Izkušeni alpinist in alpinistični inštruktor je bil leta 2012 član koroške odprave na 8051 metrov visoki Broad Peak. Gradišnik in še štirje člani odprave so takrat vrh dosegli brez pomoči Šerp in uporabe dodatnega kisika.

Lansko jesen je bil tudi član odprave na osemtisočak Manaslu, ki pa vrha ni dosegla. Nekdanji direktor podjetja Metal Ravne in uspešen podjetnik je v svoji alpinistični karieri opravil tudi približno 500 vzponov v Alpah, Andih, Patagoniji in Kirgiziji.

Od kod tako goreča želja po vzponu na Mount Everest, da ste si ga podarili za 60. rojstni dan?

Rojen sem bil v gorniški družini, tako da smo od malega hodili v hribe. Spomnim se, da sem za Everest prvič slišal v 4. razredu osnovne šole. Takrat sem obiskoval mladinsko planinsko šolo, in eno izmed vprašanj je bilo, katera gora je najvišja na svetu, koliko je visoka in kdo je bil prvi na njej. To je bil edini odgovor, ki se ga spomnim od takrat in ga vem še danes. Na neki način me je Everest spremljal že od takrat. Malo bolj resno pa sem začel razmišljati o njem pred dobrimi desetimi leti. Takrat smo se koroški alpinisti povzpeli na Broad Peak. To je bila lepa, sanjska odprava na osemtisočak v Pakistanu, in tam smo začeli razmišljati ter se pogovarjati tudi o Everestu. Kmalu zatem pa sem videl fotografije gneče pod vrhom Everesta in takrat sem si rekel: »Ne, tega mi pa ni treba.«

A vseeno je želja po vzponu še naprej tlela v vas.

Drži. Z Gregom Lačnom, zelo dobrim koroškim alpinistom, sem potem plezal na tehnično bolj zahtevne, manj visoke gore. Verjetno bi bilo še danes tako, če se ne bi on pred tremi leti smrtno ponesrečil. Po tistem sem razmišljal, kaj pa zdaj, in takrat je ponovno prišla na površje želja po Everestu, ki pa je tudi gora, kjer ne potrebuješ dobrega soplezalca in kamor sem se lahko odpravil tudi sam.

Je bil zato vaš vzpon na Everest posvečen tudi spomin na prijatelja?

Tudi. Na neki način me v gorah še vedno spremlja. Na Everestu pa še posebej, kajti Grega Lačen in še en koroški alpinist, Franc Oderlap, ki ga tudi ni več, sta bila na njegovem vrhu in zato sem ju tam imel pogosto v mislih.

Kdaj pa ste se odločili, da zares greste?

Želja je dozorela v lanskem letu. Seveda sem okleval, gre vendarle za relativno zahteven projekt, tudi finančno, pa me je žena Katja spodbudila. Rekla je, da kolikor me pozna, bom do smrti nezadovoljen, če tega ne bom naredil. Potem sem se lani bolj kot ne odločil, odločitev pa potrdil s prijavo na odpravo januarja letos.

Kakšen pa je postopek? Ni namreč več tako kot nekoč, ko so alpinisti odhajali na Everest z odpravami. Najvišja gora sveta je pravzaprav postala dostopna že skoraj vsakomur.

Everest je nekako bil v narekovajih dostopen vsakemu tudi že prej, vendar se je spremenila pot do tja. Včasih si lahko zaprosil za dovoljenje, ga plačal in šel. Zdaj tja ne prideš več, če se ne prijaviš s pomočjo agencij, ki organizirajo odprave. Lahko se prijaviš kot skupina, kot posameznik, uporabiš njihovo storitev in plačaš vse, od dovoljenja do vseh drugih zadev. To je postal nekakšen sistem, mimo katerega na odpravo na Everest tako rekoč ne moreš več. Od letošnjega leta celo na najbolj znane trekinge ne boš več mogel brez njihovega vodnika. Oni na ta način obiskovalcem zagotovijo varnost, svojim ljudem pa zaslužek. Mislim, da gre pri tem za obojestranski interes. Država dobi plačano dovoljenje, njihovi ljudje dobijo službe, mi pa pridemo do njihovih gora.

Na poti ste bili kar dva meseca, od začetka aprila do začetka junija. Kaj vse se je dogajalo od dneva, ko ste zapustili Slovenijo?

