Pokrajina je politično razdeljena med Norveško, Švedsko, Finsko in Rusijo, s tem, da je njen največji del na Finskem, kjer sestavlja provinco, imenovano Lappi.

Glavno mesto Lappija je Rouvaniemi, od koder se vsako leto na obdaritveno pot odpravi Božiček. Po določilih mirovnega sporazuma v švedskem mestu Stromstad iz leta 1751, ki sta ga podpisali zvezi Danske in Norveške na eni strani ter Švedske in Finske na drugi, je Laponska ne glede na državne meje enoten prostor, v katerem lahko ob reji severnih jelenov svoj nomadski način življenja udejanjajo Laponci.

Ledeno mrzle zime
Podnebje je ob obali oceansko, proti notranjosti pa se stopnja celinskosti hitro povečuje. Tako se lahko temperature v kraju Karasjok na jugu norveškega dela Laponske poleti povzpnejo na več kot 30 stopinj Celzija, pozimi pa so tam namerili kar minus 51,4 stopinje - ta vrednost velja za eno najnižjih na naši celini. Snežna odeja marsikje obleži tudi več kot 240 dni v letu.

Prostorsko prevladujoča gospodarska panoga na Laponskem je kmetijstvo, pomembno je tudi gozdarstvo. Ob norveški obali se tudi Laponci ukvarjajo z ribolovom. Na vzpetih gričevnatih in hribovitih območjih je gozdna meja na okoli 500 metrih nadmorske višine, kjer se začne tundra, ki omogoča le še nomadsko rejo severnih jelenov; ta je na Švedskem in Norveškem zakonsko izključna pravica Laponcev. Pomembna dejavnost je tudi rudarstvo.

Turizem v razmahu
Prometno je Laponska razmeroma dobro povezana. V zadnjih dveh desetletjih je postal pomemben vir zaslužka poletni turizem. V turistični trgovini s prodajo kož severnih jelenov, njihovega rogovja ter iz njega in kosti izrezljanih okraskov sodelujejo tudi Laponci, ki sami sebe imenujejo Sami. V 16. stoletju so naseljevali celotno Finsko in Skandinavsko gorovje. Njihova etnogeneza in prvotni jezik nista znana, danes pa govorijo več ugrofinskih dialektov. V vseh štirih državah jih med približno milijonom prebivalcev Laponske živi le še nekaj deset tisoč. Mnogi Laponci so se v zadnjih desetletjih izselili v bolj razvite dele matičnih držav, v zadnjem času se vse pogosteje poročajo s pripadniki drugih narodov, se asimilirajo, izgubljajo jezik in s tem samobitnost.

Kult medveda
V njihovi stari religiji so se ohranile prvine šamanstva in kulta medveda, a so jih v 17. stoletju pokristjanili. Po svojih telesnih značilnostih se očitno razlikujejo od drugih severnih Evropejcev. Imajo nizko čelo, temne oči, štrenaste temne lase in belo ali rumenkasto kožo. So nizke postave.