Ključno vlogo pri gradnji berlinskega zidu je imel Walter Ulbricht, takratni predsednik državnega sveta Nemške demokratične republike, ki je ob vprašanju zahodnonemške novinarke le nekaj tednov pred začetkom gradnje zidu to zanikal in trdil, da se gradbeni delavci v Berlinu ukvarjajo zgolj z gradnjo in obnovo stanovanj po končani vojni ter da nihče nima namena zgraditi zidu. Ulbrichtove besede so se izkazale za laž. Sredi mesta je zrastel 3,5 metra visok in več kot 150 kilometrov dolg betonski zid, ki je usodno zaznamoval ljudi na obeh straneh zidu. Berlinski zid je padel novembra 1989 po več kot 28 letih obstoja.

V spomin na nekdanji berlinski zid so v Berlinu med letoma 2000 in 2006 uredili mestno pohodniško in kolesarsko pot po poteh zidu, imenovano Mauerweg (pot ob zidu). Poteka po krajih, kjer so še vedno vidni ostanki zidu in žice, stražnih stolpov in drugih pomnikov zgodovine. Pot je označena, na njej so informacijske table o delitvi obeh Nemčij, o gradnji in padcu zidu, nekdanji mejni stolpi, dokumentarne plošče s fotografijami in drugi podatki. Na 29 lokacijah se s kratkimi biografijami spominjajo žrtev berlinskega zidu. Na določenih mestih so večjezične informacijske table z opisi dogodkov, ki so se zgodili na tem kraju, z zemljevidi in fotografijami ter s spominskimi križi.

Pot je razdeljena na 14 etap, ki so dolge od 7 do 21 kilometrov. Začetek in konec vsake etape je mogoče doseči z javnimi prevoznimi sredstvi. Prevoz koles je omogočen na določenih linijah vlakov in avtobusov. Na več mestih so postavljene informacijske table z zemljevidom mesta in označbami, kje je potekal zloglasni zid. Zid je ponekod prikazan zgolj simbolično - kot umetniška stvaritev v obliki kock, palic ali drugih materialov, drugje pa stoje pravi ostanki zidu. Pot označujejo visoki rjavi stebri, na katerih je napis Mauerweg, sredi stebra je kratek opis ali slika, ki prikazuje, kaj točno se je dogajalo na danem kraju. Ta pot je spoj in mešanica narave, dramatične zgodovine, tematskega ogleda mesta in hkrati rekreacije.

Pohod ob berlinskem zidu lahko začnemo na Potsdamskem trgu (Potsdamer Platz), ki je bil že od nekdaj geografsko središče in srce mesta. Tu že takoj naletimo na ostanke nekdanjega zidu, popisanega z grafiti. Gradnja berlinskega zidu je Potsdamski trg razpolovila na dva dela. Sredi trga je bila na razdalji od 100 do 300 metrov praznina, t. i. cona ali polje smrti, nikogaršnja zemlja, znotraj katere ni bilo nič, prazen prostor, ki so ga strogo nadzorovali stražarji in preprečevali prehod iz enega dela Berlina v drugega. Polje smrti so nadzorovali z opazovalnimi stolpi in iz bunkerjev. Zid je bil pogosto dvojen, na vrhu je bila bodeča žica, po tleh pa nastavljene mine. Če je kdo vendarle preplezal zid in uspel priti prek minskih polj, ga je torej čakal nov zid in nato še drugi, vmes pa stražarji s psi, ki so neusmiljeno streljali na vsakega prebeglega vzhodnjaka. Prek zidu so bežali samo ljudje, ki so živeli na vzhodnem delu Berlina, želeli so si v zahodni del, obratno pa ne.

Po mestnih ulicah je mejna črta zidu označena z dvojno vrsto tlakovcev, ki spominjajo na nekdanjo mejo. Če sledimo tej označbi, nas privede do veličastnega spomenika holokavstu, ki je postavljen v spomin evropskim Judom, umrlim v času druge svetovne vojne. Spomenik so postavili leta 2005 kot spomin na zločin človeštvu in v počastitev umrlih. Sestavlja ga 2.711 betonskih blokov, postavljenih na 19.000 kvadratnih metrov površine. Gol beton, brez napisov, brez imen. Spomin, vklesan v kamen, spomin na šest milijonov ubitih Judov. Med betonskimi bloki so prehodi, široki 95 centimetrov. Sprva so betonski bloki nizki, segajo le do gležnjev, potem pa se višajo in nenadoma se znajdemo v labirintu in izgubljenosti betonskih zidov, med katerimi čutimo leden piš smrti.

