Auschwitz, drugo ime za isti kraj, pa v vseh zbudi podobne asociacije na grozo, genocid in holokavst. Ko so ob začetku druge svetovne vojne Nemci svoji državi priključili Poljsko, so ime tega južnopoljskega mesta v bližini Krakova iz Oswiecima spremenili v Auschwitz, kot se je imenovalo tudi koncentracijsko taborišče, ki so ga sredi leta 1940 nacisti ustanovili na obrobju mesta.

Taborišče so začeli graditi zaradi nezadostnih zmogljivosti mestnih zaporov, v katere so Nemci želeli zapreti precejšnje število krajevnega prebivalstva. Zmotno je torej prepričanje, da je bil Auschwitz ustanovljen zgolj zaradi pobijanja Judov, saj je bilo taborišče zgrajeno eno leto pred sprejetjem končne rešitve judovskega vprašanja, kot se je načrt za njihovo uničenje imenoval.

Sprva je eden izmed mnogih, a je prekosil vse
Sprva je bil na začetku Auschwitz le eno izmed taborišč, ki so jih Nemci množično odpirali vse od 30. let 20. stoletja. V začetku leta 1942 je prerasel vse in postal taborišče smrti. Najprej so vanj zapirali Poljake, med katerimi so prevladovali intelektualci, verski in politični voditelji, bogatejši in nasploh prebivalci, ki so se Nemcem zdeli nevarni ali sumljivi. Kmalu za njimi so prišli vojni zaporniki iz Sovjetske zveze, Romi in prebivalci drugih narodnosti, ki jih Nemci niso želeli imeti v tretjem rajhu, od leta 1942 pa so bili najpogostejši potniki na vlakih, ki so vozili v taborišče smrti, Judje z različnih koncev Evrope, ki so jo do takrat že zasedli Nemci.

Premajhne zmogljivosti - ni problema!
Ker tudi zmogljivosti Auschwitza, v katerem je bilo navadno zaprtih okoli 15.000 ljudi, včasih tudi več kot 20.000, kmalu niso več zadoščale, so leta 1941 začeli graditi "prizidek". Za Auschwitz II so iz tri kilometre oddaljene vasi Brzezinka izselili vse prebivalstvo, njihove hiše pa zaplenili in požgali. Tako je nastal še zmogljivejši kraj za ubijanje - taborišče Birkenau. V njem je bilo prostora za okoli 100.000 ljudi, a večina jih je prehodila le pot od končne postaje vlaka do plinskih celic. Birkenau je bil namreč kraj za množično ubijanje, kjer so tudi preizkušali in uspešno uporabljali ciklon B, s katerim so v plinskih celicah pobili na stotisoče ljudi.

Stroge kazni za sporazumevanje s taboriščniki
V okolici taborišč Auschwitz in Auschwitz II - Birkenau so ustanovili še več kot 40 t. i. delovnih taborišč, v katerih so zapornike izkoriščali kot sužnje. Taborišče smrti je bilo odrezano od sveta z žico, sporazumevanje z okoliškimi prebivalci pa je bilo strogo prepovedano in kaznovano. Že v letih 1940 in 1941 so Nemci v okolici taborišča zaplenili približno tisoč domov, prebivalstvo pa izselili. Posebno varnostno območje okoli Auschwitza in Birkenaua je zavzemalo približno 40 kvadratnih kilometrov, na njem pa so veljali posebni ukrepi.

Do poldrugega milijona žrtev
Iz taborišč se ni nikoli vrnilo med milijon sto in milijon petsto tisoč zapornikov, podatki pa so netočni, ker so Nemci ob koncu vojne mrzlično zažigali dokumente, v katerih so prej natančno popisovali žrtve. Nemci so taborišče skupaj z ujetniki, za katere so presodili, da se lahko podajo na pot, zapustili v začetku leta 1945, ko je bilo jasno, da bodo vojno izgubili, prvi pa so vanj vkorakali vojaki sovjetske vojske 27. 1. 1945. V taborišču so jih pričakali vonj po zažganih človeških telesih in živi okostnjaki, ki so jih posneli sovjetski vojaki in ki v obiskovalcih muzeja, urejenega na območju nekdanjega taborišča smrti, še vedno zbujajo ogorčenje in grozo.

