Ironično, vzdevek Benetk je La Serenissima, spokojna. Danes je z orjaškimi križarkami in bučnimi, nemalokrat neolikanimi enodnevnimi turisti, ki v mestno blagajno kaj dosti ne prispevajo, vse prej kot to. Svoj čas, takrat, ko je v Harry's baru bellini srkal Ernest Hemingway, v palači Gritti pa prenočeval Orson Welles, so bili obiskovalci Benetk večinoma intelektualci, pisatelji in umetniki. Te dni pa lokalne medije polnijo incidenti "nečloveško" pijanih turistov na fantovščinah.

Izseljevanje in množični turizem že leta povzročata zaskrbljenost med Benečani. Toda kot piše Guardian, se to poletje kritična točka, ki bi za mesto pomenila kapljo čez rob, zdi blizu. Ta mesec so se Benečani znova zbrali na protestnem shodu. Okoli 2.000 prebivalcev je protestiralo proti turistični industriji, ki jim niža kakovost življenja, povzroča škodo okolju in odganja iz mesta lokalno prebivalstvo - tega je samo še 55.000, kar je trikrat manj kot po drugi svetovni vojni.

Vsako leto mesto zapusti okoli 2.000 domačinov. "Če bo šlo tako naprej, bodo v nekaj letih Benetke poseljevali samo še turisti. To bi bila družbena, antropološka in zgodovinska katastrofa," za britanski časnik razlaga Carlo Beltrame, eden izmed organizatorjev protestnega shoda in družboslovni raziskovalec na beneški univerzi Ca’ Foscari.

55.000 domačinov, 28 milijonov turistov
Benečane - ponosne in svojeglave - na sodobnih turistih razburja praktično vse - od t. i. selfie palic, s katerimi se fotografirajo, do glasnih kovčkov na kolesih, ki jih prevažajo po srednjeveških ulicah, od njihovega malicanja na beneških mostovih, do njihove ignorance do kulturne dediščine. Z 28 milijoni turistov letno se zdi, da so Benetke presegle svoj maksimum.

Kar sicer ne pomeni, da se ne da več doživeti pristnih Benetk - izven "bermudskega trikotnika" Trg svetega Marka-Rialto-Academia so soseske s popolnoma mirnimi, praznimi uličicami in kanali, bari, v katere zahajajo samo domačini, in niti enega izveska "tourist menu". Ena od takih sosesk je Canareggio, kjer je bil rojen in kjer živi Luciano Bortot.

"Sprašujete me, kako je živeti s tem sranjem? Včasih je bilo čudovito, imeli smo veliko umetnikov ... težava zdaj je masovni turizem, ljudje, ki pridejo sem za samo nekaj ur in vidijo nič - tudi za njih so Benetke nočna mora," se jezi Bortot in pri tem izpostavlja orjaške križarke, s katerih se na en dan vsuje v slikovito mesto tudi do 44.000 turistov.

Za razliko od turistov, ki pridejo v Benetke za dlje časa, ti potniki v mestu preživijo malo časa, razen za en espresso in en spominek pa ne zapravijo nič. Beneške oblasti se že leta trudijo križarke speljati v mesto po daljši poti in sprostiti zgodovinski kanal Giudecca, razmišljajo pa tudi o omejeni dnevni kvoti turistov, kar se domačinom zdi nujno.

Težava je tudi porast penzionov in hotelčkov, zaradi katerih je za domačine praktično nemogoče najti stanovanje za najem.

"Ostajam!"
Na nedavnem shodu so protestniki nosili table "Ne boste me prepodili" in "Ostajam!". A niso optimistični glede prihodnosti. Benečani so se zanašali na Unesco, da bo poslal močen signal oblastem in uresničil grožnjo, da umesti Benetke na svoj seznam ogrožene svetovne dediščine, a je organizacija namesto tega mestu odobrila še leto dni, da pripravi ukrepe za zaščito spomenikov in okolja.

Bortot spričo vsega zavistno pogleduje proti sosednji polavtonomni pokrajini Trentinsko - Zgornje Poadižje, ki je bila do konca prve svetovne vojne del Avstrije. Meni, da odgovor na beneške tegobe leži v pokrajini Benečija (Veneto), eni najbogatejših italijanskih pokrajin, katere prebivalci si prizadevajo za delno ali popolno neodvisnost od Rima. Nezavezujoč referendum na to vprašanje bodo izvedli oktobra. "Benetke bi bile bolje upravljane v beneških, ne pa rimskih rokah," pravi Bortot. "Če bi imeli uradni referendum, bi Benečija nedvomno glasovala za odcepitev."