosti srečevali poglavarji dežel za odločanje o pomembnih državniških stvareh. Sledil je ogled največjega slapa v Mikroneziji, do katerega vodi pešpot ob zapuščeni železnici iz druge svetovne vojne. Da tempo ne bi bil prehud, sva se sprehodila tudi po več kilometrov dolgi peščeni plaži, kjer sva s pomočjo domačina in njegove mačete pomalicala par kokosov; če bi se možaka z mačeto drugje človek prestrašil, je tukaj ravno nasprotno.

Toda pozor - Palau vendarle ni turistični kraj. Je tudi divja narava, na kar opominjajo velikanske školjke ("giant clams"), ki so skrite v morski travi in na katere si ne želiš stopiti; če temu dodamo še naplavljene meduze men-o-war (njen ožig je nadvse strupen) ter vodne kače, občutek romantičnega sprehoda kaj hitro izgine.

Posebna zanimivost Palaua je tudi upravno-predsedniška rezidenca, ki po videzu spominja na Belo hišo ali ameriški kongres. Gre za velikanski objekt, ki pa je po pričevanju domačinov skorajda nezaseden; odgovora na vprašanje, zakaj država z dvajset tisoč prebivalci potrebuje takšen kompleks, tudi oni ne poznajo.

Če se za trenutek vrnemo k naravnim lepotam Palaua, ne moremo mimo rastlinstva in živalstva. Od vsepovsod se razlegajo edinstveni zvoki ptic. Drevesa in rože. Mangrove, v katerih se skrivajo krokodili, palme, iz katerih si lahko kadar koli utrgaš kokos ali banano. Narava v svojem najpopolnejšem smislu.

Začela se je že druga polovica dopusta, ko sva zapustila najbolj turističen otok Palaua, imenovan Koror, ter se s "state boat" (najcenejši prevoz, ki pa vozi le enkrat tedensko) odpravila na otok Peleliu. Čas na ladji večina domačinov izkoristi za popivanje in kajenje marihuane, ob čemer te nenadoma obda morje oranžno-rdečkastih nasmeškov. Žvečenje oreščkov (ang. betel nut, areca nut) je tako kot v številnih državah jugovzhodne Azije tudi v Palauu pomembna tradicija. Oreščke pred uporabo zavijejo v rastlinske liste, v katere dandanes vse pogosteje dodajo tudi tobak. Ti so sicer razlog, da so ulice in pločniki mest obarvani z velikimi madeži, ki jih ne spere niti dež.

Na ladji sem izkoristil čas za obsežno fotografiranje domačinov - prav nič jih ni motilo. Tudi sicer lahko zatrdim, da tako prijaznih domačinov na popotovanjih še nisem srečal, saj iz mimoidočih avtomobilov kar naprej veselo mahajo, med pogovori pa radovedno sprašujejo, od kod prihajaš in kako, da si na velikem zemljevidu sveta našel ravno njihovo pikico.

Peleliu si je zaradi velikosti najbolje ogledati kar s kolesom. Sitno je le, če vam med vožnjo spusti zračnica, saj je na otoku skorajda nemogoče dobiti tlačilko za zrak. Če so plaže otoka zaradi tajfuna leta 2012 žal še vedno uničene, pa si je toliko bolj vredno ogledati številne stvari, ki še vedno spominjajo na drugo svetovno vojno. Veliko podzemnih jam, v katerih so bile bolnišnice, ostanki tankov, potopljena letala, ruševine vojaških objektov, še vedno minirana območja … Vse to je razlog, da si Peleliu vsako leto ogleda množica japonskih in ameriških turistov.

Žena se je odločila, da bova eno noč namesto na mehki postelji hotela ali zasebnega apartmaja prespala v šotoru na plaži enega izmed otočkov Rocky Islands. Počutila sva se kot prava Robinzona, a me je, odkrito povedano, bilo celo noč strah kot psa. Lačne podgane, praskajoči raki, ki so bili jezni, ker sva jim postavila šotor naravnost nad luknjo, džungla, oddaljena le nekaj metrov, bližina morja, po katerem bi se lahko ponoči pripeljali na pohod kdo ve kakšni nepridipravi … Vse to je bil razlog, da sem v roki celo noč stiskal svoj mali švicarski nožek. No, žena se seveda ni pustila motiti, saj je vso noč prespala kot polh.

Seveda nikakor ne morem mimo hrane ... Ta vas bo navdušila, še posebej, če ste navdušenec nad morsko hrano. Poleg tradicionalne domače kuhinje je na otočju zaznati tudi velik vpliv azijske kuhinje; na otokih Koror in Ngerekebesang je mogoče najti veliko japonskih, tajskih in indijskih restavracij. Specialiteti, ki naj bi jih poskusil vsak turist, sta juha iz sadnega netopirja (žena si je sicer zaželela te juhe, a si je po ogledu ujetega netopirčka premislila) in velika rakovica iz mangrov. Žal je vsa ta hrana kar precej draga, zato sva bila zelo vesela lokalne trgovinice z domačo kuhano hrano; od tam že navsezgodaj diši po ocvrtih piščancih in pečenih ribah. Tukaj ti kuhano hrano zapakirajo, da jo lahko odneseš na raziskovanje osamljenih otočkov. Tudi na največjem otoku Babeldaob težko najdeš kakšno restavracijo. Na otoku Koror stojita sicer tudi dva supermarketa, ki pa sta v večini napolnjena z uvoženo in precej drago hrano. Čips, konzerve, sladkarije in sladke pijače - vse to je tudi razlog, da imajo domačini kljub zdravi domači hrani v večini čezmerno težo.
Težave imajo tudi z zunanjim svetom. Tako jim Japonci in Američani prevzamejo večino projektov (pri čemer je, roko na srce, treba upoštevati, da so domačini poslovno precej nezainteresirani), motijo pa jih tudi vse številčnejši obiski kitajskih turistov. Ti veljajo za narod z nerazvito popotniško kulturo, kar se kaže v vsesplošnem odmetavanju odpadkov, hrupu in nespoštovanju naravnih lepot. Zaradi tega predsednik Palaua javno razmišlja o omejitvi števila letal iz Kitajske.

Kot zadnjo nevšečnost pa naj omenim še gradnjo novih objektov ter infrastrukture, ki je zaradi premalo turističnih zmogljivosti sicer še kako dobrodošla, a žal pogostokrat narejena v škodo narave.
Naj opis najinega potovanja končam z mešanico lepega in slabega - če se odločite za obisk Palaua, vam ne bo žal. Videli boste stvari, ki jih lahko vidite samo tu, a boste za to žal morali odšteti zajeten kupček denarja. Življenje tam in pot tja sta namreč vse prej kot poceni.

Letalski prevozniki na Palau: Delta Airlines, United Airlines, China Airlines, Asiana Airlines Korean Air, Japan Airlines.