Ta omogoča trgovcem dokaj konkurenčno ponudbo, še zlasti v primerjavi s sosednjima državama, Francijo na severu in Španijo na jugu. Kneževina sredi vzhodnega dela Pirenejev obsega 468 kvadratnih kilometrov gorate pokrajine, ki že stoletja predstavlja naravno in politično mejo med Španijo in Francijo.

V ozkih dolinah živi okoli 65.000 prebivalcev; med njimi je le dobrih trideset odstotkov Andorcev. Skoraj polovica je Špancev, preostali pa so Francozi in Portugalci.

Nastanek države
Po legendi mala kneževina dolguje svoj nastanek frankovskemu kralju Karlu Velikemu. Tako naj bi se zahvalil prebivalcem gostoljubnih gorskih dolin za pomoč, ki so mu jo nudili pri spopadih z Arabci. Karla Velikega se Andorci spominjajo še danes v svoji himni, ki izžareva ponos in odločnost ohraniti svojo tisočletno suverenost. Zanesljivejši podatki o nastanku Andore se navezujejo na posvetitev katedrale Seu d'Urgell leta 839, ko je bilo že zapisano, da ozemlje današnje države pripada urgelskemu grofu. Kot grofija je postalo del Španske marke, ki jo je ustanovil Karel Veliki. V začetku 11. stoletja so urgelski grofje hribovito ozemlje počasi prepustili cerkvi, pozneje pa so vso oblast nad Andoro predali urgelskemu škofu.

Zaradi pogostih spopadov z okoliškimi posestniki si je cerkev poiskala zaveznike in vojaško zaščito pri fevdalcu iz Caboeta. V naslednjih letih je ozemlje z dedovanjem dobil francoski grof Roger Bernate de Foix. Po nekaj sporih med obema vladarjema, ki sta si lastila Andoro, je vendarle prevladal razum. Konec 13. stoletja je postala Andora neodvisna kneževina pod skupno upravo urgelskega škofa in francoskih grofov iz Foixa. S sporazumom so bile opredeljene gospodarske, sodniške in vojaške pravice obeh gospodarjev. Kneževina je bila odtlej notranje samostojna, zunanje zadeve pa je urejala Francija.

Država po 2. svetovni vojni
Po drugi svetovni vojni se je Andora kljub gospodarskemu razvoju zelo počasi spreminjala. Tako so si ženske izborile volilno pravico šele pred dobrimi tridesetimi leti. Deset let pozneje sta sokneza na pobudo svojih podložnikov sestavila prvo vlado, leta 1993 pa je bila sprejeta nova ustava. Z njo je Andora dobila neposredno izvoljen parlament in popolno samostojnost tudi v zunanji politiki.

Stoletna razdvojenost med urgelskim škofom in francoskim voditeljem se še vedno opazi na vsakem koraku. Uradni jezik je sicer katalonščina, toda večini prebivalcev tudi španščina in francoščina ne delata težav. Spretni trgovci se seveda znajdejo tudi z drugimi svetovnimi jeziki. Andora ima francoske in španske šole pa tudi francosko in špansko pošto.

Uspešno gojenje in tihotapljenje tobaka
Prebivalci Andore so bili revni hribovski kmetje in kozji pastirji, vse dokler niso odkrili, da v dolinah pod dvatisočaki odlično uspeva tobak. Tega so v nahrbtnikih tihotapili v Francijo in Španijo, tako da je bila menda na tajnih mejnih prehodih v visokem Pirenejskem gorovju prava gneča. Tihotapljenje tobaka pa najbrž ni bilo razlog za sorazmerno pozno cestno povezavo Andore s svetom. Cesto so dogradili šele v tridesetih letih 20. stoletja. Na francosko stran se cesta povzpne prek 2407 metrov visokega prelaza Envalira, zato že dlje resno razmišljajo o zgraditvi predora. Cesta je za Andorce dobesedno edino okno v svet, saj železniške povezave zaradi težko dostopne lege Andora nima, prav tako pa v ozkih dolinah ni dovolj prostora za zgraditev letališča.

Strme gorske doline so skoraj brez rudnih bogastev, skope njive in pašniki pa omogočajo le skromno kmetovanje. Med pridelki je še vedno najbolj cenjen tobak, na obdelanih poljih v širših delih dolin pa najpogosteje pridelujejo krompir in pšenico. Visokogorski pašniki obsegajo več kot polovico državnega ozemlja. V poletnih mesecih tod pasejo živino tudi kmetovalci iz sosednjih držav. V Andori je le malo industrije in še ta v skupnem prihodku države skorajda ni omembe vredna. Edini večji zaslužek prinašajo le hidroelektrarne, ki Andori zagotavljajo dovolj električne energije za lastne potrebe, precej pa je tudi izvozijo v Španijo.

Po 2. svetovni vojni sta se v Andori zaradi blage davčne zakonodaje začela razvijati bančništvo in predvsem trgovina. Zdaj je nakupovalni turizem pomemben del prihodkov države, katere bruto domači proizvod je leta 2000 znašal 20.139 dolarjev na prebivalca.

Velik obisk turistov
Letno Andoro obišče kakih dvanajst milijonov turistov, med katerimi so večini cilj zgolj ugodni nakupi. Tudi do 50.000 turistov dnevno obišče domnevni nakupovalni paradiž, kar je skoraj toliko, kot ima prebivalcev vsa kneževina! Nakupov željnim obiskovalcem je na razmeroma majhnem prostoru na voljo okoli štiri tisoč raznovrstnih trgovin. Naprodaj je prav vse, od zlatnine, optičnih in tehničnih izdelkov, oblačil vseh svetovnih znamk pa do prehrambenih izdelkov z vseh koncev sveta.

Dobra smuka v Andori
Žepna kneževina je znana tudi kot smučarsko središče. Smučarska sezona traja vsaj sto petdeset dni letno, saj se sneg obdrži na visokih vrhovih vse od decembra pa do maja, po potrebi pa naravi priskočijo na pomoč tudi s snežnimi topovi. V petih smučarskih središčih je urejenih več kot sto smučarskih prog, najvišje pa sežejo kar 2800 metrov visoko. Andoro skoraj z vseh strani obkroža na desetine dvatisočakov, med katerimi je najvišji Coma Pedrosa (2946 m). Nad hojo po gorskih poteh se navdušujejo tako enodnevni izletniki kot tudi tisti, ki imajo raje daljše gorske ture.

V Andori sta dve večji dolini, ki se združita prav v prestolnici države, Andori la Velli. Večja izmed dolin je hkrati tudi glavna prometna os, ki vodi v Španijo oz. na drugi strani v Francijo. Andora la Vella (22.000 prebivalcev) je seveda največji kraj v državi, obenem pa velja za najvišje ležečo evropsko prestolnico (1029 metrov nadmorske višine). Tudi novejše hiše se večinoma lepo ujemajo v pokrajino. Pročelja hiš so delno ali v celoti obložena z značilnim sivim kamnom, iz kakršnega so bile nekoč zgrajene vse hiše v državi.