Za dvodnevni izlet je dobrodošlo, da so glavne znamenitosti Krakova druga blizu druge; in sicer v starem mestnem jedru, v osrčju katerega stoji spomenik poljskemu romantičnemu pesniku Adamu Mieckiewiczu.
Za njim je srednjeveška trgovska hiša Suknenice (Sukiennice), kamor današnji obiskovalec rad zaide predvsem zaradi bogate ponudbe najrazličnejših spominkov, ljubitelji umetnosti pa lahko v prvem nadstropju obiščejo še galerijo. Stavba naj bi nasledila starejšo gotsko tržno hišo iz 2. pol. 14. st., ki jo je uničil ogenj. Zanimivo je vedeti, da je bila tod najprej ulica s trgovinami, ki so jo pozneje pokrili s streho. Zgradba je bila večkrat obnovljena, zato je z leti spreminjala svojo podobo.

S cerkvijo konkurirali kraljevi katedrali na Wawlu
V neposredni bližini Suknenic stoji tudi mogočna cerkev sv. Marije, ki jo ljudje množično obiskujejo. Začetek njene gradnje sega v leto 1355, dovršitev v 15. stoletje, le manjši stolp je na svojo podobo čakal vse do 16. stoletja. Zgradili naj bi jo meščani, saj so z njo konkurirali kraljevi katedrali na bližnjem griču Wawel. Njena posebnost sta različno visoka stolpa; višji dosega 88 m, nižji pa 69 m višine.
Odlikuje ju tudi različen slog. Kot zanimivost velja omeniti, da naj bi višji stolp pripadal mestu, ne pa cerkvenim oblastem. Služil naj bi kot stražni stolp, na katerem je bila opazovalnica. Danes se z njega vsako uro oglasi oznanilo s trobento. Nedokončana melodija naj bi spominjala na srednjeveškega trobentača, ki je bil ustreljen s tatarsko puščico, medtem ko je klical k alarmu. Cerkev ima dva vhoda; enega za vernike in drugega za turiste. Njeno notranjost bogatijo freske poljskega slikarja Jana Matejka in oltar slovitega srednjeveškega kiparja Veita Stossa.

Znamenitosti glavnega trga, ki je bil oblikovan leta 1257, ko je Krakov dobil svojo novo občinsko listino, zaključujeta gotski stolp nekdanje mestne hiše in manjša cerkev, postavljena že pred njegovim snovanjem. Seveda pa se v krogu vrstijo številne gostilnice, ki vabijo na pokušino domače poljske kuhinje in prijeten oddih. Ulični prodajalci pa popotniku ponujajo krakovske preste s soljo, makom ali sezamom.

Po Florijanski ulici
Če se popotnik s trga obrne proti severu, se odpravi po Florijanski ulici in pride do Florijanskih vrat ter ostankov mestnega obzidja. Na tem mnogi likovni umetniki postavljajo na ogled svoja dela. V preteklosti pa so po Florijanski ulici v mesto stopali kralji s svojimi gosti, zato so del kraljeve poti bila tudi Florijanska vrata, zgrajena ob koncu 13. stoletja. Na njih je vklesana podoba poljskega orla, ki jo je naredil Jan Matejko, simbolizira pa poljske vladarje.
V eni izmed knjig, ki predstavljajo Krakov, je zanimivo prebrati, da naj bi se Florijanska vrata ohranila samo zato, da veter s severa dekletom ne bi dvigoval krila. Na ulici pa sicer stoji tudi rojstna hiša slikarja Jana Matejka (1838–1893), ki je v svojih delih upodobil številne politične in zgodovinske dogodke. Danes je preurejena v muzej.

Med številnimi krakovskimi cerkvami si človek – medtem ko hiti proti gradu Wawel – mimogrede ogleda še dominikansko cerkev in cerkev sv. Petra in Pavla. Začetki dominikanske segajo v 2. pol. 13. stoletja. Večkrat je bila prezidana. Leta 1850 naj bi jo uničil požar, njena obnova pa je trajala skoraj petdeset let. Posebej so ji dodali posmrtne kapele v renesančnem in baročnem slogu.
Cerkev sv. Petra in Pavla pa je bila zgrajena v času vladavine kralja Sigismunda III. Vase. Zanimivi so kipi dvanajstih apostolov, pred katerimi se fotografskim objektivom nastavljajo številni turisti, ki hitijo vzdolž ulice, po kateri se odvija pravi turistični vrvež. V poletnem času so namreč zelo zaželeni prevozi z manjšimi turističnimi avtomobili, saj so odprti in na njih prijetno pihlja.

