Mestece je nastalo zaradi nahajališč rude, predvsem zlata in srebra. Imenujejo ga tudi srebrno mesto ali mesto salamandra.

Že v 12. stoletju se je to območje imenovalo Terra banensium, kar pomeni zemlja rudarjev. Prvi priseljenci so bili rudarji, ki so prihajali iz Češke in Saške. Simbol mesta sta majhna kuščarja, pravzaprav martinčka. Legenda o dveh kuščarjih pripoveduje, kako je neki kravji pastir na pašniku naletel na dva kuščarja. En kuščar je bil po hrbtu posut s srebrnim prahom, drugi pa z zlatim prahom. Pastir se je pognal z njima, da bi ugotovil, kakšno čudo je to, a sta kuščarja izginila v skalno razpoko. Pastir je odvalil kamen in pod njim našel zlato in srebro. Po legendi se je takrat začelo rudarjenje v Banski Štiavnici, kuščarja pa sta se znašla na mestnem grbu.

Rudniške zaloge so se v 19. stoletju izčrpale, zadnji rudnik so v tem kraju zaprli l. 2001. Rudarstvo je zdaj del turistične ponudbe mesta. Po vsem mestu so simboli rudarstva: kipi in slike zavetnice rudarjev sv. Barbare, rudarske svetilke, prekrižana kladiva, skulpture rudarjev, rudarska orodja in drugo. V Banski Štiavnici je bila l. 1735 ustanovljena najstarejša rudarska šola v Kraljevini Ogrske. Marija Terezija jo je povzdignila l. 1762 v rudarsko fakulteto, ki je bila prva te vrste na svetu. Na akademiji so nabirali znanje številni inženirji z vse Evrope, tudi Idrijčani so bili med njimi. Pozneje so ustanovili še gozdarsko akademijo, ki se je združila z rudarsko.

Vsako leto poteka v mestu festival salamander, ki je posvečen tradiciji in folklori rudarjenja. Praznovanja se udeležijo rudarji, geologi, vrtalci nafte, tisti, ki kujejo kovance ali so kakor koli povezani z rudarjenjem. Na festival pridejo s celotne države in iz sosednjih držav. Udeleženci so oblečeni v tradicionalna rudarska oblačila in prikazujejo rudarske običaje, kulinariko, pesmi in folkloro. Osrednji lik parade je salamander – močerad. Prva generacija dijakov in študentov rudarske šole v Banski Štiavnici se je imenovala salamandri, po njih nosi festival svoje ime. Festival salamander je s svojo parado vpisan v seznam nematerialne kulturne dediščine države.

Andrej in Marina – slovaška Romeo in Julija
Poiščemo turistične informacije in povprašamo za muzej rudarstva. Na naše začudenje smo kar že tam, pravijo, da je to ta muzej in da si je mogoče ogledati tudi rov. Kupimo vstopnice (2,00 EUR na osebo), neka gospa nas odpelje v nadstropje višje. Kaj hitro ugotovimo, da nismo na kraju, ki smo si ga želele videti. To je muzej mineralov v stavbi Berggerich, ki hrani bogato zbirko mineralov z vsega sveta, a si ga ogledamo res zelo na hitro. Tisti pravi muzej rudarstva na prostem pa je nekje druge. Je pa pri tem muzeju mineralov sredi mesta vseeno en del rova, ki si ga lahko ogledamo. Pred vstopom v rudniški rov dobimo ročne svetilke, a jih ne potrebujemo, saj je rov osvetljen. Rov je dolg 75 m. No, za en rahel občutek, kako je pod zemljo, že je. Pa malo smo pogledale, če bi se na rudniških stenah še kaj zasvetlikalo, kakšen košček srebra ali zlata … Vseeno mi je žal, da si ne utegnemo ogledati še pravega rudarskega muzeja.

