To pomeni, da človek torej ni vplival na genetiko in selekcijo bosanskega planinskega konja. Glede hrane je skromen, tudi močan je in čvrst, zato je najboljši tovorni konj na svetu. Zaradi teh lastnosti so ga veliko uporabljali v vojnah, tudi na Soški fronti. Zanimiv podatek je tudi ta, da je bila Krpanova kobilica, ki je tovorila sol, te pasme.

Kako in zakaj se je Anton Dolinšek odločil, da bo vzrejal te konje? "Bolj iz veselja, mogoče za prosti čas sem želel imeti 2 ali 3 konje. Ko sem jih nabavil, sem spoznal in ugotovil, da teh konjev v Bosni skorajda več ni. To me je nekako podzavestno spodbudilo, da sem začel to raziskovati in sem se dobesedno zakopal, zapičil v to. Takrat je v BiH obstajala samo ergela Borike. Potem sem jaz leta 2003 ustanovil ergelo Nevesinje, nekaj konj sem našel iz deželne vzreje, v teh odmaknjenih koncih BiH, glavni del pa izhaja iz ergele Borike". Z veliko ljubezni, truda in vloženega denarja se je število njegovih konjev povečevalo. Leta 2010 je ustanovil Mednarodno združenje rejcev bosanskih planinskih konjev.

Odnos BiH do bosanskih planinskih konj
Leta 2011 se mu je pridružil še prijatelj Enver Žiga, ki je v Visokem pri Sarajevu formiral drugo ergelo v BiH. Do takrat v sami Federaciji BiH ni bilo čiste vzreje. Tisto leto je Anton del kobilarne preselil v Slovenijo. Zanimalo nas je, ali je imel pri vzgoji in promociji podporo in pomoč iz BiH? "Glede na to, da sem videl v BiH, da ljudje, kaj šele oblast, niti novopečeni bogataši, nimajo nobenega odnosa oz. čuta do svoje materialne dediščine, ki je povezana seveda s kulturno dediščino, je bil moj cilj, da naredim nekaj na promociji, da tega konja spravim v Evropo, kjer se te zadeve drugače cenijo." Žalostno je, da za bosanskega brdskega konja najmanj naredi njegova matična država, ki bi morala, če bi bilo dovolj volje in pameti, temu biseru priskrbeti Unescovo zaščito.

Promocija pasme po Evropi
Antonu je uspelo promovirati bosanskega brdskega konja v Nemčiji, Švici, Avstriji in na Nizozemskem. Rejcev v omenjenih državah je vse več, iz dveh v letu 2003 se je njihovo število do danes povečalo na 47, konec leta 2019 pa je bilo v vseh omenjenih državah že 281 konjev. Tako zahvaljujoč Antonovemu trudu, predvsem pa veliki ljubezni do konjev, ta pasma ne sodi več v ekstremno ogroženo vrsto. Naj omenimo še to, da je Anton plačal zamrzovanje semena te pasme na ljubljanski veterinarski fakulteti.