Merijo 5.014 kvadratnih kilometrov, na katerih živi dobrih 700.000 prebivalcev, od tega skoraj 600.000 na Majorki.

Od celinske Španije so oddaljeni med 93 in 185 km. Upravno so del španske federacije in so ena izmed 17 avtonomnih pokrajin.

Baleari imajo razgibano zgodovino in predstavljajo stičišče različnih civilizacij, ki so se (podobno kot na drugih sredozemskih otokih) stapljale. Tako najdemo na Majorki redke sledove iz prazgodovinske in bronaste dobe (talajotska kultura); Feničani in Grki so zgradili manjše kolonije in emporije.

Pestra zgodovina otokov
Rimljani so Majorko zavzeli leta 123 pred našim štetjem, ustanovili mesto Palma in dali Majorki kulturni pečat. Vandali so jih pustošili, Mavri pa so jim vtisnili svojevrsten pečat med letoma 903 in 1229, saj je bila tedaj Mayurga (Palma de Mallorca) pomembno mesto s 25.000 prebivalci. Zgradili so sistem vodnjakov in uvajali namakalno poljedelstvo. V srednjem veku so bili Baleari povsem odvisni od Barcelone (prevzeli so katalonščino).

V času zlate dobe v 14. stoletju so bili strateško pomembni za Španijo. Palma se je razvila v pomembno sredozemsko trgovsko središče, dobila je novo pristanišče, gotsko stolnico in grad. Zaradi premaknitve težišča med odkrivanjem Novega sveta na obale Atlantika je konec 16. stoletja za Baleare nastopilo obdobje nazadovanja.

Zaradi dolge obalne črte in bogastva je bila Majorka stalna tarča gusarjev, ki so motili obalno trgovanje, ribištvo in poljedelstvo. Zato je po vseh otokih veliko utrjenih cerkva, hiš in stražnih stolpov. Mesta in vasi so zaradi varnosti pred gusarskimi napadi raje gradili v notranjosti kot ob obali. Zadnjo, turistično invazijo otoki doživljajo od druge polovice 20. stoletja naprej.