Banská Štiavnica pa ni le rudarsko mesto, temveč je tudi epicenter ljubezni. V tem kraju je namreč nastala zgodba o slovaških Romeu in Juliji. Glavno vlogo v tej zgodbi imata pesnik Andrej Braxatoris Sládkovič in njegova muza Marina, uradno Maria Pischlova. Andrej Braxatoris Sládkovič (1820–1872) se je rodil v revni in številni družini. L. 1838–40 je prišel v Bansko Štiavnico in dobil službo domačega učitelja v bogati rudarski družini Pischlov. Zaljubil se je v njihovo hčerko Marino Pischlovo (1820–1899), ona mu je ljubezen vračala. Bila sta vrstnika, oba stara 19 let. Ko je Andrej odšel za nekaj časa študirat v Bratislavo, sta si zaljubljenca izmenjala zaročna prstana in si pisala pisma. A ljubezen je bila brezupna in že od vsega začetka obsojena na propad. Marinina mama namreč svoji hčeri ni dovolila poroke z revnim študentom Andrejem. Starši so Marino l. 1844 poročili z bogatim svečarjem in medičarjem, postala je Maria Geržova in se preselila v drug kraj. Po poroki je Marina pomagala možu pri izdelovanju in prodaji sveč, ukvarjala se je tudi s slikanjem.

Marina, najdaljša ljubezenska pesem
V svoji silni bolečini in na čast svoje ljubezni do Marine je Andrej Sládkovič spesnil pesem Marina, ki velja za najdaljšo ljubezensko pesem 19. stol. Pesnitev ima kar 2.900 verzov. V njej pesnik opeva svojo neuslišano ljubezen do ljubljene žene in do domovine. Pesem Marina je bila prvič natisnjena l. 1846 in je prvo veliko pesniško delo, napisano po slovaški jezikovni reformi v slovaškem jeziku. Pesem Marino so kritiki sprva raztrgali, danes pa je del nacionalne slovaške književne dediščine. Slovaški učenci se Marino učijo v šolah. Po pesniku so poimenovane ulice, šole in druge ustanove, njegovo ime nosi celo kraj na zahodu države – Sládkovičovo.

Andrej Sládkovič velja za enega največjih slovaških pesnikov, bil pa je tudi publicist, kritik in prevajalec. Študiral je teologijo in bil l. 1847 posvečen v duhovnika. L. 1847 se je pesnik Andrej Sládkovič poročil z Antonio Sekovičovo v evangeličanski cerkvi v 40 km oddaljenem kraju Hronsek. Na sam poročni dan je menda potožil, kako ga boli srce, ker se poroča. Nič kaj obetaven začetek nekega zakona, če stopi ženin pred oltar s figo v žepu in s hrepenenjem po drugi ženski. V zakonu se jima je rodilo devet otrok. Štirje otroci so umrli še v času pesnikovega življenja. Žena Antonia je Andreja Sládkoviča kljub neuslišani ljubezni do Marine navdihnila, da je l. 1853 napisal svoje drugo najpomembnejše delo Detvan.

Lesena cerkev, v kateri sta se Andrej in Antonia poročila, je velika turistična znamenitost. Zgrajena je bila v 18. stoletju v skandinavskem slogu in je edina te vrste na Slovaškem ter je del svetovne dediščine Unesca.

Marina, poročena kot Maria Geržova, je preživela Sládkoviča in tudi svojega moža, vse otroke in snahe ter dva vnuka, razen sina Karola. Umrla je l. 1899 v revščini, strta od žalosti in osamljenosti. Edini preživeli sin Karol se je kmalu po njeni smrti ustrelil.

Oba, Andrej in Marina, sta pokopana na pokopališču v Banski Štiavnici.

Eden od znanih pesnikovih verzov, posvečenih Marini, je:
Lahko pozabim na tvoje ustnice,
lahko odmislim možnost, da se poročim s teboj,
lahko umrem,
ampak ne bom te prenehal ljubiti.

Na Cobissu ni podatkov, da bi bila pesnitev prevedena v slovenščino, niti na spletu ni zaznati podatkov o Andreju Sládkoviču v slovenskem jeziku.

Epicenter ljubezni, banka ljubezni in merilec ljubezni
Hiša, v kateri je Marina preživljala otroštvo in mladost, je spremenjena v muzej ljubezni, imenovan Epicenter ljubezni. V njej je razstavljena najdaljša ljubezenska pesem in predmeti, povezani z življenjem obeh ljubimcev. Imajo pa tudi edino banko ljubezni na svetu, v katero lahko moderni pari shranijo svoje ljubezenske zaobljube in si obljubijo večno zvestobo. Ta nenavadna banka ima 100.000 predalov za ljubezenska sporočila in spomine. Zaljubljenci lahko za večno shranijo spomin na svojo ljubezen tako, da deponirajo v banko ljubezni svoje fotografije, ljubezenska pisma, prstane in druge spominke. Banka deluje po istih principih kot pravi bančni sefi – je varna in zaščitena s posebnim pečatom. Samo par, ki je deponiral svoje spomine v banko, ima vstopno kodo in ve, kaj je v sefu ljubezni.

