Preden usmerite svoj avto na transfagarașansko cesto, se ustavite v mestu ob vznožju te ceste, v Sibiuu, ki je eno najpomembnejših kulturnih središč Romunije. Leta 2007 je bilo evropska prestolnica kulture. Mesto je sestavljeno iz zgornjega, bogatejšega dela in spodnjega mesta, ki je bilo bolj proletarsko. Stavbe so rustikalne. Posebnost so line na strehah, ki kot nekakšna očesa strmijo vate. To so odprtine za prezračevanje, ki dajejo mestu še poseben čar, saj imaš res občutek, da te ves čas nekdo gleda.

Ogled največjega mestnega trga, boročnih hiš in več veličastnih cerkva se splača zaključiti na zelenjavni tržnici, ki je veliko utripajoče srce mesta. Branjevke v slikovitih pisanih oblačilih, z obveznimi predpasniki in rutami na glavah, ponujajo sveže sadje in zelenjavo, pobrano z domačih njiv in vrtov. Sadeži kar pokajo od zdravja. Ponujajo tudi med, vloženo zelenjavo (feferone, papriko, kumare …), dišavnice z vrta in domača zelišča.

Gorovje Fagaraș ali Transilvanske Alpe leži v južnih Karpatih in ima kar 8 vrhov, ki so višji od 2.500 m. Značilnost teh gora so številna visokogorska ledeniška jezera. Gorovje Fagaraș je prepleteno z drugo najvišjo asfaltirano "alpsko" cesto v Romuniji, z magistralo Transfagarașan (DN7C), ki se dvigne do 2.034 metrov nad morje. Še nekoliko višja gorska cesta je Transalpina v gorovju Parang, ki se vzpne do 2.145 m nm. v.

Transfagarașan s svojimi 90 km ovinkov in ostrih zavojev povezuje mesti Sibiu in Pitești ter zgodovinski pokrajini Transilvanijo in Vlaško. Cesta vodi do najvišjih vrhov južnih Karpatov, celo do Modoveana (2.544 m), najvišje gore Romunije.

Diktatorjeva norost
Cesto, imenovano tudi Ceaușescujeva norost, je ukazal zgraditi diktator Nicolae Ceaușescu med l. 1970 in 1974, ker je želel zagotoviti hiter dostop vojske čez gore, če bi Sovjetska zveza skušala napasti Romunijo. Še bolj verjetna razlaga je, da si je veliki diktator s to cesto želel postaviti spomenik: cesto si bi lahko zamislil kot statusni simbol države in ponosni dokaz, kako zahteven projekt je bilo mogoče zgraditi v socialistični Romuniji.

Cesto so gradili vojaki, gradnjo so spremljali visoki stroški ter človeške žrtve. Po uradnih podatkih naj bi ob gradnji umrlo 40 ljudi, neuradno pa je bilo žrtev več stotin. Minerji, ki so razstreljevali skalovje, so viseli v skalah v navezah po 20–30 ljudi, da jih močni vetrovi ne bi odpihnili v prepade. Veliko jih v prepadih niso nikoli našli, niti jih niso iskali. Delavci so umirali tudi zaradi plazov.

Cesto so uradno odprli 20. 9. 1974, čeprav so se dela nadaljevala še vse do l. 1980, zlasti asfaltiranje. Odprta je le v poletnem času, od konca maja do konca oktobra. Neredko je cesta še v juniju zaprta zaradi snega. Kako leto se zgodi, da cesto zaradi sneženja in slabega vremena zaprejo tudi sredi poletja. Voznikom vsekakor priporočajo, da preverijo vremensko napoved, preden se odpravijo na pot, in da svojega izleta ne načrtujejo na soboto ali nedeljo, ker je na cesti takrat neznanska gneča. Z obeh strani ceste in tudi vmes so informacije o prehodnosti ceste. Povprečna hitrost na njej je 40 km/h.

