Bernarda Jurič je v oddaji Dobro jutro opisala svojo najnovejšo avanturo. Foto: TV Slovenija/Zajem zaslona
Bernarda Jurič je v oddaji Dobro jutro opisala svojo najnovejšo avanturo. Foto: TV Slovenija/Zajem zaslona

Na pot Alaska Divide od Anchoragea do Deadhorsa se je letos odpravilo pet tekmovalcev, nekaj se jih je tekmovanju odpovedalo že pred začetkom. A na cilj so prišli le trije, Bernarda v osmih dneh, dveh urah in 29 minutah, njen najbližji zasledovalec Reza Eshaghian je za razdaljo potreboval dva dni več, tretjeuvrščeni Andrew Shanahan pa 12 dni, 13 ur in 5 minut.

Posebnost zahtevne preizkušnje je, da morajo tekmovalci celotno pot opraviti čisto sami, brez kakršne koli pomoči – kar Bernarda dobro ve. Na potovanje se je namreč odpravila že lani in ga predčasno končala, saj so jo, kot je pojasnila v oddaji Dobro jutro, na cedilu pustile rokavice, zaradi česar je imela roke povsem otrple. Ko ji je mimoidoči ponudil, da si jih lahko ogreje v njegovem avtomobilu, je pomoč sprejela, potem pa ugotovila, da se to razume kot "nedovoljena pomoč", zaradi česar je bila lani diskvalificirana.

Letos bi napako nehote kmalu ponovila, je razkrila: "Skoraj bi se zapletla. Želela sem telefonirati. Ker je več kot 60 odstotkov Aljaske nepokrite s signalom, je logično, da moj telefon ni delal, zato sem si želela izposoditi telefon. Oziroma ne izposoditi, mi je bil celo ponujen, naj pač pokličem. Sem že vzela, sem že klicala in potem ugotovim, da je to support, pomoč, da tega ne smem." Telefon je nato lastniku še pravočasno vrnila in si sama v hudem dežju postavila šotor in se odpravila k nočitvi, je razložila.

Na poti je bila tako ves čas sama, kar bi pri marsikom vzbudilo nemalo strahu. Bernarda Jurič pa je odločena: "Na takšnih poteh te sploh ne sme biti strah, v bistvu ga moraš odmisliti. Proti koncu me je prešinilo: 'Bernarda, pa se ne zavedaš, da si ti v deželi, kjer so volkovi, kjer so medvedi, ne samo na slikah, ampak dejansko tam so, obstajajo.' Velikokrat sem kar pozabila, v kakšnem okolju se premikam." Imela je nekaj bližnjih srečanj z živalmi, a kot poudarja, divje živali nikoli niso problematične: "V avtohtonem okolju te živali nikoli ne napadajo, v bistvu napadajo živali, ki jih je pokvaril človek, civilizacija."

Kot omenjeno, je bil to za Bernardo Jurič drugi poskus prečenja Aljaske, na seznamu avantur, ki jih je že prečrtala, pa jih je še veliko. V preteklosti je tako na tekaških smučeh prečila 900 kilometrov od enega konca Finske do drugega, prekolesarila Avstralijo itd. Vsaka avantura je imela svoje izzive, razlaga – pri kolesarjenju po Avstraliji, proti sveti gori Uluru, je imela težave z vodo, saj 500 kilometrov ni bilo nikjer nobene možnosti, da bi jo dobila oz. prečistila, na nekem drugem podvigu je bila težava dihanje zaradi redkega zraka, na Aljaski pa sta ji težave predstavljala predvsem dež "in presežek blata na cesti".

Čeprav je večinoma potovala po "takšnih in drugačnih" avtocestah, te niso pokrite z asfaltom, "tako da sem se pretežno valjala po blatu". V drugem delu pa so ji težave povzročale nizke temperature, ki so padle tudi pet stopinj Celzija pod ledišče. A sta zdržala oba, tako ona kot kolo, je ponosno pudarila in dodala, da se ima za to veliko zahvaliti tudi svojim serviserjem, ki so ji odlično pripravili opremo za omenjeni izziv.

Več pa v spodnjem pogovoru Sabine Francek Ivovič z Bernardo Jurič.

Življenje piše zgodbe. Bernarda Jurič je uspešno prekolesarila 1700 km dolgo pot čez Aljasko in prva prišla na cilj.