V muzeju je naprava, imenovana láskomer – merilec ljubezni. Nanjo lahko zaljubljenci izmerijo stopnjo in intenzivnost svoje ljubezni. Par se prime za roki in se poljubi, s prosto roko pa se zaljubljenca dotakneta naprave, na kateri se izpiše verz, ki prikazuje stopnjo trdnosti njunega razmerja.

V muzeju pravijo, da je njihov cilj ustvariti v Banski Štiavnici drugo Verono. V Marinini hiši se je začela legendarna ljubezenska zgodba in ta hiša je hkrati rojstni kraj enega najbolj znanih del slovaške književnosti. Julijin balkon v Veroni je fikcija, na njem ni Julija nikoli stala, nikoli živela, pa vendarle na milijone turistov dre v Verono, da bi si ogledali ta balkon. Andrej in Marina pa sta resnični osebi, v tej hiši v Banski Štiavnici je Marina dejansko živela, zato je njuna zgodba mnogo močnejša od zgodbe o Romeu in Juliji.

Banska Štiavnica naj bi po pričakovanjih tamkajšnjih turističnih delavcev postala pravi romarski kraj za ljubitelje romantike in za zaljubljence z vsega sveta. L. 2020 bo 200. obletnica rojstva Marine in za to obletnico pripravljajo nekaj prav posebnega, kar bo privabilo turiste. Na silvestrovo so lahko zaljubljenci svojo ljubezensko izjavo projicirali s svetlobnimi žarki na fasado Marinine hiše, svoje izpovedi lahko objavijo na Facebookovem profilu Epicentrum Lásky. Po mestu je označena pot ljubezni, ki vodi po krajih, ki sta jih obiskovala Andrej in Marina ali so povezani z njima (cerkev, kamor je Marina hodila k maši, pokopališče, kjer sta pokopana …). Seveda so na to temo posneli tudi film z naslovom Želite, da vaša ljubezen traja večno?

Vstopnina za muzej je 12,00 EUR. Sprejemni pult je v obliki debele knjige. Pred Marinino hišo seveda ne manjka klopca s ključavnicami zaljubljenih, na pesnikove verze pa naletimo po vsem mestu.

Unescova dediščina v Banski Štiavnici

Celo mesto Banská Štiavnica je zaradi izjemno ohranjenega srednjeveškega mestnega jedra od l. 1993 vpisano v Unescov seznam svetovne dediščine. V mestu je kar 360 različnih spomenikov visoke kulturne in zgodovinske vrednosti.

Na najvišji točki mesta stoji Stari grad iz 13. stoletja, ki je bil prvotno bazilika, potem pa so ga predelali v vojaško utrdbo in ga obdali z obzidjem. Danes je v njem muzej. Na nasprotni vzpetini stoji Novi grad, ki je iz 16. stoletja, in je prav tako preurejen v muzej. Srce mesta je Trg sv. Trojice, okrog katerega so zgoščene najlepše hiše in palače, ki so bile prvotno v lasti bogatih lastnikov rudnikov in rudarskih inženirjev. Ena najlepših stavb na tem trgu je mestna hiša, na vogalu pa je gotska cerkev sv. Katarine iz 15. stoletja. Sredi trga stoji mogočno kužno znamenje sv. Trojice, ki so ga meščani postavili v zahvalo za konec kuge, ki je opustošila mesto v 18. stoletju.
Mesto premore muzej mineralov in rudarski muzej ter številne galerije. V eni od starih hiš si je mogoče ogledati rezbarsko razstavo, imenovano Betlehem, ki prikazuje razvoj, zgodovino in tradicijo Banske Štiavnice.

V Banski Štiavnici je bil rojen Dezo Hoffman (1912–1986), ki je bil prvi uradni fotograf skupine Beatles, pa tudi drugih rockerjev, npr. Pink Floydov, Jimija Hendrixa, Rolling Stones, Franka Sinatre ...

Nekoliko zunaj mesta je Kalvarija, ki je najpomembnejša baročna Kalvarija s križevim potom v nekdanjem ogrskem kraljestvu, če ne celo v Evropi.

Banská Štiavnica je izjemno očarljivo in šarmantno mestece, v katerem turista navdahne ljubezen, početi pa ima še marsikaj drugega. Pobratena je z našim Ptujem.