V taborišču je (ne naenkrat) trpelo 15.000 ljudi, med njimi največ Slovencev, veliko pa je bilo tudi Hrvatov in Judov. Taborišče so odprli 27. julija 1942, zaprli pa so ga po samoosvoboditvi, 11. septembra 1943. Taborišče se je nahajalo v nižinskem delu otoka, v bližini obale, zato je na tem območju večkrat prihajalo do poplav, tudi zato, ker so Italijani zasuli jarke, ki so jih domačini skopali, da bi po njih odtekla odvečna voda.
Slovenci, včasih cele družine, so morali v taborišče največkrat zato, ker se očetje in sinovi niso želeli prikjučiti domobrancem. Do taborišča so potovali samo ponoči, v tovornih vagonih, najprej do Reke in potem do Raba.
V taborišču so bili moški ločeni od žensk in otrok. Tudi otroke so čez dan odpeljali od mater v bojazni, da jim ne bi pojedle hrane, moški pa so delali v kamnolomu. Taboriščniki so spali v šotorih, zaradi slabih bivalnih razmer in stradanja pa so se pojavljale različne bolezni. Kljub temu, da naj bi bilo taborišče Kampor opremljeno z najnujnejšimi zdravili, naj bi zaradi bolezni umrlo okoli 5.000 ljudi, veliko starejših in otrok. Evidentiranih žrtev taborišča je 1.433, spominu na žrtve pa je namenjen spominski park.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje