Za nekatere obet modernega Beograda in preporoda prestolnice, za druge zanesljiva izguba identitete mesta, ki si ga številni pač ne predstavljajo kot balkansko različico brezdušnih emiratskih mest. Ampak prav to je vizija zasebne investicijske družbe Eagle Hills s sedežem v Združenih arabskih emiratih, ki namerava poleti začeti spreminjati neugledno nabrežje, polno grmovja in propadajočih čolnov, v ultramoderno središče s stolpnicami in nakupovalnimi središči.

"Ta projekt pomeni novo rojstvo Srbije. Beograd bo postal regionalni center, Srbija pa država, ki bo privlačila največje število turistov in vlagateljev v regiji. Zgradili bomo nekaj, na kar bo Srbija lahko ponosna. Ta projekt bo prinesel napredek za vso državo, pospešil bo našo industrijo, turizem, predvsem pa beograjsko industrijo," je ob razkritju projekta dejal Vučić.

A projekt Belgrade Waterfront (beograjsko nabrežje, op. a.), ki ga financirajo prav zalivske države, naj bi po mnenju kritikov ne samo za vedno spremenil videz srbske prestolnice, ampak tudi njen karakter.

Podporniki projekt pozdravljajo kot krono nepričakovanega, a plodnega zavezništva med Srbijo in Združenimi arabskimi emirati, ki se razteza od obrambnih in agrikulturnih poslov do poceni financiranja. Eagle Hills namerava v projekt vložiti najmanj tri milijarde evrov, zgraditi pa 5.700 stanovanj, 2.200 hotelskih sob, poslovne pisarne za 12.700 ljudi, modernistični 200-metrski stolp in prostrano nakupovalno središče na 1,8 milijona kvadratnih metrih ob Savi.

Arabci prvič v Srbiji
Gre za sploh prvi izlet v srednjo in Vzhodno Evropo za Eagle Hills in Mohameda Alabarja, emiratskega nepremičninskega tajkuna, ki stoji za najvišjo stavbo na svetu, dubajsko Burdž Kalifo.

Podporniki in nepremičninski strokovnjaki trdijo, da bo "spektakularni" projekt ustvaril na tisoče delovnih mest, rešil hudo pomanjkanje pisarniških in trgovskih poslopij v središču Beograda ter trdno postavil mesto na vlagateljski zemljevid Vzhodne Evrope. Nasprotniki po drugi strani za Belgrade Waterfront pravijo, da je popolna norost, brezdušni in elitistični grad v oblakih, zamišljen brez posvetovanja z javnostjo in neskladen s podobo stoletja starega mesta, ki vsako leto privablja številne obiskovalce, v veliki meri prav zaradi svoje - duše.

Aktivisti zgroženi
"Meni se to še vedno zdi povsem neresnično," zmajuje z glavo Dejan Ubović, ustanovitelj KC Grada, kulturnega centra v Savamali, ki je s svojimi grafiti in boemskim vzdušjem postala meka za turiste in umetnike, leži pa prav na robu načrtovanega nabrežja. "Noben normalen človek ne bi nasprotoval napredku, ampak ta megalomanskost ima zelo malo skupnega s povprečnim Beograjčanom."

Aktiviste, ki se bojijo tako za Savamalo kot tudi za mesto samo, čaka hud boj, če želijo onemogočiti projekt, ki bo najverjetneje zaznamoval vladavino premierja Vučića - pa naj si bo v dobrem ali slabem. Vučić se sicer s svojo rahlo nacionalistično, a še vseeno prozahodno držo oblasti trdno drži, številni pa se sprašujejo, kako mu je sploh uspelo pridobiti tako odmevni projekt. "V celotni srednji in Vzhodni Evropi še nismo bili priča takšnemu projektu. Srbija je prva, ki ji je uspelo pridobiti zalivske vlagatelje, in mislim, da se ljudje sprašujejo, zakaj," razlaga za Reuters Andrew Peirson iz nepremičninske svetovalne družbe Jones Lang LaSalle.