Pot se nadaljuje po mestnih ulicah do Brandenburških vrat (Brandenburger Tor), ki so mestni in državni simbol Berlina. Brandenburška vrata so po razdelitvi mesta pripadala zahodnemu delu. Nacisti so šteli Brandenburška vrata za simbol svoje zmage in moči, ob njih so se odvijale vojaške parade. V času berlinskega zidu so bila ta vrata zaprta, po njegovem zrušenju pa so jih znova odprli in so zato simbolizirala svobodo in složnost mesta.

Malo naprej od Brandenburških vrat stoji nemški zvezni parlament Reichstag. V isti stavbi je bil nekoč parlament Nemškega rajha. Tudi ob stavbi parlamenta stojijo simbolični ostanki zidu v obliki manjših kamnitih kock, nanizanih vzdolž ceste.

Od parlamenta se spustimo do reke Spree, kjer je prav tako stal zid. Ta del mesta je popolnoma prenovljen, ob reki se dvigajo moderne stavbe, vse v steklu, kromu in čistih linijah. Na žalostno preteklost opominjajo le beli križi z izpisanimi imeni ljudi, ki so skušali pobegniti čez berlinski zid. Beli križi (Weiße Kreuze) so spomenik žrtvam, ki so bile ustreljene pri prečkanju. Trinajst žrtev z imeni, priimki in dnevom smrti je izpisanih na sedmih križih, osmi križ pa je posvečen neznanim žrtvam. Umrli so med letoma 1961 in 1965, imena pa so izpisana na obeh straneh križev, tako da so vidna s kopnega in z reke Spree. Med njimi je tudi ime Günterja Litfina (1937–1961). Skušal je preplavati reko Spree, vendar so ga odkrili in ga na begu ustrelili.

Pohod nadaljujemo po nabrežju reke Spree in ves čas sledimo označbam zidu.

Zanimiva je galerija East Side Gallery. To je 1.316 metrov dolg odsek berlinskega zidu ob reki Spree, ki so ga leta 1990 na vzhodni strani zidu poslikali umetniki z vsega sveta. Galerija je najdaljša umetnostna galerija na svetu, sestavljena iz več kot sto slik, med njimi je tudi znameniti poljub Brežnjeva in Honeckerja avtorja Dmitrija Vrublja.

Pot nas privede do železnih palic, ki simbolizirajo zid, nato pa še do pravega betonskega zidu, ki se razteza več deset metrov vzdolž ene izmed ulic. Na ulični strani so postavljene spominske table z imeni in obrazi ljudi, ki so padli kot žrtve zidu. Na drugi strani zidu je spominski park in razstava na prostem. To je osrednji spomenik berlinskega zidu - Memorial berlinskega zidu (Gedenkstätte Berliner Mauer), ki stoji na Bernauer Strasse. Spomenik so postavili leta 1998. V tem spominskem parku je 60 metrov zadnjih pristnih ostankov berlinskega zidu, ohranjena je stražarnica, na novo pa postavljena kapela sprave, spomeniki in napisi žrtvam. Na tem mestu dobi obiskovalec dokončen vtis, kaj je ta zid pomenil in se zave njegove srhljivosti. Na drugi strani ceste je središče za obiskovalce in dokumentacijo z razgledno ploščadjo; stavba je pripadala Zahodnemu Berlinu.

Kapela sprave stoji na mestu nekdanje stare gotske cerkve s konca 19. stoletja. Cerkev je z manjšimi poškodbami uspela preživeti drugo svetovno vojno, po gradnji berlinskega zidu pa se je znašla na vzhodni strani zidu in so jo leta 1985 porušili. Kapelo sprave so zgradili leta 1999, posvečena je bila leto dni kasneje, ob 11. obletnici padca berlinskega zidu. Pred cerkvijo stoji skulptura moškega in ženske v objemu, to je kip sprave, in replika kipa iz katedrale Coventry. Podobna kipa sta tudi v Hirošimi in v Belfastu, v mestih, ki sta bili v preteklosti prav tako zelo prizadeti zaradi vojn in konfliktov.

