S 6,7 milijona prebivalcev, od katerih jih kar 1,5 milijona živi v favelah, in po drugi strani bliščem Ipaneme je Rio mesto nasprotij. V primerjavi z nekaterimi drugimi brazilskimi mesti, kjer so premožnejše soseske strogo ločene od revnejših, se v Riu zaradi konfiguracije terena in goste poseljenosti sloji precej bolj prepletajo. To pa prinaša tudi več nevarnosti za obiskovalce.

"Snemi vse, kar se sveti. Ne zapuščaj hotela z uhani, prstanom ... ne, tudi ure ne," mi svetuje kolega. "Ura je Casio, dobesedno nič ni vredna," mu skušam dopovedati.
"Vseeno je, njih to ne zanima," mi odvrne.

Nešteto zgodbic sem že slišala iz Brazilije, neprijetnih zgodbic znancev, ki so jih oropali, znancev, ki so imeli v obraz uperjeno pištolo. Nekateri od teh znancev so Brazilci, ki so se tako naveličali živeti v nenehnem strahu, da so se odselili in danes živijo bodisi na Portugalskem bodisi v Španiji.

Sorodna novica Revolucija na jugu Brazilije - med džunglo in urbanimi vrtovi

Prvič ko sem bila v Riu, sem si zadnji dan, ko sem imela še nekaj ur pred poletom, zaželela na Copacabano. Ker – si res bil v Riu, če nisi stopil na pesek Copacabane?

Žal tako razmišlja večina turistov, zato je ta štirikilometrski odsek ene najslovitejših plaž na svetu tudi pravi magnet za žeparje. Kolega, domačin iz Ria, je zavil z očmi, nato pa me usmeril na "Posto 6". "Sem gredo samo domačini, tako da je varno," mi je svetoval.

In tako sem se odpravila proti Copacabani, ki na tisti žgoči dan ni prav nič spominjala na istoimensko ponarodelo pesem Barryja Manilowa, v kateri se ta del Ria zdi … no, malce bolj privlačnejši. Kljub umoru in to.

"Posto 6," mi v pojoči brazilski portugalščini naznani taksist, ko se ustavi na skrajnem južnem delu obale, kjer stoji mala lokalna ribarnica z ostanki ulova dneva in kjer domačini spravljajo čolne v morje. Priletne Brazilke so se ugnezdile v svoj kotiček plaže, tik pod orjaškimi skalami, v senci tropskih dreves.

S presvetlo, od decembrskega sonca pordelo poltjo in torbo z vsemi dokumenti, kreditnimi karticami in mobilnim telefonom, mencajoč, ali zakorakati v morje ali se usesti v bližnji lokal, sem bila videti lahka tarča.

Nadaljnji dve uri sem se sprehajala gor in dol po Copacabani kot neuravnovešeni izgubljenec, preveč prestrašena od zgodbic, da bi si upala tik pred poletom tvegati in prepustiti vse svoje imetje sreči. Skratka, težko bi rekla, da sem zadnje ure v Riu pametno izkoristila.

Smrt nad Riom

Lanskega decembra sem se vrnila v to brazilsko metropolo, bolje pripravljena, bolj suverena, odločena, da svoj čas v Riu preživim plodneje. In že pristanek na enem od obeh tamkajšnjih letališč je dih jemajoč, manevriranje nad strnjenimi favelami in biserno belo plažo, med pozelenelimi vzpetinami z razgledom na kip Kristusa odrešenika in razgibano obalo.

Letališči, ki ju piloti zaradi zelo specifične, zahtevne lege sovražijo in se jima številne letalske družbe izogibajo. Naš polet iz Londona tistega dne je bil še posebej … dramatičen, saj je približno uro pred pristankom na krovu umrl eden od potnikov. To sicer posadke ni oviralo, da ne bi skoraj takoj za tem začela streči zajtrka.

"Bila bi presenečena, kako pogosto se to dejansko zgodi, samo veš ne. Za številne s srčnimi težavami je usoden pritisk," mi je pozneje povedal eden od znancev, dobro seznanjen z zakulisjem letalske industrije. Vsekakor pomirjujoč podatek.

Po dveh urah čakanja na pristajalni stezi na letališke oblasti (birokracija ne počiva niti po smrti) so potnike le izpustili iz letala na žgoče brazilsko sonce in po polurni vožnji s taksijem mimo gosto strnjenih favel in vzdolž peščenih plaž si v središču Ria.

Od Copacabane do Ipaneme

V Braziliji boš vedno imel dva tabora, privržence Sao Paula in privržence Ria. A vsaj kar se tiče privlačnosti mest, primerjave ni – Sao Paulo je velemesto, ki ga je nemogoče vzljubiti na prvi obisk, Rio pa je že zgolj s svojo lego dih jemajoč.

In, da, tisti, ki imajo malce več pod palcem, bodo Copacabano in Ipanemo verjetno najbolj cenili kot opazovalci iz vrhnjih nadstropij Copacabana Palacea, ikoničnega, najstarejšega luksuznega hotela v mestu in enega najslavnejših v Braziliji, ali pa iz med zvezdniki priljubljenega Fasana na Ipanemi, ob srkanju caipirinh ob bazenu, z razgledom na sonce, kako počasi tone za skrajno linijo oceana.