Prvič v življenju sem odhajal na pot sam, in to je bil kar nenavaden občutek. Na odprave sem vedno hodil s soplezalcem ali s celo ekipo. Žena Katja me je seveda pospremila in potem sem bil na letalu sam. Bil pa sem zelo osredotočen, vedel sem, kaj želim. Postanek v Katmanduju je bil zelo kratek, po dveh dneh pa sem že nadaljeval pot z manjšim letalom do Lukle in čakal na treking do baze. Tja sem hodil nekaj dni, postopno sem se s tem tudi prilagajal na višino. Deveti dan od takrat, ko sem se na Brniku poslovil, sem že bil v baznem kampu pod Everestom, na višini slabih 5400 metrov.

Pred vzponom na vrh je zelo pomembno privajanje na višino. Kako ste se vi pripravljali na ekstremno nadmorsko višino?

Želel sem se čim višje ali pa mogoče celo do vrha povzpeti brez pomoči dodatnega kisika, kar pomeni, da je aklimatizacija še toliko bolj pomembna. Zelo komercialni gosti se sicer odločijo za eno samo aklimatizacijsko rotacijsko turo, potem si oddahnejo in čakajo na vremensko okno ter se z relativno nizke višine s kisikom namenijo proti vrhu. Sam sem načrtoval tri aklimatizacijske ture, izvedel pa sem dve. Na začetku sem kar devet dni porabil v bazi in po okoliških »hribčkih«, ker se moral počakati na obred puje. Dokler lama ne opravi tega obreda, nihče ne sme na goro. Šele ko nas lama priporoči gori, bogovom na njej, lahko gremo gor. Zame pa je to pomenilo, da sem izgubil prvo rotacijo. Naredil sem dve rotaciji do tabora 2, kjer sem prespal po dve noči in se povzpel še višje, enkrat do 7100, enkrat pa do 7300 metrov. Želje, da bi tudi prespal na tej višini, žal nisem izpolnil, saj takrat tam še ni bilo šotorov, pihal pa je tudi močan veter in sem načrtovano aklimatizacijo lahko opravil samo delno. Potem pa je prišla že sredina maja, ko čakaš na tako imenovano vremensko okno in pride na vrsto glavni vzpon.

Kakšne pa so razmere v baznem taboru?

Prvič sem videl kaj takega, čeprav sem bil že večkrat na odpravah. Že lani, ko smo bili s koroško odpravo pod Manaslujem, je bilo tam pravo malo mesto šotorov. V baznem taboru pod Everestom je mogoče malo bolj prijazno, saj je ob ledeniku veliko prostora in je tabor zelo raztegnjen. Od enega konca do drugega je kar dobre pol ure hoda, zato smo bili vseeno malo bolj ločeni, malo manj nagneteni. Na razpolago smo imeli velik šotor jedilnico, vsak je imel svoj šotor in v bazi je pravzaprav kar dobro poskrbljeno za vse. A to ne spremeni tega, da je baza kar visoko in da je bilo mrzlo. Tokrat je bilo najbolj mrzlo od vseh odprav doslej. Ponoči je kar stiskalo, in če si imel v šotoru vodo ali čaj, ki ti je ostal zvečer, je bila potem zjutraj tam kocka ledu.

Kakšna je bila temperatura?

Ne vem, kakšna je bila temperatura v bazi, saj smo bolj spremljali temperaturo na gori. Na vrhu so bili v pripravljalnem obdobju vetrovi in zelo mrzlo, mrzlo pa je bilo tudi v času tako imenovanega vremenskega okna, ko je bilo vreme lepo. Temperature na vrhu so se gibale med minus 30 in 35 stopinjami, čemur je bilo treba dodati še vpliv vetra.

Kako se začne pot od baznega tabora proti vrhu?

Takoj nad baznim kampom se začne ledni slap, Khumbu icefall, ki je kar precej zloglasen, saj je zelo nevaren. Za nas alpiniste vzpon po tehnični plati ni prav težak. Navaditi se je treba na majave lestve, ki so napete čez ledne razpoke, ob pomoči vrvi je treba preplezati kak ledni serak, ampak tehnično se meni to ni zdelo prenaporno. Je pa res, da se slap lomi, premika in se pogosto zgodi tudi kakšna nesreča. Žal se je tudi letos. Nekaj dni preden sem prišel v bazo, se je podrl serak in pod seboj pokopal tri Šerpe. Trupel niso našli. Vedno, ko vstopaš v ta slap, veš, da je tu objektivna nevarnost, in poskušaš biti čez čim prej.

