Med tistimi, ki pozimi plavajo vse leto, tudi ko ugasnejo kamere in v bližini ni fotoobjektivov, je tudi Mirela Svetina iz Portoroža."Vse se je začelo pred leti, ko sem iskala način, kako se sprostiti. Vprašali so me, kaj me res veseli: rekla sem morje. A problem je bil, ker sem ga lahko uživala le poleti. Do takrat sem namreč plavala le, če je imelo najmanj 22 stopinj. Iskala sem rešitev, kako si podaljšati sezono. Lotila sem se postopoma: najprej sem zaplavala, ko je imelo 18, nato 16. To se mi je zdelo neverjetno. Nato sem si kupila neoprensko obleko, kar mi je psihološko pomagalo, da sem prišla do plavanja pri osmih stopinjah. Lani sem dosegla svoj rekord - plavala sem celo leto. Odkar plavam pozimi, nisem bila bolna. Imunski sistem se mi je okrepil, stres je manjši. To je verjetno povezano."

Kdaj je najtežje?
Vsakokrat, ko greš v morje, ki ima pod 15 stopinj, in se slečeš iz bunde, ko se sezuješ, ko daš nogo v morje, je izziv. Seveda si kdaj rečem, joj, kaj mi je tega treba, a nato, ko zaplavam, to izgine. Občutek na koži je čisto drugačen, telo se segreje, plavam tudi do pol ure, dokler ne čutim v rokah in prstih neprijetnega občutka. Vedno pa poslušam telo. Pozimi vedno poiščem mirno morje in tako, da ni umazano. Če je umazano, se začne boj s samim sabo: joj, je umazano, ne bom šel, grem domov. Pozimi je sicer po navadi lepo kristalno morje, tako da teh dilem ni. Včasih se zapeljem tudi do Fiese.

Ne skočite?
Ne, počasi, najprej si zmočim roke, ličnice, nato zaplavam. Nekateri pa res skočijo, jaz ne. Ko pridem v morje, menda dobim nasmeh na obrazu. Tako mi pravi moj partner, ki sem mu letos kupila neopren in zdaj plavava skupaj.

Nasvet?
Ni dobro začeti decembra kar naenkrat. Dobro je, da se, denimo, zdaj odločimo, da bomo letos po koncu poletja postopoma plavali v vedno bolj hladnem morju.