Eno najpopolnejših in najbolj zaokroženih stvaritev ne le v srednjeveški umetnosti, ampak v zgodovini umetnosti nasploh, je zakrivil Enrico Scrovegni, ki je 6. januarja leta 1300 od padovanske družine Delesmanini odkupil večje območje v Padovi, da bi si na njem zgradil palačo in zasebno kapelo. Z gradnjo kapele se je želel Enrico odkupiti za grehe svojega očeta, ki je bil neznosen oderuh, poslikavo pa je naročil pri vodilnemu florentinskemu mojstru tistega časa, Giottu di Bondone.

Ko slika izstopi iz stene
Giotto je Capello degli Scrovegni od tal do stropa prekril s freskami, ki jih je bolj ali manj v celoti ohranjene mogoče občudovati še danes. Da bi sledili kronološki pripovedi upodobitev, je treba poslikavo spremljati od stropa do tal. Tako se v zgornjem pasu ladijskih sten na vrhu razteza zgodba Marijinega življenja, osrednji pas se osredotoča na Kristusovo otroštvo in javno delovanje, pod tem pa se nato razgrne še Kristusov pasijon. Celotno novozavezno pripoved je Giotto zaključil s talnim zidcem spodaj, kjer je upodobil nasproti si stoječe pare kreposti in pregreh. Figure, ki s svojimi atributi opozarjajo, katera življenjska pot vodi v večno življenje in katera v pogubo, so naslikane v grisaille tehniki, pri uporabi katere dosega Giotto neverjetno tehnološko mojstrstvo, saj pričara pravo iluzijo marmorjev in kipov.

Na slavoločni steni, torej steni, ki deli ladijski in oltarni prostor, je na vrhu upodobljen Bog Oče, ki razpošilja nadangela Gabriela in tako odloča, da se mora zgodovinsko dejanje zgoditi. Spodaj se razvrščajo še figure angela in Marije Oznanjenja, Judeža, ki sprejme srebrnike, in Obiskovanja ter dve iluzionistični upodobitvi prostora, ki delujeta kot niši.

Kombinacija naslikanega in resničnega
Čez celotno zahodno steno se razteza Poslednja sodba s Kristusom Sodnikom v avreoli, z izbranimi na levi in zavrženimi na desni strani. Med izbranimi seveda ne manjka podoba Enrica Scrovegnija, ki v rokah drži model kapele. Na modrem stropu enoladijskega prostora se razprostira množica zlatih zvezd z medaljonskimi podobami Kristusa in evangelistov. Giotto je poslikavo zajel tako, da freske najbolje vidimo, če stojimo v središču prostora, prizori pa so naslikani tako, da so vsi osvetljeni iz enega samega svetlobnega vira, ki ga predstavlja glavno okno na zahodni steni.

Pred prihodom renesanse
Freske odlikujejo značilnosti, s katerimi je Giotto kot cezura zarezal v dotedanje z bizantinsko umetnostjo močno zaznamovano italijansko slikarstvo in s svojim novim pojmovanjem prostora, bolj plastičnim oblikovanjem figur ter raziskovanjem resničnih duševnih stanj upodobljenih napovedal smer, ki jo bo v zgodovino umetnosti prineslo obdobje renesanse.

M. K.