Muzej brez vstopnine
Poljska vlada je dve leti po koncu 2. svetovne vojne sprejela sklep o ustanovitvi muzeja na kraju nekdanjih zločinov, od leta 1979 pa je Auschwitz, ki vključuje tudi koncentracijsko taborišče Auschwitz - Birkenau, uvrščeno na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Muzej je razen za božič, novo leto in velikončno nedeljo odprt vsak dan v letu, za vstop vanj pa ni treba plačati vstopnine. Prispevek je treba plačati le za strokovno vodenje, ki poteka v vseh svetovnih in večini slovanskih jezikov, tudi v hrvaščini, medtem ko ga v slovenščini ni. Izbirati je mogoče med malo manj kot štiriurnim, dnevnim in dvodnevnim vodenjem. Mlajšim od 14 let ogled odsvetujejo.

Pri vodnikih je še vedno mogoče čutiti bes in bolečino
Ker so vodniki strokovno zares dobro podkovani, poleg tega pa so nekateri izmed njih tudi domačini, ki vedo povedati izkušnje svojih starejših sorodnikov, se je vodenim ogledom res vredno priključiti. Čeprav so bili o dogajanju v taborišču smrti posneti že različni dokumentarni in celovečerni filmi, med drugim Schindlerjev seznam in Pianist, slike pa je mogoče videti celo v osnovnošolskih učbenikih, obiskovalca nič ne pripravi na grozljive prizore, skrite za ograjo obeh taborišč.

Ne pomaga nobena priprava
V sklopu muzeja predvajajo posnetke sovjetskih vojakov, na katerih so taboriščniki -sama kost in koža. V barakah še vedno stojijo pogradi, na katerih so se drenjali zaporniki, po stenah so obešene njihove fotografije s podatki o kraju rojstva, starosti in datumu smrti, kot so bili najdeni v nacističnih dokumentih. Med njimi je brez posebnega truda mogoče najti tudi precej Slovencev, večinoma mladih. V eni izmed večjih stavb hranijo kovčke, s katerimi so pripotovali zaporniki, ki so jih nacisti na vlak spravili z obljubo, da jih peljejo na vzhod v delovna taborišča. Med bolj grozljivimi je pogled na ogromno vitrino, v kateri so shranjeni lasje le majhnega odstotka nesrečnežev, ki so Auschwitz doživeli na lastni koži. Lase drugih zapornikov, ki so jih ob prihodu v taborišče obrili do golega, so namreč porabili večinoma za izdelavo žimnic in blazin.

Ogled muzeja, nad vhodom v katerega se pne ironični napis Arbeit macht frei (Delo osvobaja), se začne v Auschwitzu, nadaljuje pa se v Birkenauu, do koder vsako uro vozi brezplačni avtobus. Birkenau zaznamujejo še mnogo večje razsežnosti tragedije kot Auschwitz, saj je bil namenjen množičnemu čim hitrejšemu ubijanju zapornikov. Obiskovalci tako še vedno vidijo nekdanje plinske celice in na lastne oči vidijo naprave, s katerimi so trupla umrlih nalagali v ogromne peči, kjer so zažigali dokaze o nacističnih zločinih. Kot je povedala vodička, je imel zrak v okolici taborišča poseben vonj po zažganem človeškem mesu, tako množična so bila zažiganja v pečeh, v katerih ni ogenj nikoli ugasnil.

Na dovolj zaščitenih mestih pa je še vedno mogoče videti drobce pepela nesrečnikov, ki so svojo pot končali zgneteni v plinski celici. Nemcem je bilo namreč tudi strupenega plina, ki se je razvil iz ciklona B, škoda, zato so skušali v celice spraviti čim več ljudi. Včasih se je zato zgodilo, da zaradi preveč ljudi in premalo zraka plin ni deloval in ljudje so celo večkrat "čakali na smrt".

Enkrat in nikoli več?
Čeprav obisk Auschwitza ni prijetna izkušnja, na prizore in občutke pa ni mogoče biti pripravljen, je pogosto na programu obiskovalcev, ki se podajo v Krakov ali okolico. Tudi 60 let po koncu 2. svetovne vojne ga vsako leto obišče več kot pol milijona ljudi, od tega je približno pol mladih Poljakov. Od ustanovitve je bilo v njem nad krutostjo, ki jo je sposoben človek, pretresenih že več kot 25 milijonov ljudi iz več kot 100 držav, med tujci pa prevladujejo Američani, Nemci, Britanci, Francozi, Italijani in Izraelci. Pa so impresivne številke, ki govorijo o zanimanju za ta temni del človeške zgodovine, dovolj, da se ne bo ponovila?