Voznike tudi opozarjajo, naj nujno preverijo stanje zavor na svojih avtomobilih. Že večkrat se je zgodilo, da so avtom odpovedale zavore in so zgrmeli v dolino. Cesta večinoma nima varovalne ograje, pa tudi prostorov za ustavljanje in fotografiranje ni prav dosti. Vozniki zato ustavljajo kar ob robu ceste in s tem zožijo že tako ozko cestišče ali pa fotografirajo tako, da visijo skozi avtomobilska okna. Vzdolž ceste je kar precej spomenikov žrtvam takšnih in drugačnih nesreč.

Prizorišče Top Geara in Gospodarja prstanov
Najlepši in najspektakularnejši je severni del magistrale (iz smeri mesta Sibiu), ki se vije do jezera Balea v strmih zavojih in ostrih ovinkih in skozi čudovite naravne soteske. Na tem delu ceste potekajo kolesarska tekmovanja Dirka Romunije (Turul Romaniei), ki so po zahtevnosti izenačena s Tour de France. Nad slikovito cesto so navdušeni avtomobilisti, kolesarji, motoristi in pohodniki.

Pred leti so na Transfagarașanu posneli znano britansko TV-oddajo Top Gear. Oddajo so prvič predvajali novembra 2009. Cesto je znani in zloglasni voditelj oddaje Jeremy Clarkson takrat označil kot najboljšo cesto na svetu, čeprav je malo pred tem dobila ta naziv že cesta čez prelaz Stelvio v Italiji. V gorovju Fagaraș so snemali del prizorov za filmski spektakel Gospodar prstanov.

Romunski Vršič
Cesta je podobna naši na Vršič, ovinke je treba celo manj "popravljati, proti vrhu je bolj prostrana in razgledna. Nekje na sredi je spodnja postaja nihalke, ki vozi potnike do jezera Balea. Nihalka vozi do jezera tudi v zimskem času, ko je vožnja z njo edini možen dostop do jezera. Vožnja z nihalko ni za ljudi z vrtoglavico, saj vozi na vrtoglavi višini. Globoko pod seboj vidimo kačasto cesto, smreke in prepade. Lepo se vidi tudi slap Balea, ki leži na 1.234 m nm. v. in pada 68 metrov v globino. Do njega se pride peš s spodnje postaje žičnice, in je treba kar strmo v hrib.

Naglica na tej cesti ni priporočljiva. Ceste namreč ne uporabljajo samo avtomobilisti in kolesarji, temveč je pogosto prečkajo tudi cele črede ovac. V bregovih nad cesto, na katerih raste le nizka trava, se pase stotine ovčk. Od daleč so videti kot kamni, potem pa vidimo, da se ti kamni premikajo. Nestrpno hupanje ne pomaga kaj dosti, če je pred voznikom na cesti gruča 500 ovac ali pa se celo znajde sredi njih.

Ovce, vajene tovrstnih prizorov, se počasi in ležerno pomikajo po cesti, niti na kraj pameti jim ne pade, da bi se umaknile, pa tudi pastir brez naglice ravnodušno koraka med njimi, ne meneč se za živčne voznike. Na nekaterih mestih je cesta v zelo slabem stanju, polna lukenj, in je odprt le en vozni pas.

Cesta se dvigne do 2.034 m nm. v., ima 5 predorov in več viaduktov. Pri jezeru Balea gre cesta skozi najdaljši cestni predor v Romuniji, dolg 884 m. Pri tem predoru nastane matematični problem: ali bo šlo več v manj? Na začetku predora je namreč opozorilna tabla, da je predor visok 3,60 m, medtem ko skuša vanj zapeljati avtobus, visok 3,70 m, torej 10 cm višji od predora. Kaj zdaj? Bo šlo skozi? Gre! K sreči naproti ne pripelje še drugo večje vozilo. Na zemljevidu ni oznak, da cesta in predor nista prevozna za avtobuse.