Preostali se bomo podali peš po neskončno dolgi promenadi, ki povezuje Leblon, Ipanemo in Copacabano, mimo stojnic s kokosovimi orehi in z ledom razredčenimi koktajli ter mimo prodajalcev brisač z motivi palm, Sladkornega stožca, valov in razširjenih Kristusovih rok.

Mimo skupine mladih domačinov, ki so si ob smetnjakih postavili provizorično košarkarsko igrišče, mimo utrjenega, od sonca prežganega zasvojenca s fitnesom, ki tekmuje sam s sabo pri dvigovanju na drogu, in mimo impromptu plesne skupine, ki stresa z boki ob zvokih "Beat it" Michaela Jacksona na prenosnih zvočnikih. Brazilska različica losangeleške Venice Beach.

Rio je seksi mesto, kjer domačini brez sramu postavljajo na ogled svoja telesa, ženske se v brazilkah pozibavajo na promenadi v ritmih najbližje stojnice, njihove zagorele obline, ujete v prosojne tunike in mreže, moški zgoraj brez.

Brazilska pojedina

Če vas prime lakota, skrenite s plaže v eno od lokalnih obedovalnic, kjer vas pričakajo s hišno caipirinho, ob kateri boste doživeli razsvetljenje, kako do zdaj v resnici prave caipirinhe sploh še niste pili (posežite po klasiki z agrumi ali pa po tisti s čudovitim, rahlo trpkim sadežem indijskega oreščka – caju caipirinha), nato pa vas dodatno "ubijejo" s krepkimi brazilskimi jedmi.

Kroketi, pa feijoada (brazilski pasulj) z manioko, ocvrti rakci ter kupi in kupi hrustljavo zapečenih svinjskih kosov, postreženih z rezinami limete in rožnate limone. Še več caipirinh. Toliko, da nihče ne šteje več.

Potem se lahko pomešate med razposajene množice v eni od sosesk, kot je denimo Santa Teresa, polna grafitov in prikupnih lokalov ter očarljive stare arhitekture, ali pa si Rio ogledate z višje perspektive. Sladkorni stožec (Pao de Açucar) na eni strani in kip Kristusa Odrešenika na drugi.

Obe točki sta oblegani od turistov in ponudba je temu prilagojena, ampak ljudje stojimo v vrsti tudi za manj impresivne atrakcije.

Sorodna novica Alex Atala: Kako je nekdanji panker popeljal Brazilijo v kulinarične višave

Sončni vzhod pri Kristusu

Do 38 metrov visokega kipa Kristusa s široko razprtimi rokami pelje rahlo škripajoč vlak po tirnicah z naklonom, kot bi se vzpenjali na start kitzbühelskega smuka.

Nabito poln vlakec si utira pot med bujnim rastjem, čez bananovce, tropske ovijalke in kruhovce, sem ter tja se vam odpre pogled na vse bolj oddaljeno razgibano obalo pod vami.

Po postaji vas čaka še nekaj metrov vzpona po stopnicah s pogledom na široka betonska Jezusova pleča pred vami.

Za res najboljše doživetje se je treba do sto let starega največjega kipa v art deko slogu na svetu odpraviti tik pred sončnim vzhodom.

Za tiste med nami, ki jim vstajanje ob 4. uri zjutraj predstavlja fizične muke, se bomo morali zadovoljiti z manj poduhovljenim opoldanskim izkustvom. Še vseeno je velika verjetnost, da ujamete mašo ob Odrešenikovem vznožju.

Razgled je sicer še osupljivejši s Sladkornega stožca, kamor vodi gondola z vmesnim postankom na razgledni ploščadi, kjer prodajajo vse, kar se turistom prodati da, od sladolednih lučk do obeskov za ključe, od kičastih slamnikov do nerazumljivega fotografiranja turistov pred zaslonom z umetnim ozadjem Ria.

Ampak če odmislite Disneyland in odmislite gruče turistov, je pogled na Rio dejansko dih jemajoč. Pozeleneli osamelci, okoli katerih se smukajo meglice, bleščeče bele ladje v prodirno modrih zalivih, plaže, ki jih obrobljajo, in urbana džungla, ki se skoraj organsko zliva z naravo.

Prebivalci Sao Paula prisegajo na svoje domače mesto, a v resnici težko konkurira Riu, ki je na tem, da tudi kulinarično počasi zasenči skoraj še enkrat večji brazilski finančni center.

Restavraciji, kot sta Oteque s chefom Albertom Landgrafom in Lasai z Rafo Costo Silvo, sta zdaj tisti, ki krojita vrh, medtem ko sta DOM z velikim Alexom Atalo in Mani Helene Rizzo počasi v zatonu.

In roko na srce, če imate pred seboj razgled, kot je v Riu, bodo tudi kroketi s caipirinho povsem dovolj.