Med bivanjem v Parizu sem nameravala obiskati veliko mest, ki so blizu prestolnice, in tako res izkoristiti čas. A kaj, ko je vedno nekaj prišlo vmes, tako da imam še velik dolg, če pogledam svoj načrt. Toda nekaj kljukic na njem je narejenih, najbolj velika pa je tista, ki leži poleg St. Mala.

"Operacija St. Malo"
Kljub nasprotnim pričakovanjem je najetje avtomobila v Parizu res mačji kašelj. Mogoče je k temu, da nikjer ni nihče niti malo kompliciral, pripomoglo tudi dejstvo, da smo se za "operacijo" odločile štiri punce. A kaj, ko znajo Francozi stvari zakomplicirati tudi takrat, ko najmanj pričakuješ. K sreči se je vse izšlo kot po maslu, in že smo drvele na pot proti severu. Prva postaja je bil Mont St. Michel, prelepo mestece na hribu, obdano z morjem, ki pa je bilo, vsaj za moj okus, kar preveč polno turistov. O tem raje kdaj drugič. Naše popotovanje se je prvi dan končalo z iskanjem prenočišča, ki smo ga našle na poti do St. Mala. Kar tako, ob cesti, le nekaj kilometrov proč od znamenitega samostana, smo zagledale napis "auberge de jeunesse", in ker je bila cena sprejemljiva, nas pa je bilo malce strah, da prenočišča ne bomo dobile, smo zgrabile ponujeno možnost in se nastanile. Ker pa je bilo še dokaj zgodaj, smo se odločile za večerni ogled St. Mala.

St. Malo: pristanišče in letovišče
Mesto leži na levem bregu estuarija reke Rance, tik ob njenem ustju. Je najpomembnejše pristanišče severne Bretanije in priljubljeno letovišče v poletnem času, četudi ves čas pihlja. V mestu živi 50.000 stalnih prebivalcev, toda v poletnem času se število mimogrede povzpne na 200.000.

Četudi je od našega izleta minilo že pol leta, imam pred očmi natančno sliko mesteca, ko sem ga zagledala prvič. V zavetju morja je v junijskem soncu ležalo mestece, obdano s čudovitim obzidjem. Široka obala je bila polna lesenih grčavih preprek, ki varujejo morje pred obalo, pred njimi pa je bil širok pas mivke, ki je kar vabil, da se golih nog sprehodimo po njem.

Zelo velik razpon plimovanja
Počasen sprehod ob obali je bil kot balzam za dušo, nadaljevale pa smo ga po obzidju, ki ima ponekod prehod na strehe, kjer se lahko zlekneš in gledaš sončni zahod. Za St. Malo je značilen tudi zelo velik razpon plimovanja, saj je včasih, predvsem spomladi, visoko tudi več kot 15 metrov in morje se tedaj razlije prek nasipov. V mestu je veliko število restavracij, ki so v času našega obiska še precej samevale, zagotovo pa so bile že nekaj tednov pozneje, ko se je število poletnih obiskovalcev povečalo, polno oblegane. V našem vodniku je bila posebej omenjena restavracija, ki naj bi imela najboljše palačinke daleč naokoli. In če je bilo povsod polno praznih miz, je bila tam velika gneča, in prijazen gospod nam je povedal, da je bolje, da se vrnemo čez nekaj časa. Kljub lakoti smo vztrajale, za dobre palačinke je pač treba malo potrpeti, in ko smo se, zadovoljne zaradi odličnega obeda, vračale nazaj v hostel, smo se vse strinjale: St. Malo je res očarljivo mesto!

Ksenja Tratnik