Krajevne dobrote
Na vrhu prelaza, tik pred predorom, so ena ob drugi nanizane stojnice, ki ponujajo pristno domačo hrano: domače klobase, dušeno slanino, kruh, sire, med, žganje in zeliščne tinkture, sirupe, sadje in zelenjavo ter tudi ročno izdelane jopice, srajce, vezenine in lesene izdelke. Posebna specialiteta so na žaru in v aluminijasti foliji pečene kroglice polente, nadevane z ovčjim sirom. Nekaj korakov stran od ceste leži na vrhu prelaza (2.044 m nm. v.) jezero Balea, ob njem pa koča Cabana Lacul Balea, ki jo je dal baje zgraditi, sprva kot brunarico, Nikolae Ceauşescu. V njej je diktator svoje čase preživljal dopust. Brunarico so kasneje razširili in odprli za turiste.

Jezero Balea (Lacul Balea) dobesedno pomeni ledeniško jezero, obdano z gorskimi vrhovi. Jezero je dolgo 360 m, široko 240 m in globoko 11 m in je pravi spomenik narave. Jezerska voda je jasna, čista in ledena. Kopanje v njem je prepovedano, na kar opozarjajo table vzdolž brega.

V zimskem času je jezero okovano z enometrsko debelo plastjo ledu in pokrito z visokim snegom. Iznajdljivi turistični delavci so prišli l. 2006 na idejo, da zgradijo prvi ledeni hotel (Ice hotel) v srednji Evropi. Od takrat zgradijo poleg koče na jezeru ledeni hotel vsako leto in je odprt do aprila oziroma dokler se ne stopi led.

Zimska pokrajina okrog jezera Balea je resnično spektakularna. Turisti, ki se odločijo za obisk ledenega hotela, pričnejo svojo pustolovščino na spodnji postaji žičnice, ki jih iz meglene in turobne doline dvigne v pobeljen gorski svet, ki se blešči v soncu in mrazu. Že z žičnice se jim odpre panoramski pogled na gorsko pokrajino, poraščeno z bujnimi iglavci. Uživajo lahko v smučanju, sankanju, vožnji z motornimi sanmi, v sprehajanju ali pa izdelujejo kipe in snega in ledu.

Raj za pohodnike
Nad jezerom Balea je sprehajalna pot, ki se strmo vzpenja proti prelazu Capra. Sledimo trikotnikom modre barve, obrobljenim z belo barvo. Do vrha se prepleta več potk, ki vse vodijo k istemu in dobro vidnemu cilju – vrhu prelaza, zato markacije niso toliko potrebne zaradi smeri poti, pač pa, da opozarjajo na lažji dostop. Na nekaterih mestih je treba narediti kar velik korak, skale so mestoma krušljive. Do vrha prelaza je uro strme hoje. Na eno stran prelaza Capra se odpre pogled na ledeniško jezero Balea, na drugo pa pogled na nekoliko manjše jezero Capra (Lacul Capra) ali Kozje jezero (2.230 m nm. v.). Modri gladini obeh gorskih jezer sta kot bleščeči ogledali za gore v ozadju. Kulise okoliških skalnih gora odsevajo na jezerski gladini. Od zgoraj sta obe jezeri videti izrazito modre barve, od blizu pa povsem zeleni.

Tisti, ki jim še ni dovolj hoje, se lahko povzpnejo še na goro Vanatoarea lui Buteanu (2.507 m), ki je 8. najvišji vrh Romunije. Do njenega vrha je še uro hoda. Pred samim vrhom je treba preplezati kar nekaj skal in vrtoglavih strmin ter se oprijeti klinov. Razgled z vrha objame vse okoliške gore ter znamenito gorsko cesto pod nami. Vidi se tudi južni del magistrale Transfagarașan, ki s svojimi 50 km dolžine ni nič manj ovinkasta in počasna kot na severni strani.

Drugače pa gorovje Fagaraș ni primerno za nedeljske pohodnike, razen neposredno nad jezerom Balea. Planinci morajo biti opremljeni za slabo vreme, med obvezno opremo pa je nujen dober zemljevid, ker poti niso dobro označene.

Alpska cesta Transfagarașan nas popelje prav v osrčje neokrnjene narave visokogorskega sveta.

Besedilo: Staša Lepej Bašelj
Fotografije: Staša Lepej Bašelj, Vinko Šeško in Fanči Moljk