Lecce najdemo na peti apeninskega škornja, na Salentinskem polotoku, kjer se razteza pokrajina Apulija. Spremlja ga bogata zgodovina, ki sega več kot dve tisočletji nazaj. Če verjamemo legendi, naj bi v času trojanske vojne na tem mestu stala naselbina Sybar, ustanovili pa naj bi jo Mesapijci, katerih izvor Herodot povezuje s Kreto, po vsej verjetnosti pa bi jih bilo treba povezati z Ilirijo. Naselbina je v 3. stoletju pred našim štetjem prišla pod Rimski imperij in dobila ime Lupiae.

Od antike do srednjega veka
Pod Hadrijanovo vladavino so v 2. stoletju mesto prestavili 3 kilometre severovzhodno od prvotne lokacije in mu nadeli ime Licea ali Litium. Na rimski čas danes spominjajo obiskovalca ostanki amfiteatra, ki je bil skupaj s teatrom povezan s Hadrijanovimi vrati, na mestu katerih danes stoji San Cataldo.

Naselbino je po padcu rimskega imperija doletela podobna usoda kot druga italijanska mesta. Kraj so oplenili Ostrogoti, leta 549 pa je prišel pod Bizanc in z vmesnimi osvojitvami Saracenov, Lombardov, Madžarov in Slovanov pet stoletij ostal del Vzhodnega cesarstva.

Bogata dediščina baroka
V 11. stoletju so si ga podredili Normani in Lecce se je vse bolj uveljavljalo kot pomembno trgovsko mesto, kar se je še stopnjevalo pod poznejšimi Hohenstaufovci in Anžuvinci. Med letoma 1053 in 1463 je bila naselbina fevdalno območje Sicilije. V 15. stoletju je postalo eno najpomembnejših mest v južni Italiji, ob prihodu baroka pa je dobilo vrsto veličastnih dragocenih spomenikov, zaradi katerih se mesta danes drži ime južne Firence. Za mesto je bilo tragično leto 1656, ko je zaradi kug umrla polovica prebivalcev.

Lecce je odigral pomembno vlogo med drugo svetovno vojno, ko je bil leta 1943 letalsko oporišče. Danes pa je Lecce znan predvsem po izvozu kamna, ki se ponaša z izjemno mehkobo in je zato priljubljen med kiparji. Hkrati pa je mesto tudi pomemben izvoznik olivnega olja in vina ter keramičnih izdelkov.

Kaj si splača ogledati?
In še nekaj zgodovinskih ostankov, ob katerih se splača ustaviti na obisku mesta. Med sakralnimi spomeniki je najbolj znana Chiesa di Santa Croce (cerkev sv. Križa), ki so jo začeli graditi leta 1353, povsem dokončana pa je bila šele leta 1695.

Omeniti velja še Duomo (začeta leta 1144, povsem obnovljena v letih od 1659 do 1670), primer italo-normanske arhitekture Santissimi Niccolò e Cataldo (ustanovljena leta 1180) in že omenjene ostanke rimskega amfiteatra iz 2. stoletja, v katerem je nekoč lahko sedelo 25.000 ljudi. Iz 16. stoletja se je ohranil grad Karla V., ki ga je zgradil Gian Giacomo dell'Acaja, ta pa se drži operne hiše, postavljene leta 1884.

M. K.