Do tabora 1 je zadeva objektivno nevarna, naprej do tabora 2 pa je lažje. Potem se že začne tako imenovano Lhotsejevo pobočje proti višini 7 tisoč metrov, kjer je pa tudi že bolj strmo, bolj trdo. Tam je bil v glavnem spihan vodni led vse do tabora 4, ki je zadnji tabor na višini približno 8 tisoč metrov. V aklimatizacijskem obdobju sem šel dvakrat čez ledni slap, tretjič pa že sredi maja, ko sem se odpravil na vzpon proti vrhu oziroma, kot oni rečejo, "summit push".

Letos je nepalska vlada izdala največ dovoljenje za vzpon na Everest, kar 478. Kdo so ljudje, ki se poskušajo povzpeti na vrh? So to alpinisti ali lahko pride tja vsak, ki ima dovolj denarja?

Formalno je sicer pogoj, da bi moral imeti preplezan vsaj kakšen sedemtisočak. Je pa dejstvo, da tam srečaš zelo zelo veliko ljudi, ki niso alpinisti. Med njimi je največ vzdržljivostnih športnikov, ki si zaželijo še nekega rekorda in so tehnično slabo podkovani. Za posameznike je bil že ledni slap na začetku velik izziv, nekateri so že tam obupali. Res je bilo letos izdanih največ dovoljenj za Everest in Lhotse skupaj. Lhotse je sosednja gora, z Everestom imata skupno bazo in tudi del poti je isti, kar pomeni, da je bilo v bazi ogromno ljudi. Potem pa se je začela selekcija. Nekateri pridejo do baze, nekateri do kakšnega vmesnega tabora, relativno veliko pa tudi na vrh, zato je tudi veliko nesreč. Žal je bilo letošnje leto rekordno tako po izdanih dovoljenjih kot tudi po umrlih oz. pogrešanih na Everestu.

Kako pride do odločitve, kdaj greste na vrh? Ja ta prepuščena plezalcem? Morate na vrh obvezno v spremstvu Šerp?

Datum vzpona je treba uskladiti z vodstvom v bazi oz. agencijo, saj je klientov oz. interesentov za vrh veliko. Treba je vedeti, koliko šotorov je na razpolago v posameznem višinskem taboru in koliko kisika je kje. Sam sem se sicer dogovoril, da bom poskušal čim višje plezati brez kisika. Čeprav sem kot vsi drugi moral zakupiti pet jeklenk, vsaka stane 500 dolarjev, je bilo dogovorjeno, da ga bom imel za varnost oziroma, da ga bom uporabljal le minimalno od tabora 4 naprej. Po pogovorih v bazi sem se, kljub drugačni želji, odločil tudi, da bom šel na vrh s Šerpo. V pripravljalnem obdobju mi je bil sicer malo odveč. Težko me je spremljal, bil sem hitrejši kot on, na "summit pushu" pa je zbolel in sem moral na taboru 2 en dan počakati na drugega, ki pa je bil fizično bolj močan in sva nekako bolj sodila skupaj. Med vzponom proti vrhu se je pokazalo, da je bilo prav, da sem na višini imel spremstvo, da nisem bil sam.

Verjetno se je to izkazalo za dobro tudi s psihološkega vidika?

Zgodilo se je relativno veliko nesreč, žal tudi smrtnih ali pa so bili ljudje pogrešani. Med njimi je bilo precej samohodcev, ki s seboj niso imeli Šerp. To na taki višini ni dobro. Lahko se pojavi višinska bolezen in se niti ne zavedaš, da ne razmišljaš več racionalno. Meni je Šerpa pomagal predvsem pri kisiku. Do višine 8 tisoč metrov sem plezal brez kisika, potem sem se pa odločil, da ga bom vendarle uporabil. Nikoli v življenju ga še nisem, tako da mi je pri tem pomagal Šerpa. Težave sem imel že pri nameščanju maske.

Kaj pa ste razmišljali med vzponom?

