Nekaj časa so celo sanjali, da bi zgradili »bavarske Firence«, kasneje pa so se odločili, da zgradijo prestolnico, ki jo bodo zaznamovale stavbe v neoklasicističnem slogu. V obdobju vladavine Ludvika I. so tako zgradili večino najbolj imenitnih stavb, ki še danes prevladujejo v mestnem jedru. Morda najbolj prepoznavna arhitekturna posebnost Münchna pa je bila zgrajena med letoma 1867 in 1909. To je nova mestna hiša. Stavbi nihče ne more očitati pomanjkanja monumentalnosti, vendar so si Münchenčani ravno zaradi sklepa, da v mesto proti koncu 19. stoletja vnesejo "plagiat" gotike, med bolj kritičnimi poznavalci in ljubitelji arhitekture še enkrat zagotovili sloves ljudi s slabim okusom.

Kič, ki je vreden ogleda
Ta sloves še utrjuje nekaj zares zelo kičastih cerkev, ki pa si jih je vseeno vredno ogledati. Po kriteriju živopisnosti med njimi zagotovo vodi tako imenovana Asamkirche. "Poljudnega" imena ni dobila po katerem izmed svetnikov - cerkev je posvečena svetemu Janezu Nepomuku -, ampak po bratih Egidu Quirinu in Cosmasu Damianu Asamu, ki sta si želela omisliti zasebno cerkev. Čeprav sta slovela kot ugledna arhitekta, kiparja in slikarja, so se Münchenčani uprli njunemu načrtu in so postavitev cerkve v nabuhlem rokokojevskem slogu dovolili šele, ko sta brata privolila, da bodo cerkev smeli obiskovati tudi drugi verniki. Posebej ob ogledu interierja cerkev moramo priznati, da arhitekta in umetniki, ki so krasili Asamovo cerkev, niso "vrgli stran" niti koščka prostora. Zdi se, da je s štukaturami, kipi in poslikavami zapolnjena zares celotna notranjost. Bežen pogled na slednjo je očarljiv, že podrobnejša "preiskava" pa vam lahko zaradi hitre identifikacije prevelikega množice okrasov cerkev hitro priskuti.

Precej drugačna je münchenska katedrala oziroma Marijina cerkev (Frauenkirche). Opečnata stavba je zares največja cerkev v mestu, arhitekturno pa ni prav izjemna. Prvotni načrti so predvidevali postavitev mogočne cerkve v poznogotskem slogu, katere veličastna lepota naj bi se zmogla primerjati z lepoto znamenite katedrale v Kölnu. Zaradi pomanjkanja pa nikoli niso zgradili visokih gotskih stolpov gotsko zasnovo pa so nekoliko preuredili v renesansi ko so objektu dodali tudi stolpa s čebulastima vrhovoma.

Največja renesančna cerkev severno od Alp
Med številnimi cerkvami, zaradi katerih so München nekoč imenovali tudi nemški Rim, velja poudariti še cerkev svetega Mihaela (Michaelskirche), ki je največja renesančna cerkev severno od Alp. Med letoma 1583 in 1897 zgrajena cerkev je bila glavno duhovno središče protireformacije. Med münchenskimi cerkvami Mihaelova cerkev izstopa predvsem zaradi zanimivega pročelja. Tega namreč krasijo kipi članov bavarske kraljeve dinastije Wittelsbach ter velik bronasti kip alegorije boja med vero in zlom. Skulptura, pri kateri vero predstavlja sveti Mihael, zmaj pa je personifikacija zla, je delo umetnika Huberta Gerharda.

Ob omembi Bavarske številni Slovenci še danes pomislijo le na irhaste pumparice, klobase, pivo in narodnozabavno glasbo. Tudi München pogosto odpravijo kot prestolnico tistega bolj "ruralnega" dela Nemčije, katerega prebivalci se navdušujejo za bolj "ljudsko" kulturo. Kako zmotna je ta predstava. München je zelo svetovljansko mesto. In takšno je že več stoletij. Svetovljanskost in odprtost Münchenčanov za tuje ideje pa izkazuje tudi arhitektura, v kateri najdemo številne vplive tujega stavbarstva, predvsem italijanskega.

Polona Balantič