Ko pa pomislimo, kaj še vemo o njih, se nas najbrž večina znajde v zadregi. Še celo v uglednih svetovnih atlasih, kakršna sta Timesov in De Agostinijev, jih ne najdemo na običajnih obrobnih mestih, kjer v podrobnejših merilih predstavijo posamezna otočja ali otoke.

Azori sestavljajo najbolj severozahodni del Makaronezije. Ime so dobili po kanji, ptici ujedi. Sestavlja jih devet večjih, naseljenih otokov ter več manjših otočkov in čeri. Od evropske celine so oddaljeni okrog 1.500 kilometrov in od severnoameriške 3.900 kilometrov. Skupna površina otokov 2.333 kvadratnih kilometrov, kar pomeni 2,5 odstotka ozemlja Portugalske. Ognjenik Pico je z 2351 metri tudi najvišji vrh v državi. Tik pod njegovim vrhom je manjša kaldera z obsegom 500 in globino 30 metrov, nad katero se vršni stožec dviga 80 metrov visoko.

Vsi otoki so vulkanskega izvora, nastali po izbruhih ognjenikov na Srednjeatlantskem hrbtu ali v njegovi neposredni bližini. Vzhodna in osrednja skupina sta na samem hrbtu, zahodna otoka Flores in Corvo pa sta geološko že del ameriške celine, saj sta nastala na vzhodnem obrobju Severnoameriške plošče.

Za Azore so značilni postvulkanski pojavi: vrelci vodne pare, žvepleni vrelci, blatni vrelci, majhni gejzirji in izviri tople ali vroče vode. Na območju kraja Furnas (portugalsko Žveplo) na vzhodu največjega otoka Sao Miguela je kar 22 termalnih vrelcev.

Podnebno so Azori na stičišču subtropskega in zmerno toplega pasu. Zaradi lege sredi oceana imajo oceansko podnebje s skromnimi temperaturnimi nihanji čez leto ter med dnevom in nočjo. Razmeroma visoke temperature jim zagotavlja Azorski tok, del toplega Zalivskega toka, ki prečka Atlantik od Karibov proti zahodni Evropi. Najbolj hladen mesec je zaradi toplotnega zadržka oceanske vode februar, ko je srednja mesečna temperatura zraka 14 stopinj Celzija. Najbolj vroč je avgust, ko je temperaturni povpreček 22 stopinj.

Značilna je stalno visoka zračna vlažnost, ki se povečuje z nadmorsko višino. Količina padavin se povečuje od vzhoda proti zahodu. V nižjih predelih pade do 1.000 milimetrov dežja letno, v hribovju pa se višina padavin povzpne na 2.000 milimetrov.

Značilno naravno rastje nižjih predelov je zimzeleni listnati gozd, kjer prevladuje lovor s primesjo hrasta in javorja, imenovan laurisilva. V višjih legah sta značilna brin in drevesasta resa, ki z naraščanjem nadmorske višine postaja grmičevnata.

Po oceni za leto 1994 je na Azorih živelo okrog 240.500 ljudi. Med posameznimi otoki je dobro organiziran letalski promet, ki ga upravlja azorska letalska družba Sata. Mednarodna letališča so na Sao Miguelu, Terceiri in Faialu.

Azori so z ustavo iz leta 1976 dobili široko avtonomijo z lastnima parlamentom in vlado. Regionalna vlada ima sedež v Ponti Delgadi, upravnem središču s 45.000 prebivalci na Sao Miguelu, regionalna skupščina pa zaseda v Horti na Faialu.

Prej neposeljene Azore so menda poznali že v 14. stoletju. Z gotovostjo je izpričano njihovo odkritje leta 1427, ko je na Santi Marii pristal portugalski pomorščak Diogo de Silves. Otoke so kmalu začeli naseljevati priseljenci iz različnih predelov Portugalske, zlasti na osrednje otoke se je doselilo precej Flamcev, na Sao Miguel pa nekaj Bretoncev iz zdajšnje Francije.

Še vedno je prevladujoča gospodarska dejavnost kmetijstvo, ki je po svoji sestavi razmeroma pestro. Ob koncu 19. stoletja je zaživelo z uvajanjem tobaka, sladkorne pese, cikorije, čaja in ananasa, ki so skupaj z že prej uveljavljenima krompirjem in pasijonko temelj živilske in predelovalne industrije, osredotočene na Sao Miguelu.

Na njem so tudi edini nasadi čaja v Evropi. Z njegovim pridelovanjem se ukvarjajo le še na enem posestvu na severu otoka, še v letih po 2. svetovni vojni pa je bilo kar 16 tovrstnih obratov. Prenizke zunanje temperature zahtevajo pridelovanje ananasa izključno v rastlinjakih. Vinogradi so urejeni v značilnih parcelah skromnih dimenzij, imenovanih curraletas.

Z vstopom Portugalske v Evropsko zvezo se je okrepila vloga živinoreje, zlasti mlečne govedoreje. Pašniki so marsikje tudi neposredno ob obali, povsem pa prevladajo v nadmorski višini med 200 in 500 metrov. Večinoma jih sestavljajo zaprte čredinke, ki jih razmejujejo živice iz modro in belo cvetočih hortenzij ter ograde iz otrebljenega kamenja. Po ocenah naj bi na vseh azorskih otokih redili kar okrog 800.000 govedi.