Odgovor na to morda delno leži v srbskih EU-ambicijah. Projekt daje ZAE v naslednjem desetletju pomembno prednost v državi, ki se ji obeta članstvo v EU-ju, največjem trgu na svetu. Hkrati se z zgodnjim prihodom Arabci lahko tako ognejo strogim evropskim pravilom, transparentnosti in regulaciji, ki jih zahtevajo vse članice Unije, v Srbiji pa se jih da lažje zaobiti.

Etihad vlaga v Srbijo
Prvo sodelovanje med Srbijo in ZAE je bila sicer 40 milijonov dolarjev vredna naložba letalske družbe Etihad iz Abu Dabija v srbskega letalskega prevoznika Air Serbia. Kmalu so sledili še drugi posli.

Beograjski župan Siniša Mali, Vučićev zaveznik, projekt zagovarja in pravi, da bodo imela od njega korist tudi lokalna gradbena podjetja, s tem pa bo anemično gospodarstvo dobilo prepotreben zagon. Mali nasprotnike projekta zavrača kot "plačane kritike". "Mar si želijo na stotine podrtij in kolib, ljudi, ki spijo na zapuščenih vagonih? Si mar ne želijo vlagatelja, ki bi prišel, vložil na milijarde evrov, zaposlil lokalno gradbeno industrijo in zaposlil 20.000 ljudi?" se sprašuje župan.

Peirson sicer meni, da čaka Beograd še veliko dela, preden lahko pričakuje dolge vrste vlagateljev. "To mesto potrebuje vse ... Lahko pripravite vlado do tega, da odleti v Palo Alto, se sreča z Googlom in Facebookom ter jim dopove, da preselijo osebje v Srbijo, a kaj, ko tu ni nobenih poslovnih stavb."

20-letna gradnja
Nasprotniki po drugi strani dvomijo o potencialu takega projekta v državi, kjer je petina delovne sile brezposelna, povprečna mesečna plača pa znaša 350 evrov. Državi preti že drugo leto recesije zapored, Vučić pa se še kar spopada z napihnjenim in dragim javnim sektorjem. "Nobenega dvoma ni, da mora Beograd razviti nabrežje. A ključno vprašanje, ko vidiš te načrte, je, kako dolgo bo trajalo, da se razvije. Ker bodo morali slediti povpraševanjem trga, ne pa, da stvar pozidajo, potem pa pričakujejo, da bo povpraševanje kar prišlo," razmišlja Peirson.

Po Malijevih napovedih naj bi gradnja trajala tudi do 20 let, odvisno od stanja trga. Srbija bo plačala za nadgradnjo infrastrukture zunaj meja projekta, kar naj bi državo po ocenah župana stalo 300 milijonov evrov - kritiki menijo, da bo cena precej višja. Puristi, kot je nekdanji glavni arhitekt Beograda Đorđe Bobić, pa se bojijo predvsem za "zblojeno" arhitekturno dediščino mesta. "Beograd bo moral sramežljivo kukati izza kupa nesmiselnih, agresivno nametanih stolpnic," meni Bobić.

Bobić je še mil z besedami. Večina Beograjčanov projekt naravnost sovraži. Kar je, kot izpostavlja The Atlantic, za državo, kjer se toliko prebivalcev bori z brezposelnostjo, morda kar malce presenetljivo. A Beograjčani so načelni ljudje in skeptični do projektov, ki se jih njihova vlada loteva na precej netransparenten način.

Večina jih dvomi, da si bo sploh kdo izmed njih lahko privoščil stanovanja v "dubajskem Beogradu", izpostavljajo, da je bilo vse skupaj izpeljano brez posluha do Beograjčanov, celo brez poznavanja terena. Srbski arhitekti se nad projektom zgražajo in ga označujejo za neokusno skrpucalo, izključevalno in klišejsko, (upravičeno) pa jim gre v nos tudi, da sploh ni bilo razpisa ali selekcijskega postopka za projekt, ampak je bil, preprosto - kupljen.