Mesto je nabito z ljudmi različnih narodnosti in ras, polno je minaretov in zvonikov, kupol, parkov in palač, elegantnih stanovanjskih sosesk in siromašnih barakarskih naselij, blišča in revščine, klicev mujezinov, dobre hrane, številnih turistov. Istanbul je tudi rojstni kraj Nobelovega nagrajenca za književnost Orhana Pamuka. Raziskovanje Istanbula - turškega največjega mesta, ki se razteza na obeh straneh Bosporske ožine med Črnim morjem in Marmarskim morjem na drugi strani, ter mesta, ki bo kmalu štelo že 15 milijonov prebivalcev - je čudovito začeti z obiskom živilske in dišavne tržnice, kjer se razstavljeno blago pomeša v barvno simfonijo, ki draži vonj in okus. Obisk blodnjaka tržnice je primeren za prvi vtis o mestu, ki je že povsem evropsko in hkrati še zelo orientalsko, oz. za obuditev spominov, če smo v Istanbulu že bili.

Pridružimo se vrvežu in pisani mešanici narodov, Turkom, Grkom, Armencem, Kurdom, Judom, Albancem, Slovanom in vsem prišlekom, ki nosijo ali prevažajo polne vreče blaga, zaboje in košare, ponujajo, barantajo in vpijejo. Pri najbolj hrupnih stojnicah je tudi gneča največja. Povsod je dolga vrsta čakajočih - za zelenjavo, za suho in sveže sadje, za pite in sarme, zložene v umetelne skladovnice, za imenitne turške slaščice, torte in kruh, za oreščke in razna semena, za pisane ptice v kletkah in kužke v košarah, za začimbe v čebričkih in vse vrste mesa ter svežih rib, ulovljenih z mostu Galata ali daleč v morju.

Dišavna in živilska tržnica sta le uvertura pred obiskom največje pokrite tržnice na svetu – Velikega bazarja (Kapali Çarşi). Tam se prodaja in kupuje vse. Preproge, medenino, zlat in bakren nakit, keramiko, usnje, kože. Vsi nakupi na Velikem bazarju potekajo po ustaljenem protokolu nakupovanja z obveznim barantanjem, posedanjem na oblazinjenih stolčkih v prvem ali zadnjem delu trgovinice, pitjem sladkega jabolčnega čaja ali kave in ponovnim barantanjem do končnega zadovoljstva vseh. Za nakup preproge si je treba vzeti najmanj dve utrudljivi uri, za usnjeno torbo naslednji dve. . . in zvečer se nam zdi, da se po neskončnih kilometrih hoje po bazarju ne moremo več niti premakniti. Takrat je edino zdravilo za utrujeno telo obisk turškega kopališča ali hamama, turške tradicije umivanja, prevzete od Bizantincev. Tudi v Istanbulu jih je veliko. Očara nas stara kamnita arhitektura slovitega Sinanovega hamama iz l. 1584 prav v osrčju zgodovinskega dela Istanbula, zapelje nas svetloba, ki pronica skozi kupolo na vrhu, navduši nas količina vode, s katero smo umiti, in uspava nas topla marmorna plošča, na kateri si po temeljitem umivanju in masaži odpočijemo. Ženske na ženski strani, moški na moški strani. Kot že stoletja.

Le zelo vzdržljivi popotniki si lahko Istanbul ogledajo peš, pomagati si je treba z rumenim taksijem ali staromodnim tramvajem, moramo pa ga videti tudi s palub ladij ali trajektov, ki neprestano vozijo gor in dol skozi Bosporsko ožino, po Zlatem rogu ali vzdolž ožine proti daljnim predmestjem, pod visečim mostom, ki povezuje dve celini.

Plovba čez Bospor, iz Evrope v Azijo, plovba po Zlatem rogu, ogledovanje otomanskih palač, lesenih otomanskih hiš, mošej ter sodobnih zgradb in nebotičnikov, prometni kaos in nepopisna gneča ljudi, ki se drenjajo res povsod, vse to daje čar Istanbulu. Zanimivo je postati pred istanbulsko univerzo, obiskati muslimansko pokopališče na azijski strani, občudovati freske in mozaike v cerkvi sv. Odrešenika, potikati se po ulicah in trgih, čakati pred kioskom s kebabom ali pečenimi ribami. Mimo hitijo Turki in Turkinje, številne v Armanijevih kostimih in oblekah, številne v naglavnih rutah in zavite v ogrinjala.

Vrvež domačinov in turistov je povsod, na vhodu in dvorišču palače Topkapi, na bazarjih, v palači Dolmabahče, v baziliki sv. Modrosti (Hagija Sofija), bizantinski baziliki, ki so ji Turki po osvojitvi Bizanca dozidali štiri minarete in jo spremenili v mošejo.

Obisk Istanbula ni popoln brez ogledov mošej. Najlepša je Sultanahmedova ali Modra mošeja s šestimi minareti, zelo spokojna in manj oblegana je mošeja Rüstem paše, vsa obložena s čudovitimi keramičnimi ploščicami, najrazkošnejša je mošeja otomanskega arhitekta Sinana – Sulejmanova mošeja. Bazilika sv. Modrosti oz. Hagija Sofija - nekoč bazilika, nato mošeja, cerkvena stavba z minareti in s prečudovitimi zlatimi mozaiki s krščansko tematiko - je danes muzej. Njeno lepoto in veličino občudujejo vsi.

In ko smo že doma, vzamemo v roke delo Orhana Pamuka - Istanbul, beremo njegove spomine na rojstno mesto. Beremo čudovito delo, kulturno zgodovino Istanbula, nežne, hrepeneče in nostalgične spomine na Pamukovo mladost in odraščanje, znova se sprehajamo po mestu, po trgih, ulicah in bazarjih.

Tanja Vamberger