Ne marajo pa njene arhitekture, ki je nastala pred desetletji, ko je bil na oblasti Ceausescu. Zato konce tedna, če si to lahko privoščijo, preživijo v gorah ali na morju, teden pa v Bukarešti. Vsaj tako je videti po smeri gostega prometa na začetku in koncu tedna.

Takrat se stare dacie in najnovejši avtomobili valijo iz mesta in v nedeljo nazaj. In potem jih je spet nemogoče parkirati v mestu. V Bukarešti ni parkirišč. Prav tako ni kazni za napačno parkiranje. Tam sploh ni napačnega parkiranja!

Mesto je glasno. Najpogostejši je zvok gradnje. Povsod gradijo ali obnavljajo. Pogost je tudi zvok avtomobilskih alarmov, saj je velikokrat nemogoče mimo parkiranega avtomobila, ne da bi se ga dotaknil. Pa se ga raje ne bi, ker avtomobili niso čisti.

Mesto nasprotij
Bukarešta je polna velikih nasprotij. Poleg čudovito obnovljene vile je napol podrta hiša. Prva vrsta hiš na bulevarju Unirii so lepe stanovanjske hiše, takoj za njimi so revni približki hiš in neasfaltirane ceste. In povsod je polno potepuških psov. Hranijo jih vsi, ker vsi Romuni mečejo stran ogromne količine hrane. Pravijo, da je to odziv na veliko revščino, v kateri so živeli. Potepuških psov to ne moti. Med mojim obiskom Bukarešte naj bi psi napadli japonskega državljana, ki naj bi zaradi tega umrl. Pozneje se je izkazalo, da je umrl zaradi infarkta.

Romunija ima drugo največjo zgradbo na svetu, nekdanjo Palačo ljudstva, zdaj Palačo parlamenta, ulice in ceste so široke, povsod ropotajo gradbeni stroji ali se oglašajo avtomobili. Eni imajo vse, drugi skoraj nič, vsi pa so še vedno videti veseli, četudi ni vse tako, kot si želijo.

R. D.