Bled me vsako leto razveseli tudi s kakšno novo okusno opremljeno trgovino, namenjeno predvsem zahtevnim turistom, ki vedno raje kupujejo vrhunsko izdelane in čedne drobnarije kot pa zaprašen in tako zelo neuporaben plehnat kič.

Nekaj pa je, zaradi česa se mi zdi Bled prikupno skrivnosten, in to je legenda o potopljenem zvonu. Na spletnih straneh Bleda so jo zapisali takole: Tako imenovani »zvonček želja« je leta 1534 ulil Franziskus Patavinus v italijanski Padovi. Nekako v tem času je na blejskem gradu živela mlada, neutolažljiva vdova. Moža so ji ubili razbojniki in njegovo truplo vrgli v jezero. Zbrala je vse svoje srebro in zlato ter dala vliti zvon za kapelo na otoku.

Vendar tja ni prispel, saj ga je hud vihar potopil z ladjico in čolnarji vred. Še dandanes pa se včasih v jasnih nočeh oglaša iz globin. Obupana vdova je po tej nesreči prodala vse svoje imetje, izkupiček darovala za novo cerkev na otoku, sama pa stopila v samostan v Rimu. Tam je pobožno živela do smrti. Po njeni smrti je papež posvetil nov zvon in ga poslal na blejski otok. Kdor pozvoni s tem zvonom in svojo željo sporoči usmiljeni »gospe z jezera«, se mu želja izpolni. Tako pripoveduje legenda, ki vključuje mednarodno sago o »potopljenem« zvonu in idealiziran zgodovinski nastanek »zvončka želja«.

M. K. L.