Petzvezdični hoteli in elitne restavracije so nekaj podobnega mednarodnim vodam. Tukaj pravila države ne veljajo več. Krila so lahko krajša, manire drugačne, v družbi pregrešno dragega alkohola je hrana dvignjena v umetnost. V hrani sicer radi uživajo vsi, vse preostalo našteto bolj velja za tujce z Zahoda, na delu v Dohi; vsaj ob petkih pobegnejo v vsaj malo svoj svet. Jedilni list smo dobro prelistali … sledi napornejši del dneva.

Vseprisotni nakupovalni centri so odprti prav vse dni v letu in pomembni skoraj toliko kot kje drugje svetišča. Za enega izmed njih so recimo iz Evrope uvozili 600 let stare oljke, za drugega so si v Benetkah izposodili "vse".

Zadnji in najbolj bahav med vsemi je tak, kot bi ga dal zgraditi kakšen razvajeni francoski kralj. Za premožne Katarce je edino in pravo središče luksuznega sveta le Pariz. In kako ga poustvariti doma? En del posnema recimo pariško Veliko palačo. Katarci so šli tako daleč, da so Parižane vprašali, s katerim odtenkom zelene barve morajo pobarvati nosilne stebre, da bo vtis zares pariški.

Prostorne sobane so poimenovane po pariških okrožjih, najbolj zaželene mize so v majhnih, kot da bi bili v francoskih kavarnah. Za marsikoga v državi je nakupovanje edini šport, ki se ga gre, brskanje med vseprisotnimi zahodnjaškimi blagovnimi znamkami pa spoštovano preživljanje prostega časa.

Vodilo v življenju bogatih Katarcev je menda precej enostavno. Toliko denarja, kot nam ga je dal Bog, toliko ga moramo zapraviti. Ker ga je Bog tukaj dal zares veliko, to v praksi pomeni, da vsak na mesec le za luksuzne stvari zapravi skoraj 5000 ameriških dolarjev (približno 4750 evrov).

Skoraj 300 tisoč tukaj rojenih menda letno služi 400 tisoč ameriških dolarjev (približno 380.000 evrov), 9 do 10 je zaposlenih v javnih službah. Po neki raziskavi o sreči so druga najsrečnejša država na tem koncu sveta, pa čeprav se skoraj vsak drugi zakon konča z ločitvijo.

Izobraževanje in zdravstvo sta brezplačna, službe zajamčene, elektrika smešno poceni.