Everest sem dolgo nosil v sebi, ga načrtoval, o tem razmišljal, na posameznih samotnih treningih tudi mogoče malo meditiral, si predstavljal, kako bo tam, tako da neke stvari potem delaš dovolj ali pa precej rutinsko, vnaprej zamišljeno. Treba je vedeti, da je zelo visoko tudi vse manj kisika, glava dela bolj počasi, zato ni slabo, da imaš vnaprej zamišljene neke vedenjske vzorce, ki jih potem tam izvajaš. Prav veliko nisem razmišljal, kaj se dogaja, o nevarnostih in podobnem. Bil sem osredotočen na vzpon, na naslednjih nekaj korakov, ki jih je treba narediti, tako da misli niso begale po glavi.

Pa ste kljub temu kdaj pomislili, da vam mogoče ne bo uspelo?

Zelo dobro sem se zavedal, da je uspeh odvisen od številnih dejavnikov. Vedel sem, da moram osebne dejavnike izključiti in da se moram postaviti v prvo vrsto med tiste, ki bodo šli proti vrhu, kajti vremensko okno je lahko kratko, lahko zmanjka kisikovih bomb itd. Številni so razlogi, da lahko padeš skozi, in to je bilo prvo, kar sem imel v mislih. To se ni smelo zgoditi. Do vrha sem se pa zavedal, da bo uspeh krojilo predvsem vreme. Še ko sem bil na taboru 4 in je pihalo, sem razmišljal, ali se bo veter le umiril ali mogoče še okrepil, ker potem vprašanje, kaj bi bilo z vrhom. Do samega vrha sem se zavedal, da moram biti sam vztrajen in močan in imeti srečo, da bo vreme zdržalo.

Kako težak, kako naporen je tak vzpon?

Ocenjeval sem, da normalna smer na osemtisočak tehnično ne bi smela biti prevelik zalogaj zame, vseeno pa sem bil presenečen, ker sem bil po vrhu vendarle utrujen, da je bilo kar naporno, mogoče bolj, kot sem si prej predstavljal. Imel sem že izkušnje do 8 tisoč metrov višine, a z vsakimi stotimi metri višje je manj kisika in je bolj naporno. Bilo je še kar težko, mogoče tudi zaradi sestopa, kjer sem imel nekaj težav. Pri vzponu se imel težave s kisikovo masko, ki mi je slabo stala na obrazu. Ko se je začel dan, ko je posijalo sonce, sem si dal gor še sončna očala, ki pa so takoj zamrznila. Pri smučarskih sem imel še tehnične težave s paščkom, zato sem nekaj časa plezal brez očal. Posledica je bila snežna slepota. Ker sem malo slabše videl, sem imel težave pri sestopu, zato je bilo malo bolj naporno, kot če bi se lahko kar oddrsal ali odhitel po pobočju navzdol. To je bil še dodaten napor in bil sem kar utrujen, ko sem prišel nazaj do baznega tabora.

Kako pa je bilo na vrhu? Kakšen je občutek, ko se pred tabo odpre ves svet?

Imel sem izkušnjo z Broad Peaka, kjer sem bil na vrhu celo uro. Tam smo čakali še dva prijatelja, ki sta bila malo počasnejša, in bilo je krasno. Žal na Everestu ni bilo tako. Ko sem prišel na vrh, je bila prva misel, da sem končno na vrhu. Bilo je pa mrzlo, tudi pihalo je, kar seveda pomeni, da gor nisem bil dolgo. Nekaj fotografij, želel si bi jih narediti še več in še kaj posneti, a bilo je zelo mrzlo, tako da mogoče 10, 15 minut, pa je že sledil sestop.

V zadnjih letih so postale zelo znane, pravzaprav razvpite fotografije nepopisne gneče pred Hillaryjevo stopnjo. Ste se tudi vi znašli v takšni gneči?

Fotografije z vrha mi pokažejo, da tam nisem bil sam, a take gneče ni bilo. Imam fotografijo z južnega vrha, kjer se vidi, da je šlo pred mano kar nekaj ljudi, vendar ne, po grebenu pred Hillaryjevo stopnjo gneče ni bilo. Do tam pa sem se nekajkrat znašel v zamašku, ozkem grlu, kjer sva s Šerpo po navadi malo prehitevala in potem se je spet sprostilo. Take gneče ni bilo, verjetno tudi zaradi tega, ker je bilo letos vremensko več lepih dni. Vremensko okno je trajalo kar ves teden. Posebnost pa je bila, da je bilo sicer lepo vreme, ampak, kot že rečeno, precej mrzlo.