Nekaj korakov zatem naletimo na kamnite plošče v travi z napisom Tunel 57. Predor so kopali vzhodnonemški državljani, da bi skozenj pobegnili na zahodno stran. Dolg je bil 145 metrov, od aprila do oktobra 1964 pa ga je kopalo 35 ljudi. 3. in 4. oktobra 1964 ponoči je po predoru na drugo stran pobegnilo 57 ljudi.

Vsak prehod meje je bil strogo kaznovan, pazniki so imeli ukaze za streljanje vseh, ki so poskusili pobegniti z vzhodne na zahodno stran. Zgodovinski viri navajajo, da je v času obstoja berlinskega zidu iz Vzhodnega v Zahodni Berlin uspelo prebegniti 5 tisoč ljudem. Pri poskusih pobega je umrlo ali bilo ubitih med 130 do 240 ljudi. Najbolj odmeven je bil poskus pobega Petra Fechterja, ki je avgusta 1962 pred očmi javnosti izkrvavel do smrti. Zadnja smrtna žrtev je padla februarja 1989.

Na pročeljih tukajšnjih stanovanjskih blokov je videti preslikane fotografije s prizori dogajanj okrog berlinskega zidu. Na eni najbolj znanih fotografij sta otroka, ki so ju starši dvignili visoko v zrak, da bi ju videli sorodniki na drugi strani zidu.

Velike fotografije vzbujajo tesnoben občutek, tako kot celoten ogled ostankov berlinskega zidu.

Pot se nadaljuje do znamenite nadzorne točke Charlie, Checkpoint Charlie na Friedrichstraße, ki je povezovala ameriški in sovjetski sektor in kjer so se odvijali najbolj dramatični pobegi z vzhodne strani zidu. Leta 2000 so na mesto nekdanjega mejnega prehoda znova postavili stražarnico, ob njej pa danes stojijo ameriški stražarji, vendar k sreči zgolj za turistične namene. "Stražarji" so v resnici igralci in študenti, ki z veseljem pozirajo za "selfije" s turisti.

V neposredni bližini je jeklena stavba v obliki rotunde, kjer je panoramska razstava The Wall umetnika Yadegarja Asisija. Ta na 8-metrskem platnu projicira panoramo berlinskega zidu nekega nedoločenega dne v letu 1980 in z zvočnimi efekti ter spremljajočo glasbo pripoveduje zgodbe zidu.

Enodnevni pohod lahko zaključimo v muzeju Topografija terorja, ki stoji na mestu, kjer je bil nekoč sedež SS, gestapa in osrednjega urada za državno varnost. Kraj je povezan z imeni Adolfa Hitlerja, Heinricha Himmlerja, Reinharda Heydricha in Ernsta Kaltenbrunnerja, zato zanj upravičeno pravijo, da je sedež legla nacističnega zla in središče države zla, saj se je od tukaj izvajala politika holokavsta.

Muzej Topografija terorja so odprli leta 2010 in je učno središče ter dokumentacijska ustanova, kjer se lahko obiskovalci poučijo o nacističnih zločinih. Del muzejske zbirke je v muzejski zgradbi, del pa na prostem.

Ogled muzeja je pika na i vsem vtisom pohoda ob berlinskem zidu. Berlinski zid, pot in kraji ob njem, spomini na tragične dogodke in silna nesreča ljudi, ki jih je ta zid razdvojil, nikogar ne pusti ravnodušnega. Berlinski zid, ki je nekoč grenil življenja in razdvajal ljudi, danes ljudi povezuje. Postal je spominska znamenitost. Hoja ob njem daje človeku občutek, kaj je pomenilo življenje z zidom, zlasti za tiste, ki so bili na napačni strani – na vzhodu.

Pohod ob berlinskem zidu Mauerweg je za pohodnike globoko doživetje. Ni klasična pohodna rekreacijska pot in sprehod v naravo, temveč mestna pot z globokim sporočilom in spominom, ki ne sme utoniti v pozabo.