Little Venica (Male Benetke), kot Londončani imenujejo v v romantično laguno razširjen Regentov kanal na zahodnem robu središča mesta, sredi toplega avgustovskega popoldneva navadno ne sameva. Tokrat je. Obiskovalcev komaj kaj, rekreativnih tekačev le za vzorec. Judy, lastnica vodnega taksija, ob omembi olimpijskih iger le odkimava: “Naj bo vendar že konec te norosti!” Njen zaslužek je v zadnjih dveh tednih skoraj enak ničli.

Podobno so še pred tednoma ugotavljali londonski trgovci, saj na tradicionalnih nakupovalnih ulicah ni bilo posebej veliko tistih notoričnih kupcev. Pa čeravno se razprodaje tekstilij in obutve še kar podaljšujejo. 30 odstotkov manj od pričakovanega, zatrjujejo na Oxford Streetu. 20 odstotkov manj zanimanja za muzikalne in gledališke predstave, nadaljujejo z opisovanjem negativnega “olimpijskega” trenda v West Endu.
Nekateri, predvsem dražji hoteli so cene za sobe pred desetimi dnevi spustili na le petino tiste, ki so jo optimistično oglaševali v zadnjih mesecih.

V resnici tako osamljene dvokilometrske poti od Little Venice do Camden Locka še nisem doživel. Ob tej kake posebne oznake, da v mestu poteka največja športna prireditev, tudi ni. Čeprav ne drži, da je (bilo) eno od olimpijskih prizorišča le streljal proč. Na najslavnejšem stadionu za kriket Lord’s so prejšnji teden potekali olimpijski lokostrelski boji. No, vsekakor navijaško (naj)bolj zaspana športna (ne)vznemirljivost, ali pač?

Priložnostna ribiška družina na delu tudi ne čuti olimpijske vročice. Najbolj glasen med njimi Jason doda: “Olimpijske igre? Povej, boš najprej pivo in ti nato posodimo trnek, ali obratno; ali oboje naenkrat. Tu so naše olimpijske. Komu se ljubi misliti na tista športna trpljenja, daj no!”

Matjaž Ambrožič, lahko me spremljate tudi na Twitterju.