Zmaj odnašal mlade Krakovčanke
Pomembna znamenitost, ki je ne gre izpustiti, pa je grad Wawel, do katerega se popotnik vzpne v nekaj minutah. Tukajšnje zgradbe naj bi gradili vse od leta 1000, ko je bila v Krakovu ustanovljena škofija. Kraljevi grad je bil zgrajen za kralja Sigismunda I., v poznejših obdobjih pa je svojo vlogo večkrat spreminjal. Ko je bila prestolnica prenesena iz Krakova v Varšavo, je bil grad nekaj časa zanemarjen.
Na začetku 20. stoletja je pripadel mestu, v njegovi notranjosti pa je danes bogata zbirka kraljeve zakladnice, orožarne in orientalskih predmetov. Na kraljevem griču stoji tudi katedrala s kapelami, kjer so našli svoj počitek številni poljski vladarji. Najlepša med njimi naj bi bila Sigismundova. Pokriva jo zlata kupola, njeni reliefi pa kažejo mnoge erotične prizore.

Znotraj muzejske ponudbe pa je na ogled tudi votlina pod grajskim gričem, v kateri naj bi po ljudskem pripovedovanju prebival zmaj. Poleg ovac naj bi velikokrat snedel tudi kakšno mlado dekle. Če ga človek v temini ne najde, pa se lahko v vročih poletnih dneh prijetno ohladi. Pošast v bronasti podobi, ki občasno bruha ogenj, namreč čaka ob izhodu iz jame. Privlači številne otroke, ki se nanjo vzpenjajo in se nastavljajo fotografskim objektivom.

Raziskovanje Krakova se vsekakor zlepa ne konča, saj je tukaj še židovska četrt, po kateri se je dobro sprehoditi in si ogledati številne sinagoge ter pokopališče. Privlačen je židovski trg in v krakovskem predmestju Schindlerjeva tovarna, danes preurejena v muzej. Tod naj bi bilo posnetih nekaj prizorov filma Schindlerjev seznam. Vendar pa je znano reklo manj je več, zato si najbrž velja pustiti kaj znamenitosti za ponoven obisk tega čudovitega mesta.

Madžarska princesa Poljski prinesla sol
V okolici Krakova (Wieliczka) velja obiskati rudnik soli, ki je bil 9. septembra 1978 vpisan na Unescovo listo. Gnečo je zaznati že na polno zasedenih bližnjih parkiriščih, sploh pa se čakanje nadaljuje pri nakupu vstopnic. Pred okenci se vijeta dve dolgi vrsti, ena je namenjena domačinom, druga pa turistom. Ko si človek pribori karto, pa mora čakati še na vnaprej določen čas vstopa. Ogledi so vodeni in peljejo iz dvorane v dvorano do 130 metrov globoko.

V dvoranah je prijetno hladno, sol oblikuje lepe skulpture, za oko privlačna so podzemna jezera, prav tako pa tudi izklesane podobe znanih domačih in tujih osebnosti. V eni izmed dvoran lahko spoznamo legendo o "prihodu soli na Poljsko". Neka madžarska princesa se je poročila s krakovskim princem. Svojega očeta je prosila, naj ji za doto priskrbi kepo soli, zato jo je odpeljal v star rudnik soli, kjer je princesa v enega izmed jaškov vrgla zaročni prstan.
Ob svojem prihodu v Krakov je nekaj kilometrov južno od mesta naročila rudarjem, naj izkopljejo globoko jamo, da pridejo do skal. Ko so kopali, so našli kepo soli, jo razbili na dva dela in znotraj drobcev soli našli njen zaročni prstan. Tako je princesa s svojo doto Poljski prinesla sol in s tem bogastvo, sama pa postala zavetnica solinarjev.
Manja Žugman Širnik