Območje, na katerem se danes nahaja južno francosko mesto Arles, je ljudi privabljalo že v starem veku, saj segajo korenine kraja daleč v 6. stoletje pred našim štetjem, ko so ga pod imenom Theline ustanovili grški kolonisti. Leta 535 so mesto osvijili Kelti ki so ga preimenovali v Arelate. V drugem stoletju pred našim štetjem, natančneje leta 123, pa so na to območje oblast razširili Rimljani, katerih pečat je mogoče občudovati vse do današnjih dni. Mesto namreč med svojimi ulicami skriva ostanke antičnega amfietatra, gledališča, nekropolo Alyscamps, Konstantinove terme in cryptoporticus.

Eno najljubših Konstantinovih mest, v katerem je nekoč stal še slavolok, obdajalo pa ga je obzidje, je imelo velik pomen v rimski provinci Gallia Narbonensis in je pokrivalo območje 99 akrov, kar je okoli 400.000 kvadratnih metrov. Tisti, ki se kljub izjemno bogatim rimskim in grškim ostankom v Provansi antike še niso naveličali, si lahko ogledajo še tamkajšnji muzej (Musée de l'Arles), ki ponuja eno najimpresivnejših zbirk rimskih sarkofagov zunaj Italije.

Romanska jasnost
V Arlesu pridejo na svoj račun tudi tisti, ki se navdušujejo nad danes čisto in asketsko, nekoč pa bogato polihromirano romansko umetnostjo. Ljubitelji srednjega veka se bodo tako zagotovo ustavili pri cekrvi St Trophime, ki je bila dokončana okoli leta 1170, kljub oddaljenosti od antike pa se v svojih oblikah še vedno dobro spominja dediščine svojih prednikov. Obiskovlace privablja predvsem s pročeljem, na katerem se od leve proti desni razteza figuralni friz, figure apostolov in svetnikov pa so ujete tudi med stebre pod njim, poseben sprehod v srednji vek pa ponuja tudi križni hodnik samostana.

Ko se nad Rono spusti noč
V stoletjih novega veka je Arles postal pomembno pristanišče ob reki Roni. Rečni promet je zamrl po prihodu železnice v 19. stoletju in tako mesto potisnil v nekašno zatišje. Prav miren ambient, ki je preplavil Arles, je v mestne ulice pripeljal slavnega nizozemskega slikarja Vincenta Van Gogha. Ta je v mesto prispel 21. februraja leta 1888, in kot se radi pohvalijo v Arlesu, je umetnik, ki ga je provansalska pokrajina povsem očarala, med bivanjem v tem mestu ustvaril okoli 300 slik in risb. Med temi je mogoče najti tudi nekaj njegovih najbolj slavnih del, kot so Nočna kavrana, Rumena soba, Zvezdnata noč nad Rono in L'Arlésienne.

Camarška tradicija bikoborbe
Danes najbrž mesto zelo dobro poznajo tisti, ki jih privlači fotografija, saj v njem vsako leto prirejajo pomembne fotografske festivale, v njegovih ulicah pa domuje tudi francoska narodna šola za fotografijo. V rimskem amfiteatru nadaljujejo tradicijo antičnih iger, na katerih so nekoči vzklikali gladiatorjem, s prirejanjem bikoborb, med katerimi si je mogoče ogledati tudi njihovo regionalno različico. V tej matadorji bika ne ubijejo, ampak skuša skupina moških iz bikovih rogov odstraniti trak, brez da bi se pri tem poškodovali.

Arležani so bili nekoč poznani po posebnem tradicionalnem oblačilu, v katerega se ob posebnih priložnostih in raznih festivalih, oblečjo še danes. Zlasti mlajše generacije pa rade poudarijo, da so v njihovem mestu posneli nekaj prizorov filma Ronin, v katerem sta med drugim igrala Robert De Niro in Jean Reno.