Pred Dedkom Mrazom je bil Božiček, še pred njim pa sveti Miklavž. A pozabite na zimski kožuh: Miklavž, sveti Nikolaj, je doma z juga. Počiva v baziliki sredi Barija – potem ko so njegove posmrtne ostanke tukajšnji trgovci leta 1087 pred nosom izmaknili Benečanom v maloazijski Miri.

"Ni popolnoma jasno, ali so jih izmaknili ali kupili. Pokopali so ga na mestu zdajšnje bazilike svetega Nikolaja, kjer je takrat stala napol podrta palača bizantinskega kapetana. Najprej so uredili kripto. Bari takrat ni imel ničesar, ne pristanišča ne namestitvenih objektov, nič. Vse svoje karte je stavil na tega svetnika," je povedal Francesco Introna, zdravnik in poznavalec lika sv. Nikolaja iz Barija.

"Gre za najbolj priljubljenega svetnika na svetu, saj je svetnik tako Vzhodne kot Zahodne cerkve. Tudi naši pravoslavni bratje prihajajo molit na njegov grob. Odkar se je začela ta žalostna vojna, samo še molimo. Bratje smo in živimo v imenu svetega Nikolaja," je povedal Giovanni Distante, rektor Bazilike svetega Nikolaja v Bariju.

Doktor Introna, sicer znan medicinski sodni izvedenec, je tudi avtor rekonstrukcije Nikolajevega obraza. "Glavna značilnost svetega Nikolaja je, da obdaruje ljudi. Pristni Barijčani, kot sem tudi sam, imajo njegovo podobico v denarnici. Pravimo namreč, da tako denarnica nikoli ne bo ostala prazna."

Kulturnozgodovinske in umetniške dediščine je v Bariju na pretek. A ko gremo skozi ulice, odkrijemo še vse kaj drugega.

Barija ni brez ribjih jedi. Surove specialitete, ulovljene kako uro pred tem, lahko že zjutraj pokusite pri ribičih na Pomolu svetega Nikolaja. Toda samo nekaj zavojev je potrebnih, pa se znajdemo na Ulici nizkega oboka, kjer kraljujejo "le signore delle orecchiette".

"Kadar je toplo, je dovolj pol dneva, pa se orecchiette posušijo," je povedala testeninarka Rosa Laraspata. Koliko pa jih naredi na dan? "Pet, šest, 10, 15 kg, včasih nič … Odvisno od dneva." Pa se nikoli ne naveliča? "Zakaj le? Delo pač." Kdaj si pa vzame prosto? "Nikoli. Za božič, novo leto, epifanijo, veliki šmaren, za cvetno ali veliko nedeljo, zmeraj smo tu."

"Po navadi testenine pripravimo v pečici ali pa z ragujem iz konjskega mesa. Lahko jih naredimo z repnimi cimami ali pa s svežim paradižnikom in baziliko, kakor vam drago. Ampak najpogosteje jih naredimo v pečici," je povedala testeninarka Francesca Ratti.

Ste razumeli, kajne, da je Bari mesto skušnjav - in skušnjavcev. Tak je tudi Vito Cioce, prodajalec suhih paradižnikov: "Notri so paradižniki, pekoča paprika in česen. Ampak ne zalijemo jih z olivnim oljem, uporabiti moramo sončnično. Olivno bi paradižnike požgalo."

A Barija ni brez njegove tipične pogače, ki ji pravijo fokača (focaccia). Hoteli smo pokusiti najboljšo, pa so nas poslali k Tonyju Fioreju iz pekarne Fiore. "Testo je že vzhajano. Vzhajalo je dvakrat. Ko ga raztegnemo in potlačimo, dodamo olje. Potem se lotimo paradižnika. Potem mora fokača še pol urice vzhajati, nato pa jo porinemo v peč na 280 stopinj."

Se vam zdi podobna pici? Nikar tega ne povejte na glas. "Fokačo res pripravimo v pečici, a ji dodamo toliko olja, da jo v bistvu ocvremo."

Bari je, skratka, mesto darov. Ne po naključju, saj je vendar – Miklavževo mesto.