Vrh pa je vedno šele polovica poti. Omenili ste že, da ste imeli pri spustu nekaj težav. Je bilo težje priti nazaj v bazni tabor kot na vrh?

Res je bilo težje priti dol. Navzgor se je čas nekako ustavil. Bil sem presenečen, kako dolgo sva hodila gor. Hoditi sva začela ob 9. zvečer in trajalo je celo noč. Nekje na višini 8400 metrov je mesto, ki se imenuje Balcony. Ko se je začela prva jutranja zarja, sem tam naredil fotografijo, na vrhu pa sva bila šele nekje med 9. in 10. uro dopoldne. Čeprav je tako dolgo trajalo, pa je bil cilj jasen, korak za korakom. Vzpon vseeno ni bilo posebej naporen. Seveda je treba dihati, vsake toliko časa dihaš malo bolj. Razen pri prehitevanjih, ko se zadihaš, mi je šlo čisto v redu, vendar s tempom, ki ni bil prav hiter. Na sestopu pa sem slabo videl in mi je ostal v spominu kot bolj težak, predvsem, kjer so bila pobočja bolj strma. Ko se je bilo treba spuščati po vrvi, sem imel nekaj težav pri vrvnih manevrih. Kdaj pa kdaj sem tudi snel desno rokavico, da sem lažje napravil kak vozel in se spuščal. Zato sem tudi staknil rahle omrzline, ampak nič resnega, bolj površinsko.

Ste si oddahnili, ko ste bili spet v baznem taboru?

Pravzaprav sem si oddahnil, ko sem bil v taboru 2. Do tam so pobočja bolj strma, bolj ledena, tabor 2 je bil pa pravzaprav že nekakšna podaljšana baza, kjer smo imeli več šotorov in tudi kuharja, tako da sem se tam že počutil bolj domače oziroma bolj prijazno. Še najbolj sem si pa oddahnil, ko mi je iz baze uspelo poklicati domov, saj sem vedel, da jih doma skrbi. Sestop je bil zaradi omenjenih težav daljši in sem prišel v bazo dan pozneje, kot sem prvotno načrtoval.

Čeprav pravite, da je bil vzpon na vrh dolg, pa ste bili vendarle že v bazi med najhitrejšimi.

Res je. Bili smo po skupinah, v naši nas je bilo med 20 in 30. Srečevali smo se na skupnih obrokih v jedilnici. Šli smo tudi skupaj na hrib in primerjali svoje čase. Do tabora 3 sem bil res vedno najhitrejši, temu je treba dodati še, da sem bil tudi najstarejši. V šali sem pogosto rekel, da seveda, saj imam kar nekaj več treninga za sabo kot preostali, ker že skoraj 60 let hodim po tem svetu.

Kaj pa zdaj? Kako se počutite, ko ste dosegli nekaj, kar uspe le redkim, sploh glede na to, da ste bili ob pristopu najstarejši Slovenec doslej?

Seveda bi si želel biti najmlajši, a let se ne da zavrteti nazaj, pa jih niti ne želim. Za mano je zelo lepa življenjska in tudi gorniška pot. Čutim predvsem zadovoljstvo, da je opravljeno nekaj, kar sem dolgo nosil v sebi. Vedno sem zelo usmerjen v cilje, ki si jih postavim, in ko jih dosežem, je zadovoljstvo večje. Moram reči, da v življenju nisem puščal ciljev, ki se jih ne bi lotil in tudi dosegel, to pa je bil, vsaj kar se višine tiče, zagotovo najvišji cilj v življenju. Vesel sem pa tudi, da mi ni treba iti še enkrat, saj je bil vseeno velik zalogaj. Predvsem logistika mi ni bila všeč, veliko ljudi je moralo sodelovati, ne nazadnje je bilo tudi kar naporno, tako da fajn, da sem to naredil in da je odkljukano, da mi ni treba še enkrat.

Kateri izziv pa vas zdaj kliče?

Koroške alpiniste čaka še en velik zalogaj. Na Prevaljah občina gradi sodoben plezalni center, ki sva ga s pokojnim Gregom Lačnom dolgo načrtovala in smo si ga dolgo želeli. Predvidoma bo končan septembra. Zelo pomembno je, da ga bomo alpinisti tudi upravljali. To ne bo majhen zalogaj, in se ga zelo veselimo.